Boris Pahor je v meni živel predvsem kot pričevalec o grozotah nacističnih taborišč in bil svojevrstna garancija, da se v času njegovega življenja v Evropi kaj takega ne more več ponoviti.
V milijonskih mestih so ljudje prosto krožili, v somestju, ki skupaj ne šteje niti 80.000 prebivalcev, pa smo bili eni ločeni od drugih. Normalno ozaveščen človek vidi, da tak ukrep ni bil primeren ne z zdravstvenega ne s psihološkega vidika.
Trenutno se torej vse literarno dogajanje med mladimi na Tržaškem in Goriškem suče bolj ali manj v znamenju literarnega natečaja Slovenskega kulturnega kluba in MOSP-a ter Mladikine mladinske priloge Rast, ki ji mladih sodelavcev nikoli ne zmanjka.
Naslov knjige ni samoreferenčen, saj so pesmi posvečene žrtvam holokavsta. Tako dolgo bi bili namreč tiho, če bi se vsakega umorjenega spomnili z minuto molka.
Slovenski dnevi knjige so v organizaciji Mladinskega kulturnega centra Maribor postregli z bogatim programom, pestrim naborov gostov in medgeneracijsko zastavljenim druženjem.