/ 

Kako so nastale Jakobove bukve

  
Olga Tokarczuk – esej  o romanu Jakobove bukve – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

    

Esej je poljska Nobelova nagrajenka, še pred tem pa tudi nagrajenka vilenice Olga Tokarczuk napisala po izidu svojega monumentalnega romana Jakobove bukve, v katerem je izsek iz poljske zgodovinske realnosti preoblikovala v lasten fiktivni model, individualen in prepoznaven, vendar tudi dovolj univerzalen, da osvaja bralce v številnih jezikih.

  

***

   

Kako so nastale Jakobove bukve

    

Spregovorila bom o naključjih, ki so pripeljala do zares nepričakovanih posledic v obliki knjige.

Najprej so bile Nove Atene očeta Benedykta Chmielowskega v čudoviti izdaji Marie in Jana Lipskih, ki sem jih po malem prebirala vse otroštvo in mladost. Čez leta, jeseni 1997, sem v neki knjigarni izbrskala čudno knjigo, natančneje dva zvezka velikega, nerodnega formata z modrimi broširanimi platnicami. To je bila Knjiga Gospodovih besed, predavanja Jakoba Franka – čeprav je sam raje uporabljal besedo »povedke« – v redakciji Jana Doktóra.

Brala sem jo vso zimo, počasi, razdelek za razdelkom, in z vse večjo osuplostjo. Za božič sem imela že celo zbirko knjig. Spomladi pa se je pojavila posebna polica, ki je od takrat naprej več let rasla in se razcvetala. Nisem nameravala pisati knjige o Franku, to je bilo prej del mojih »zasebnih raziskav«, dolgoletnega, trajnega navdušenja nad vsakršno heterodoksijo, nad vsem, kar se ne more zmestiti v kanon, kar štrli čez običajne meje, kar je upor, punt proti normi, ki velja za samoumevno.

Zgodba Jakoba Franka je tako osupljiva, da je težko verjeti, da se je zares zgodila. Zelo v grobem povedano, pripoveduje o tem, kako je velika skupina Židov s Podolja, izpovedovalcev kabalista in rabina Sabataja Cvija iz 17. stoletja, ki se je imel za mesijo, po zgledu svojega voditelja, trgovca Jakoba Franka, z velikim pompom prestopila v katoliško vero, potem ko je nekaj časa predtem že izpovedovala islam.

Potem ko so njihovega voditelja obdolžili herezije, so ga za trinajst let zaprli v jasnogorsko trdnjavo v Čenstohovi, in ko ga je v času barske konfederacije (vojaške zveze poljskega plemstva v letih 1768–1772, ki se je zavzemala za obrambo katoliške vere in neodvisnost Poljske, op. prev.) osvobodila ruska vojska, je izkoristil zmedo v državi in se odpravil v Brno na Moravskem. Obdajal ga je nimb skrivnostnega židovskega modreca in čez nekaj let je postal dober znanec cesarja Jožefa II. ter zaupnik njegove matere Marije Terezije. Ko je prišel v nemilost pri cesarju, se je z vso svojo kompanijo preselil v Offenbach ob Majni, kjer je osnoval ogromen dvor, ki je imel vlogo verskega središča. Čez nekaj let je umrl kot poljski baron. Njegovi verniki so se vrnili na Poljsko, kjer so se pomešali med poljsko meščanstvo in inteligenco, ki sta bila takrat v vzponu.

   

***

   

To je samo površinska plast avanturistične zgodbe Jakoba Franka, ta namreč premore več globljih razsežnosti. Predvsem dokumentira porast in širjenje največje in najbolj »nevarne in zmotne« herezije v judaizmu, kot je o njej zapisal Gershom Scholem. Ko je ta sijajni znanstvenik pisal o Franku, sploh ni poskušal prikrivati ogorčenja, štel ga je za mračno osebnost, njegovo doktrino pa za nihilistično. Hkrati je priznaval, da Knjigi Gospodovih besed, tej »najnenavadnejši izmed vseh ‘svetih knjig’«, ni mogoče oporekati poleta ali podobotvorne moči. Zgodba skupine ljudi, ki so z le stežka razumljivo odločnostjo krenili na dramatično in nevarno duhovno, identitetno in politično pot, je zares izjemna. Če upoštevamo še Frankovo vztrajno (četudi nazadnje neuresničeno) težnjo, da bi vzpostavil lastno, razmeroma neodvisno ozemlje v mejah Poljskega kraljestva, bi o tem danes lahko govorili kot o nečem, kar spominja na prasionizem.

