Oton Župančič – Poezija, pesmi, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
LITERARNI KOLEDAR
OTON ŽUPANČIČ
11. junija 1949 je umrl pesnik slovenske moderne Oton Župančič, ki je z vitalno ustvarjalno slo razgibal slovenski prosti verz do do tedaj pri nas neslutenih razsežnosti, ga navezal na pogovorni jezik in ljudsko izročilo ter obenem razprostrl sodobnim pesniškim tokovom na začetku 20. stoletja.
Janko Lozar Mrevlje o poeziji Otona Župančiča
Oton mi je dal filozofsko zrasti z uvidom, da je beseda rast enako, če ne še bolj filozofsko ključna od besede bit. Rast, ki je prisotna in se razpenja čez vse Otonove pesmi, četudi je ujeta v privid stalnosti samostalnosti in samostalniškosti, moraš slišati, zaduhati v njeni glagolskosti, vzgibanosti, zganjenosti, tako da se uglasiš z njo – z naravno ganjenostjo. Niti najmanj patetičnim, pač pa patičnim, ganotjem.
***
Gledam
Gledam brezo, smreko in hrast,
Tiho zamišljene v svojo rast,
Večno zamaknjene v neba dih –
Kakor da sam sem eden od njih …
Gledam dekle, ženo, moža,
Kam drvi to, kam se peha?
Nem mimo njih gre neba dih –
Kakor da sam sem eden od njih …
***
Življenje
Uplahne val, že nov za njim se dvigne,
in reke tok se snuje neprestano;
ugasne iskra, sto za njo jih švigne,
in plamen vzplapola neugnano;
nas sprejme prst in nas s travo pregrne,
iz gnezd se pesem svatovska ne utrne.
***
Vihar
Pogledal ji je v oči
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
“Živ ogenj so tvoje oči!”
“Živ ogenj so moje oči,
ker je zunaj vihar nocoj …
Sem k oknu stopi z menoj,
poglej jih, demone noči!”
Pred njima kostanji ječijo,
vijo se nad vodo,
nad njima oblaki gredo
čez mesto, temno melodijo
pojo …
Čuj – tresk … “Zdaj poglej
skozi mrežo vej:
teh stolpov ponos – kot smeh kljubujoč
kipe, izzivaje viharja moč.
O, vidiš, o, čutiš ta divji upor,
kipeč navzgor?
O devojka – zdaj,
zdaj veš, zakaj
živ ogenj so moje oči?!”
“Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj.
In – ker sem jaz tvoja nocoj,
in ker si ti moj nocoj,
živ ogenj so tvoje oči.”
Ta hip
vzplamenel je kres od strmih nebes,
obsinil je ostro dvoje teles
kot kip …
***
Umetnik in ženska
Nocoj
zvenijo zvezde zopet kot nekdaj,
zlatijo vale, črez tihotni gaj
gredo – postoj,
da se pogovorim s teboj
pri jasnih pričah teh.
Kaj roke v mojih ti drhte dlaneh
kot plahi ptički dve?
Ker se boje,
da ne dosežejo tvojih daljin,
tvojih višin nikdar.
Ti si kot daljnih carstev sin
tuj in teman;
kot od plamenov čarnih vžgan
je tvojega očesa žar,
od mene, preko mene hrepeni –
zato, glej, vedno se bojim,
da te v daljavi ne zgubim,
glej, ker ne morem za teboj …
In ker me ljubiš ti, in ker si moj,
vem, sam se na skrivaj bojiš,
da svojih dalj ne izgrešiš,
in da ostaneš sam z menoj
brez svojih daljnih, tajnih zvezd,
in da ti dolgčas bo po njih
pri meni, in tvoj duh bo tih.
Povej, ni tvoja to bolest?
Daj, naj poljubim te oči,
ki so mi v dušo gledale,
daj, naj poljubim ustnice,
ki so mi to povedale!
Za to besedo ves sem tvoj –
zdaj vidim: čutiš za menoj.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Oton Župančič – Poezija, pesmi, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
