Njegov nezamenljiv sarajevski humor in nežna obzirnost do sveta sta ga ohranjala v nekakšnem nenehnem objemu s svetom in ko si bil z njim, si se nenehno čutil objet, poslušan in razumljen.
Hoja po poti, o kateri pričuje lirski glas v Pričevanju, je zato hoja po poti ozdravitve. Kdor se po njej podaja, pa mora ostati skromen in ponižen v zavedanju, da je, kjerkoli na poti se nahaja, le približek veliki nevihti.
V skrivnosti tega vmesnega stanja, med zemeljskim in transcedentnim, ni mogoče živeti po nobenem receptu, lik je prepuščen sili posega vase ter svoji (čez- in pre-) človeškosti.
Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.
