Mesto Bohane kopiči in kopiči reference, jih med sabo kombinira, a nekako ne more onkraj njih. V končni fazi ne ponudi zares prenove v žanru, se je tudi ne posluži.
Dijana Matković proces oblikovanja razredne zavesti gradi iz osebne, mestoma tudi intimne izkušnje, ki je izkušnja deklice, najstnice in nato ženske iz priseljenske družine, in le-to aplicira na univerzalnejšo raven.
Generacija se v Dosjeju predstavlja kot posrednica, z Janusovim obrazom še naprej napol izvzeta iz toka časov. Ima ambicijo artikulirati naš odnos do preteklosti in naše ravnanje v prihodnosti, v katerih ni udeležena.
Eh, pomislim, ko naslednji dan odložim prebrano knjigo, kako malo strani (roman obsega vsega dobrih sto strani) potrebuje nadarjen pisatelj za vrhunsko prozno mojstrovino.