Zdelo se mi je komaj verjetno, da je ta presenetljiva in izjemna zgodba tako kmalu potonila v pozabo. Zagotovo so bili kronani z uspehom poskusi prikrivanja lastnega izvora samih potomcev frankistov v sovražnem, sumničavem in pogosto antisemitsko nastrojenem okolju. Razen monografije Aleksandra Krausharja Frank in poljski frankisti, ki je izšla l. 1895, se v vsem tem času ni pojavila poštena in izčrpna zgodovinska obravnava te teme. Šele sto let pozneje se je teme Franka znanstveno polotil Jan Doktór, literarno pa sta nanjo navezala Andrzej Żuławski v Molivdi in Krzysztof Rutkowski v Cerkvi svetega Roka.

Pozneje, ko sem že pisala Jakobove bukve, je izšlo sijajno, brez dvoma temeljno delo Pawła Maciejka The Mixed Multitude. Jacob Frank and the Movement, 1755–1816, s katerim sem si z veseljem pomagala. Vendar to ni veliko, če upoštevamo pomembnost teme. Posledice frankizma za poljsko kulturo so namreč razsežne in še ne do kraja raziskane. Najbrž ni več mogoče zanikati, da je Frankova doktrina v bolj ali manj ezoterični obliki vplivala na ideje poljske romantike (in znotraj te izrazito na poezijo Adama Mickiewicza), s tem pa je pomembno prispevala k temeljem poljskega občutenja nacionalne identitete.

  

***

   

Kmalu sem opazila, da to zgodbo občasno spremlja nekakšna mračna, nenačrtovana in absurdna komičnost, nepričakovani in presenetljivi preobrati dejanja pa se zdijo, kot da bi prišli naravnost iz operete. Neprestani qui pro quo, igranje vlog, pretvarjanje, večjezični kontekst, ki zlahka vodi v nesporazume, barvite pojave – zdelo se je, da vse to terja literarni okvir, epsko pripovedno prvino. Ko sem si nazadnje na dolg zvitek ovojnega papirja prepisala pol stoletja prigod Jakoba Franka in njegovih tovarišev, sem dojela, kako zelo drzna je ta zgodba. Nič več nisem nanje gledala kot na mračne ali zlovešče sektaše. Uzrla sem univerzalno zgodbo intuitivnega teženja k emancipaciji v samem srcu fevdalne stvarnosti, polne delitev, razslojenosti, predsodkov – v neprodušno zaprtem svetu. Frank in njegovi ljudje so izvedli mnogostranski upor na več ravneh in se zapletli v spor z vsemi.

Frank je bil gotovo karizmatičen človek in kot tak prejkone tudi malce psihopata. Imel je močno osebnost, inteligenco in čar, s katerimi si je pridobival vélike in male takratnega sveta. Takšno osebnost je težko razumeti, če bereš samo njegove pogosto okorno zapisane prilike in bajke, prav v teh literarnih oblikah pa je najpogosteje ogovarjal svoje pristaše.

Iz tega temeljnega besedila se lušči ambivalentna pojava: brezobzirna, toda tudi občutljiva. Nepredvidljiva in hkrati pozorna. Nora in istočasno stvarna in pragmatična. To je trickster – čarodej in prevarant. Zelo dolgo sem imela težave z razumevanjem tega, kako funkcionira tak človek, in na žalost mi branje o voditeljih sekt pri tem ni dalo veliko. Naposled sem – naj mi bo oproščeno – začela diskretno opazovati svoje psihopatsko-karizmatične znance, tistih nekaj takšnih oseb obeh spolov, ki jih poznam, in poskušala sem doumeti, na čem temelji njihova moč prepričevanja in spretnost, da si okrog sebe osnujejo dvor, zvesto kompanijo. Vendar se je izkazalo, da niti to ne pomaga. Empatično nisem bila kos tej pojavi, nisem je razumela. Zato sem sklenila, da bom Jakoba Franka vedno predstavljala skozi oči drugih, ne da bi se mu drznila preveč tesno približati, čeprav mi je postajal tem bolj simpatičen, čim dlje sem se ukvarjala z njim.

   

O pozitivni vlogi vsakršne heterodoksije ali zakaj me privlačijo herezije

Dozdeva se mi, da človeška zgodovina teče po dveh vzporednih tirih, ki se redko stikata med seboj.

