Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.
Interpretacije, ki torej izpuščajo oziroma spregledujejo elemente, bodisi spola in seksualnosti bodisi drugih biografskih kontekstov, kot tistih, ki se manifestirajo in berejo v umetniškem jeziku, pomenijo napako.
In čeprav se slovenski pesniki, kljub temu, da pišejo v prostem verzu, najbrž nimajo za neposredne Whitmanove naslednike, ne moremo mimo dejstva, da skoraj vsak verz, ki ga Ferlinghetti zapiše, zadeva tudi Slovence.
