Ruskega napada res ne moremo primerjati z Natovimi in ameriškimi. Nam gre vendar za surovine in demokracijo in za prevlado našega gospodarja ZDA, svetilnika demokracije in svobode finančnega kapitala in orožarsko- vojno- obveščevalnega kompleksa v svetu.
Ko je ameriška pesnica Judyth Hill po padcu dvojčkov v New Yorku napisala pesem Predaj se miru (v izvirniku Wage Peace), ni slutila, da bo njena pesem sprožila množično gibanje za mir na drugem koncu sveta. Izraelke in Palestinke so imele dovolj ter so vzele usodo vojne v svoje roke.
Dobesedno se je kordon robokopov spotikal eden čez drugega in v stampedu so padali eden čez drugega, medtem ko so poskušali dva pesnika zvleči za noge izpod tega kupa, zraven pa so prevrnili še neko starejšo gospo.
Uf, končno, rečejo vojaki. Zdaj lahko
vrnemo napad in pošiljati začnejo rakete.
Uf, končno, si mislijo nekateri med nami:
zdaj jim lahko vrnemo za vse in začnejo
pošiljati pljunke v predmestja.
Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo.
V sionistični zavesti predstavljamo mi, avtohtoni prebivalci Palestine, podobno kot ameriški domorodci, presežek prebivalstva, ki se ga je treba znebiti.
Sionisti niso preganjali le ljudi, ampak so brisali tudi palestinske hiše, arhitekturo, kulturo. Potekal je proces uničevanja arabskih sosesk in ustanavljanja judovskih na istih mestih.