Prvi tir, ki bi ga poimenovala javni, opisujejo mediji in zgodovinske knjige. Človeka kar zamika, da bi za častitim Benedyktom Chmielowskim uporabil najlepšo formulacijo, ki v poljskem jeziku izraža pojem očitnosti: Kakšen je konj, vidi vsak – kakšen je svet, vidi vsak. To je uradna, dobro vidna in refleksiji podvržena, zaradi tega pa tudi neprestano usklajevana resničnost. Tukaj se podpisujejo premirja, sklepajo zavezništva, in dozdeva se, da so stvari takšne, kakršne so. Tukaj vsaj začasno veljajo teorije, ki čudovito pojasnjujejo, kaj je kakšna stvar in kakšen smisel premore. Bog je dober in usmiljen, in ima z ljudmi kljub njihovim malenkostnim in trpljenje povzročajočim dejanjem neskončno potrpljenje. Zdi se, da je svet stlačen v škatlico, polno predelkov, v kateri ima vsaka stvar svoje mesto. Celo takrat, kadar vanjo začasno vdre kaos, je mogoče zmešnjavo hitro pospraviti in vse ponovno pozložiti bolj ali manj enako.

Drugi tir, tisti dogovorno skriti, nižji – je velika zgodovinska neosveščenost, ki vsebuje pridušeno jezo in obup in v kateri vlada večno nezadovoljstvo s svetom in njegovo ureditvijo. Tukaj človek neprestano prevprašuje stvarstvo, zasleduje njegov absurd in nesmiselnost. Dvomi. Ne pristaja. Postavlja vprašanja. Se upira. Ta pridušena absolutna alternativa se od časa do časa prebije na dnevno svetlobo in vznemirja svetlo stran, prepričano o svojem dokončnem prav, potopljeno v samozadovoljnost in napuh. Od tod, s tega mesta, izvira vsakršna heterodoksija. Tukaj je postavljeno temno zrcalo, v katerem se ogleduje to, kar je splošno sprejeto, uradno in očitno, pri tem pa se v njegovem odsevu spreminja v grimaso, nočno moro, absurd in grotesko.

Alfred Whitehead je dejal, da je vera najgloblja zvestoba svetu. Herezija pa je – bi dodala sama – najgloblji ugovor. Vsaka herezija prinaša kakšno zamisel o spreminjanju sveta. Dekonstrukcija obvezujoče vere pri priči vodi k novim projektom za življenje in obstoj družbe, k preizpraševanju starih pojmov in njihovi nadomestitvi z novimi. Pojavitev herezije je vedno revolucionarna in zmeraj strašna. Je konec sveta, zato verske prevrate pogosto spremlja metafora poslednje sodbe. Pri hereziji ni nevarno to, da Boga razumemo na kak drug način; njena nevarnost pravzaprav nima nič skupnega s teologijo. Gre prej za to, da je sprememba gledanja na versko ureditev istočasno tudi zdvomljenje o vsej človeški ureditvi, omajanje očitnosti veljavnih zakonov in zato tako pogosto vodi v upor.

  

***

  

Frankistična herezija je bila globoko zakoreninjena v tradiciji židovskega gnosticizma, vendar ji niso bile tuje niti krščanske prvine. Gnoza je starejša od krščanstva in prejkone sega tudi onkraj judaizma. To je specifično stanje religioznega uma, ki bistveno spodkopava človekovo dobro počutje v svetu, prikazuje svet kot sovražen in nečloveški ali – v najboljšem primeru – ravnodušen. Gnosticizem je močen, mračen akord, ki je v zgodovini spremljava svetlim in vedrim trilčkom uradnih religij, v katerih je Bog dober in dobra dela poplača.

Heterodoksni um je nemiren, iščoč um. Pogumen in nagnjen k eksperimentom. Heterodoksija priča o obstoju zdravega duha, neke osnovne metafizične inteligence, ki je lahko dana preprostim in ne nujno izobraženim ljudem. Toda herezija se pojavlja samo tam, kjer je vera zares močna, kjer jo jemljejo resno in jo vsak dan globoko doživljajo. Zato naj izrečem nepričakovano trditev, da je srečna tista vera, ki se mora ubadati z versko heterodoksijo. Ubadati se – to nikakor ne pomeni boriti se in zatirati.

