Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.
Bolj ključno pa je, da je o skrajno resnih temah, in sicer na način igre, razvedrila, morda celo (medijskega) spektakla, rekonstruiral našo realnost in da je tudi osrednja metafora – družbene slepote – zadela svoje bistvo.
