jezik | Vrabec Anarhist

4. marca, 2023 / Mišljenje

Raziskovanje lastnega

V osnovi pa za ljudi vedno ostaja najpomembnejše perje – Ikarjevo perje. Zaradi tistega dvigniti se, poleteti kakor ptič, dobiti tisto božansko, kar nam ni bilo dano po Bogu, kar je bilo po Bogu dano samo ptičem.

25. februarja, 2022 / Kolumna/esej

(Vero)dostojnost kot upor

Vesna Mikolič

Vsak ima pravico do glasu, nihče pa nima pravice, da se iz žrtve prelevi v rablja, kot tudi ne, da se namerno postavlja v vlogo žrtve, misleč, da mu to dopušča maščevalno in napadalno držo do drugega.

5. novembra, 2021 / Intervju, Pogled skozi okno

Ni časa za upanje

Jazra Khaleed

Grčija je že več kot desetletje v izrednem stanju, ki se ne bo kmalu končalo. Imigrante, ki skušajo prečkati mejo in priti v Grčijo, se odrine stran. Grški obalni stražarji jim potapljajo ladje, jih pretepajo in ropajo.

29. marca, 2021 / Intervju

In vendar sem

Cvetka Bevc

Pomladni cikel je zame najbolj izrazit. Po svoje tolažilen. Ko sem sredi njega, imam občutek, da svet vendarle ni vržen s tečajev. Kajti pomlad je znova tu.

15. novembra, 2020 / Kritika, Mišljenje

Odprto okno učilnice

Luka Benedičič

Hoja po poti, o kateri pričuje lirski glas v Pričevanju, je zato hoja po poti ozdravitve. Kdor se po njej podaja, pa mora ostati skromen in ponižen v zavedanju, da je, kjerkoli na poti se nahaja, le približek veliki nevihti.

20. oktobra, 2020 / Kritika

Jezik kot prostor

Muanis Sinanović

Nastane sinestetičen učinek, ki uprostori jezik. Jezik postane prostor, mi pa smo vanj postavljeni, gre skoraj za nekakšno pesem-skulpturo ali več njih, no, raje, seveda, za pesem-stavbo.

19. julija, 2020 / Intervju, Skupni prostor

Državljan vlaga vse v družbo, tako telo kot duha

Svetlana Slapšak

A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.

10. junija, 2020 / Kritika

Vešči premeščevalec besed

Jaroslav Skrušný

Piščeva blaga distanca do lastne življenjske in literarne snovi in njegov izmodren pogled na prehojeno pot nemara nikjer ne prideta bolj do izraza kot v razdelku nekoliko daljših zapisov, skorajda že črtic ali vinjet, v katerih kliče v spomin bežna srečanja s prijatelji, znanci, compagnons de route.

25. maja, 2020 / Kolumna/esej

Klerikalizem – nesmrtna duša najslabšega slovenstva, 2

Iztok Simoniti

Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.

8. marca, 2020 / Kritika, Literatura

Preko pesmi do pesmi

Muanis Sinanović

V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno.

12. septembra, 2019 / Hiša DSP, Intervju, Mišljenje, Pogled skozi okno

Italijanski avtorji na Vilenici 2019

Društvo slovenskih pisateljev

Pogovor z Mario Grazio Calandrone, Claudiem Damianijem in Gian Mariom Villalto.

16. avgusta, 2019 / Hiša DSP, Skupni prostor

Društvo slovenskih pisateljev proti preganjanju slovenščine z univerz

Društvo slovenskih pisateljev

Odpovedovanje slovenskemu jeziku na vseh ravneh njegove rabe, pomeni, rečeno v duhu današnjega ubožnega časa, izdajo lastnega naroda.

4. junija, 2019 / Kolumna/esej, Mišljenje

Poezija in čudežno

Muanis Sinanović

Poezija predhodi stilu, stil je šele izraz določene oblike čudenja; s kategorijami, kot je lepo, grdo, pravilno in napačno, je zato, ko govorimo o poeziji, treba ravnati previdno.

23. aprila, 2019 / Hiša DSP, Kolumna/esej, Mišljenje, Skupni prostor

Ob svetovnem dnevu knjige

Ivo Svetina

Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.

6. marca, 2019 / Kritika, Mišljenje

Oboroženost s pisavo na poti v boljše čase

Tina Petrovič

Njegov Parnas ni gora; prej široko gorovje z zelo različnimi tematikami in zveni jezika, ki je tu zato, da povzdiguje pesniško besedo in z njo premaguje čas; čeprav se tudi sam vedno znova vprašuje, ali je to mogoče.