Vsak cikel obravnava svojo tematiko, pri čemer se poezija Vesne Liponik vedno usmerja k ranljivosti, nemoči in temu, kako se obema upreti in si zagotoviti svoj lasten teror, če parafraziram enega izmed verzov.
Dar te knjige je v preprostem, intimnem, iskrenem in necenzuriranem popisu žalovanja kot osebnega in hkrati občečloveškega stanja, ki se ob koncu vendarle uspe zaobrniti na stran svetlobe, s čimer sugerira misel o feniksovem vzletu.
