/ 

Štiri pesmi

Oton Župančič – Poezija, pesmi, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

LITERARNI KOLEDAR

OTON ŽUPANČIČ 

11. junija 1949 je umrl pesnik slovenske moderne Oton Župančič, ki je z vitalno ustvarjalno slo razgibal slovenski prosti verz do do tedaj pri nas neslutenih razsežnosti, ga navezal na pogovorni jezik in ljudsko izročilo ter obenem razprostrl sodobnim pesniškim tokovom na začetku 20. stoletja.

 

Janko Lozar Mrevlje o poeziji Otona Župančiča

Oton mi je dal filozofsko zrasti z uvidom, da je beseda rast enako, če ne še bolj filozofsko ključna od besede bit. Rast, ki je prisotna in se razpenja čez vse Otonove pesmi, četudi je ujeta v privid stalnosti samostalnosti in samostalniškosti, moraš slišati, zaduhati v njeni glagolskosti, vzgibanosti, zganjenosti, tako da se uglasiš z njo – z naravno ganjenostjo. Niti najmanj patetičnim, pač pa patičnim, ganotjem.

  

*** 

   

Gledam

  

Gledam brezo, smreko in hrast,
Tiho zamišljene v svojo rast,
Večno zamaknjene v neba dih –
Kakor da sam sem eden od njih …

Gledam dekle, ženo, moža,
Kam drvi to, kam se peha?
Nem mimo njih gre neba dih –
Kakor da sam sem eden od njih …

   

***

  

Življenje

  

Uplahne val, že nov za njim se dvigne,
in reke tok se snuje neprestano;
ugasne iskra, sto za njo jih švigne,
in plamen vzplapola neugnano;
nas sprejme prst in nas s travo pregrne,
iz gnezd se pesem svatovska ne utrne.

  

*** 

  

Vihar

  

Pogledal ji je v oči
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
“Živ ogenj so tvoje oči!”

“Živ ogenj so moje oči,
ker je zunaj vihar nocoj …
Sem k oknu stopi z menoj,
poglej jih, demone noči!”

Pred njima kostanji ječijo,
vijo se nad vodo,
nad njima oblaki gredo
čez mesto, temno melodijo
pojo …

Čuj – tresk … “Zdaj poglej
skozi mrežo vej:
teh stolpov ponos – kot smeh kljubujoč
kipe, izzivaje viharja moč.
O, vidiš, o, čutiš ta divji upor,
kipeč navzgor?
O devojka – zdaj,
zdaj veš, zakaj
živ ogenj so moje oči?!”

“Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj.
In – ker sem jaz tvoja nocoj,
in ker si ti moj nocoj,
živ ogenj so tvoje oči.”

Ta hip
vzplamenel je kres od strmih nebes,
obsinil je ostro dvoje teles
kot kip …

  

*** 

  

Umetnik in ženska

  

Nocoj
   zvenijo zvezde zopet kot nekdaj,
   zlatijo vale, črez tihotni gaj
   gredo – postoj,
   da se pogovorim s teboj
   pri jasnih pričah teh.
   Kaj roke v mojih ti drhte dlaneh
   kot plahi ptički dve?

                    Ker se boje,
   da ne dosežejo tvojih daljin,
   tvojih višin nikdar.
   Ti si kot daljnih carstev sin
   tuj in teman;
   kot od plamenov čarnih vžgan
   je tvojega očesa žar,
   od mene, preko mene hrepeni –
   zato, glej, vedno se bojim,
   da te v daljavi ne zgubim,
   glej, ker ne morem za teboj …

   In ker me ljubiš ti, in ker si moj,
   vem, sam se na skrivaj bojiš,
   da svojih dalj ne izgrešiš,
   in da ostaneš sam z menoj
   brez svojih daljnih, tajnih zvezd,
   in da ti dolgčas bo po njih
   pri meni, in tvoj duh bo tih.
   Povej, ni tvoja to bolest?   

   Daj, naj poljubim te oči,
   ki so mi v dušo gledale,
   daj, naj poljubim ustnice,
   ki so mi to povedale!
   Za to besedo ves sem tvoj –
   zdaj vidim: čutiš za menoj.

    

     

 

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   
Oton Župančič – Poezija, pesmi, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Oton Župančič
O avtorju
Oton Župančič (1878, Vinica, Bela Krajina – 1949, Ljubljana) je bil slovenski pesnik, dramatik, prevajalec in urednik revije Ljubljanski zvon. Od štirih književnikov slovenske moderne (vanjo poleg njega sodijo še Ivan Cankar, Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov) je živel in ustvarjal najdlje. Moderna je poleg simbolizma, nove romantike in dekadence v slovensko književnost vnesla tudi nekatere elemente prelomnih modernističnih ustvarjalnih tokov 20. stoletja. Župančičevo poezijo tako odlikuje vitalen, razgiban prosti verz, razprt v viharno dogajanje prve polovice 20. stoletja. Pesniške zbirke: Čaša opojnosti (1899), Pisanice (1900), Čez plan (1904), Samogovori (1908), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban (1915), Mlada pota (izbor, 1920), V zarje Vidove (1920), Zimzelen pod snegom (1945). Leta 1924 je napisal poetično dramo v verzih Veronika Deseniška.