Če bi hoteli izkoreniniti herezijo, bi bilo, kot da bi se odrezali od virov lastne moči in prešli v prazni tek. Kot da bi zabetonirali cel rezervoar sveže vode in pili samo še tisto, ki kroži v zaprtem sistemu. Na Poljskem sem od nekdaj pogrešala solidno herezijo, zato sem, ko se je iz nepričakovane smeri pojavil Jakob Frank z njegovim razumevanjem Matere božje jasnogorske kot utelešenja Šehine, prešla v stanje pisateljske budnosti.

   

O življenju med pisanjem knjige

Ko sem se usedla k pisanju Jakobovih bukev, sem imela na svojem zvitku ovojnega papirja že izpisana najpomembnejša dejstva in dogodke in veliko množino zbranega gradiva. Posedala sem v knjižnicah, fotokopirala nedosegljive knjige, si z belimi rokavicami ogledovala stare tiske. Odpravila sem se na nekaj odprav, na katerih sem posnela na tisoče fotografij.

V šestih letih pisanja te knjige se je v mojem življenju veliko zgodilo. Nekajkrat sem se selila, nekatere izmed teh selitev so bile zelo boleče in so v mojem življenju povzročile zmedo, preživela sem ločitev in vstopila v naslednjo zvezo, veliko sem potovala, moj sin pa se je osamosvojil. Napisala sem kriminalko. Izgubila sem nekaj prijateljev in pridobila nove. V času zadnjih redakcij je umrl moj oče. Vsepovsod sem s seboj vozila kartonske škatle z gradivom in jih postavljala na osrednje mesto, in kjer koli sem se znašla, sem pri priči z risalnimi žebljički pripenjala zemljevide, sezname oseb in razne uporabne slike.

Znance sem mučila z nezaključenimi zgodbami, z manjšimi in večjimi odkritji, čeprav sem se zavedala, da mi nikoli ne bo uspelo povedati, kaj pravzaprav počnem in s čim se ukvarjam, dokler ne bom vsega napisala do konca. Zaradi tega sem šest let tičala v čudnem stanju pisateljske osame, v katerem človek postane ravnatelj fantomskega, za druge nevidnega gledališča in vsak dan za nekaj ali celo za več kot deset ur izgine na prividno delo, kjer režira dramsko predstavo, katere edini gledalec je sam. S te uprizoritve ne bo objavljena nobena kritika v jutranjem časopisu, nobene povratne informacije ne bo, nihče ne bo med uprizoritvijo niti ploskal niti vzklikal. Zapovrhu me to gledališče zaposluje tudi po delovnih urah, med spanjem in počitkom, med potovanji in srečanji.

Življenje se zaskrbljujoče razcepi, na videz okobal stojiš v dveh rokavih resničnosti, ki imata le poredkoma kar koli skupnega. Nazadnje se začneta oba tokova nevarno mešati, zlijeta se in napoči trenutek, ko izgubiš zavedanje, kje pravzaprav si. Takrat je treba končati.

   

O tem, kako svet iztegne roko v pomoč pisateljici, ali mundus adiumens

Pogosto me je spremljal občutek, da sem, glejte, ujela konček kakšne nitke in grem za njo v zaupanju, da bo tisto, kar iščem, zdajci padlo predme izza vogala. In res se je dogajalo prav to.

Ne vem, ali je sploh mogoče opisati neki fenomen, s katerim sem imela med pisanjem velikokrat opraviti, toda še nikdar tako pogosto in tako intenzivno kot pri tej knjigi. Zato je najbrž že čas, da ga poimenujem. Spontano in subjektivno ta pojav dojemaš tako, kot bi kakšne zunanje, neodvisne sile pristopale k pripovedovani zgodbi, kot bi se povezale kakšne moči in ti priskočile na pomoč. Okej, vem, kako se to sliši. Odštekano.

Vendar je res, da sem velikokrat, ko sem s kozarcem v roki stala pri kom na zabavi, potegnila s police naključno knjigo in jo odprla na ravno tako naključni strani, potem pa na svoje silno začudenje našla tam prav tisto, kar sem potrebovala – osebo, dogodek, informacijo, asociacijo, naslov, za katerega nisem vedela. Velikokrat sem kar na lepem srečala koga, ki je prinesel rešitev perečega problema. Nedolžni izlet na kakšen naključni kraj me je privedel na sled, o kateri se mi ni niti sanjalo.

