Brez Božičeve poezije, z vrhom v Mlečku, žbunju, grobovih v njem, izkustvo slovenščine ne bi bilo enako; najbrž je ta jezik med vsemi pesniki pripeljal najbolj do roba in čez.
Moje pesmi nastajajo iz kratkih zapisov, osnutkov in fragmentov, ki jih pišem spontano, velikokrat se mi utrnejo med hojo ali posedanjem v lokalih, v trenutkih onkraj vsakdanjega dnevnega reda, kadar misli tečejo svobodneje.
Kličem tvoje ime, Horos, ki je po številu enako [imenu, ki pripada] Mojram:
AKHAIPHOTHOTHOAIEIAAEAI IAEAIEIAOTHOTHOPHIAKHA,
bodi milostljiv do mene, prvi oče, oče vesolja, samospočeti!
Tu namreč tiči vsa problematika letošnjega »literarnega izleta«: v nezmožnosti vrednotenja in nasploh razumevanja pomena sodobne poezije kot dejavnega elementa pri tvorjenju slovenske kulture tukaj in zdaj.
Morda bodo nekateri želeli, da se Aleph ohrani, saj je to prostor za vse tiste, ki si ne želijo v objem obstoječih klik in klanov, ali pa vanje enostavno ne pašejo.
