Ljuba Jolka, hvaležna sem ti za vse ure in ure pogovorov, ki se niso vselej vrteli le o prevajanju, poeziji in kulturi, ampak so bili velikokrat zelo osebni.
Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
V tej državi ni več mogoče biti dovolj paranoičen. Vse najslabše, kar si lahko predstavljamo, se je tako rekoč že zgodilo včeraj. Toda mi nismo od včeraj in vladni antikulturni drži sporočamo, da nas ne bodo zradirali.
V času, ki ga zaznamujejo predvsem družbene fobije in osiromašenje interpretacijskih polj, ima literatura edinstven potencial ohranjati širino – ne le jezika, pač pa tudi same civilizacije.
V času, ko človeštvo razjeda odtujenost, je pomembno, da mislimo ljudi pred produkti. Torej književnike pred knjigami. In ljudi pred storitvami, torej bralce pred kupci knjig.
mislili smo si
najboljše o naših lastnih mislih,
medtem ko smo nameravali misliti o vrzeli med bogatimi in revnimi,
letnih časih, odsotnih, in naših občutjih.
Tudi letos so Aljaž Koprivnikar, Barbara Korun in Domen Slovinič za naš portal izbrali in analizirali po eno pesem avtorjev, ki so jih povabili na Pranger.
Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni.