V takšnih situacijah se začne človek najprej sumničavo razgledovati naokrog, potem pa mu naposled pade na pamet čudaška misel, da je kdove zakaj svetu veliko do tega, da bi bila napisana ta knjiga. Zaveda se, kako neresno to zveni in v kako zelo dvoumno luč to postavlja njega samega. Pa kaj! Pisatelji so navsezadnje umetniki, umetniki pa so si izborili večjo margino ekscentričnosti kot, recimo, znanstveniki, zaradi česar so se odpovedali znanstvenim nazivom.

Vendar sem si, da bi si vlila pogum, sama zase skovala podporo v latinščini – takle pomočniški svet, mundus adiumens, tisto nekaj, kar ti vliva občutek, da te vodijo za roko in uvajajo v čudežno stanje, podobno narkotičnemu transu, rahli, povsem prijetni in hkrati utrudljivi, stežka obvladovani psihozi. Menim, da to zasvaja in da, potem ko si nazaj s te odprave v roman, samo za kratek hip začutiš olajšanje, da je vse to mimo. To stanje duha je – ne pretiravam – blaženo stanje. Jaz – v normalnih okoliščinah tako razvajan in razbohoten – se zdaj skrči na majhno mero in se pusti obkoliti viharnim vsebinam zavesti in nezavednega, dovoli se zaliti oceanu besed in podob in priveže konec niti na cilj v labirintu.

  

O potovanjih in mogočni sili domišljije

Prvo potovanje me je seveda popeljalo na Podolje. Zgodaj jeseni 2009 sva čez Lvov krenila na vzhod, poskušala s prsti otipati meje tistega sveta, ki sem ga že gradila v domišljiji. Dosegla sva Zbruč na vzhodu in Dnester na jugu. Na zemljevidu sva si označila več deset krajev, ki so se pojavljali v virih. V cikcaku sva potovala od enega do drugega, in navdajala me je vse hujša melanholija, vse presunljivejši občutek odsotnosti. Tu ni bilo ničesar. Ničesar od tistega, kar sem pričakovala. Bil je neki svet, mogoče celo zanimiv, toda povsem drug. Tuj. Ogledala sva si množico vasic in mestec, okopanih v septembrskem soncu, oprašenih, nekam prozornih. Kaotična, grda posovjetska pozidava trgov, ruševine cerkva in sinagog, zaraščeni parki in zanikrno zgrajeni moderni kulturni domovi, ploščadi, prekrite z asfaltom, iz razpok v katerem je poganjala trava. Izkazalo se je, da se poimenovanja, ki sem jih poznala iz Krausharja, iz Gospodovih besed ali iz družinskih pripovedi, obložena s tako številnimi predstavami, spreminjajo v zanikrna, pusta naselja, polna pločevine in plastike. Na začetku me je navdajal pravi obup – po nepotrebnem sem šla od doma, ravno tako bi si lahko ogledovala fotografije ali filme, v wikipediji prebirala o podoljski favni in flori. Toda nazadnje sem od tega obupa, potem ko sem spoznala, da so bila moja pričakovanja infantilna, začela z nekakšnim treningom gledanja.

Tako sem, ko sem gledala pokopališče v Korolowki s travami, ki so se zibale v vetru, počasi začela opažati postavice otrok med igro, na razvoženem ilovnatem kolovozu pa se je megleno, trepetavo kot fatamorgana zarisoval voz. Velik vtis je name naredil obisk Firlejowa, danes se vas imenuje Lipivka. Zame najpomembnejši kraj v vasi je bila katoliška cerkev – nekje v bližini je moralo stati župnišče dekana Chmielowskega. Ko sem se sprehajala okoli pred kratkim obnovljene, toda trdno zapahnjene cerkve, sem po razporeditvi razrušenih poslopij kot arheolog poskušala uganiti, kje bi utegnilo stati župnišče in kje se je raztezal sloviti vrt očeta Benedykta, v katerem je vztrajno poskušal posnemati čudesa vrtnarske umetnosti, kakršna so premogli v njegovih očeh nedosežni Cecołowci magnatov Dzieduszyckih. Ustavila sva avto sredi melanholične visoke planote nad Dnestrom, saj sva vedela, da so po isti cesti morali potovati vozovi »pravovernih« sabatajskih heretikov, ko so se zgrinjali v komuno v Iwanju.

