Nobenega prijatelja razen gora je mogoče uvrstiti ob bok veliki taboriščni literaturi, obenem pa prinaša nekaj novega, pečat hiperpovezanega sveta, v katerem taborišča niso več popolnoma skrita.
Ne glede na tovrstne odzive je Dnevnik film, ki na tihoten, umirjen in počasen način še kako glasno govori o pozabljenem nasilju v našem prostoru, o brutalnosti medvojne vladavine NDH in njenih rasnih zakonih, ki so botrovali smrti ogromnemu številu ljudi.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
V sionistični zavesti predstavljamo mi, avtohtoni prebivalci Palestine, podobno kot ameriški domorodci, presežek prebivalstva, ki se ga je treba znebiti.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.
Inovativna poezija in resnično pomembna poezija je pač vedno antistilistična, kajti znotraj jezika minira samoumevnosti, udobja, zamolčanosti, ki svoje zatočišče najdejo prav v stilu.
