Sionisti niso preganjali le ljudi, ampak so brisali tudi palestinske hiše, arhitekturo, kulturo. Potekal je proces uničevanja arabskih sosesk in ustanavljanja judovskih na istih mestih.
Umetnost tako postaja nekakšen odpustek, odpustek slabe vesti. Tam je, z ambicijo govoriti o družbeni zavesti, o Resnici, pravzaprav relikt naše brezbrižnosti.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.
Ni te teološke retoriške bravure, medicinskega pravila, pravne argumentacije ali verske zapovedi, ki bi lahko omejila ali ukinila oblast ženske nad lastnim telesom.
Bolj kot roman v strogem pomenu besede je Kruh, prah svojevrstna pesnitev v prozi, skrajno občutljiva, lirična, kakor iz svilnatih pajčevinastih nitk poezije stkana efemerna in prosojna pisava.
Sarajevo je mesto iracionalnosti, toda iracionalnosti, podane z notranjim očesom nekoga, ki je moral mesto zaradi vojne norije zapustiti in ga popisuje z dobršno mero empatije.
Kot literarni kritik sem vajen analitičnega branja, ki spodbuja razpravo, a enkrat za spremembo sem se knjige lotil s cenzorskim očesom in podčrtaval primere sovražnega govora.
Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.