Boris Pahor je v meni živel predvsem kot pričevalec o grozotah nacističnih taborišč in bil svojevrstna garancija, da se v času njegovega življenja v Evropi kaj takega ne more več ponoviti.
Naslov knjige ni samoreferenčen, saj so pesmi posvečene žrtvam holokavsta. Tako dolgo bi bili namreč tiho, če bi se vsakega umorjenega spomnili z minuto molka.
Marko je bil dejansko zadnji od slovenskih avtorjev v Italiji (po Pahorju, Rebuli, Košuti in Kravosu), ki mu je uspelo v pisateljski karieri prehoditi pot od začetkov v za Ljubljano tržaškem zakotju do slovenskega Parnasa.
Knjiga namreč izhaja v času, ki nam, žal ne le pri zahodnih sosedih, ampak tudi v matični domovini, ponuja (če že ne vsiljuje) zelo drugačne poglede na polpreteklo zgodovino od tistih, ki so se zasidrali v kolektivno zavest Primorcev.
Zanimiv je torej predvsem podatek, da nacionalna tematika v sodobni slovenski književnosti v Italiji vztraja tudi po letu 1991, medtem ko so v Sloveniji z osamosvojitvijo, razmahom postmodernizma in koncem velikih zgodb v ospredje stopile nove teme.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.