Ob obtožbi o dolančevski cenzuri sem ostal brez besed — predvsem zaradi dejstva, da gospod Lokar niti meni niti kateremu koli drugemu članu uredništva ni poslal niti enega samega prispevka za objavo na portalu, da bi ga lahko prebrali in ovrednotili, kaj šele cenzurirali.
Svobodo odločanja o rojstvih imamo. Kar se dogaja v moji maternici, je moja reč in se ne tiče nobenega zakona ali moške dresure.
Pesnica je prikazala svojevrsten melos ter kompleksnost časa posameznice in družbe, ki vpliva nanjo.
Slovenska država je obešenjaško in z argumentom ekonomskega upravljanja prekarizirala socialno državo in z njo tudi knjigo.
Pravica do izražanja religioznih misli v javnem diskurzu je ključna ne le na ravni posameznika, pač pa tudi na ravni skupnosti.
Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni.
S pisanjem navadno ne moreš začeti ali dobiti revolucij ali vojn, lahko pa preoblikuješ ljudi.
Pri njej, glasbenici – ženski in/ali lezbični avtorici gre pri hoji skozi mesto in skozi institucije, za poslušanja neslišnega.
Ta ženska na eni strani brusi kremplje kot mačka in želi maščevanja, na drugi ljubi samoto, saj je to edina pot do svobode.
S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.
Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.
In občutek, skorajda obžalovanje človeka, ki je iz poetične podobe ustvaril rasistični pamflet, odmeva v meni še zdaj.
Društvo slovenskih pisateljev na noben način ne sprejema tovrstne komunikacije, katere namen je zgolj širjenje sovražnega govora.
Avtorja sta šele v zrelih letih prestopila prag slovenske literarne scene, a sta njuni deli kljub temu izviren, s svežo neobremenjenostjo izpisan odziv na tesnobo časa in na razpuščenost prostora: v svetu brez mej in s samimi robovi ter zarobki.
Večina literarnih ustvarjalcev piše v katalonščini in katalonščina je pod zdajšnjo špansko politiko ogrožena.