Vse to potovanje in vsa naslednja so se spremenila v zbiranje takšnih vpogledov. V Istanbulu sem si ogledala bazar, male lope, v katerih je še za prodajalca komajda dovolj prostora, omamno bogastvo naravnih barv začimb, nasutih v stožce, in molče sem domnevala, da se tukaj od tistih časov ni moglo kaj prida spremeniti. Nalašč, iz spoznavnih namenov, sem se podala v nakup malahitne ogrlice, ki je trajal dve uri. Bila sem povabljena v notranjost lope, pogovarjala sem se z njenim lastnikom, spila z njim več čajev, se pogajala za ceno nakita, pri tem pa sem si predstavljala, da je gotovo podobno prodajal svoje dragotine Jakob Frank v Krajovi.

Vsega skupaj sem bila na dveh daljših odpravah v Ukrajino, na eni na nekdanje Vlaško in v »turške krajine« ter na Moravsko in v Nemčijo, vse do Offenbacha ob Majni, kjer še vedno v čisto dobrem stanju stoji slavni isenburški Schloss, nekoč glavno središče evropskih frankistov, danes pa ugledna oblikovalska šola.

  

O zgodovini in cigaretah

Jakobove bukve so zgodovinski roman, napisan s popolnim zavedanjem, da je obvezujoča zgodovinska naracija nekaj, kar je skonstruirano in se vedno znova konstruira. Nikoli ne bi mogla, na primer, verjeti v resničnost pičle prisotnosti žensk v zgodovinskih dogajanjih, čeprav se v poglavitnih virih pojavljajo zgolj marginalno in jim ti ne pripisujejo posebnega pomena.

Vsakdo, kdor živi, ima mater, ženo, sestre ali hčere in ve, da ni mogoče, da bi v življenjskih dogodkih umanjkale. Kvečjemu če je to pripoved o življenju v vojski ali moškem samostanu. Odsotnost žensk v zapisani zgodovini, ki potem prodira tudi v priročnike, imam za značilnost patriarhalne miselnosti, ki žensk ne vidi in ne beleži njihove udeležbe.

V svoji zgodbi sem jim poiskala mesto, skrbno sem zbirala vse najmanjše drobce informacij. To sem naredila iz občutka za pravičnost, saj verjamem, da bi moral biti večji del človeške zgodovine napisan na novo ravno iz tega zornega kota. Poskušala sem se tudi, kolikor je to psihološko mogoče, odpovedati lastnemu sodobnemu občutku za moralo. Vedela sem, da opisujem predviktorijanski svet, v katerem so veljala druga pravila občevanja med spoloma. Številnim načelnim bralcem se prejkone lahko zdijo zelo sproščena.

Seveda ni mogoče povsem zapustiti sebe in lastnega časa. V tem smislu zgodovinski roman ne obstaja, saj je vedno zakoreninjen v sedanjosti pišočega. Zgodovina je enostavno interpretacija resničnih in namišljenih dogodkov iz preteklosti, ki ne pozna konca, kar nam omogoča, da v njej uziramo smisle, ki nekoč niso bili vidni.

Bukve sem nehala pisati pozno zvečer 30. januarja letos (2014, op. prev.) in takoj sem izza regala potegnila zavojček cigaret, ki sem ga kupila prav za to priložnost. V ledeni zimski noči sem stala na balkonu in kadila eno cigareto za drugo, dokler mi ni postalo slabo. To sem si namenila za ekscentrično in nezdravo nagrado po vsem trudu pisanja – nagrado za režiserko fantomskega gledališča, potem ko se je že spustila zavesa.

   

        

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Prevedla Jana Unik

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       
Olga Tokarczuk – esej  o romanu Jakobove bukve – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

 
Olga Tokarczuk
O avtorju
Olga Tokarczuk, Nobelova nagrajenka za leto 2018, v svoji inovativni prozi, ki jo sama imenuje konstelacijski roman, podaja sliko zunanje in psihološke resničnosti ter raziskuje stanje sodobnega človeka in družbe. Tematsko se ukvarja s številnimi aktualnimi družbenimi vprašanji, kot so sprejemanje vsakršne drugačnosti, vprašanja spola, feminizem, socialna deprivilegiranost, pravice živali, detabuizacija starosti in smrti ter implikacije tehnološkega razvoja. Pred Nobelovo je prejela številne poljske in mednarodne literarne nagrade, med njimi mednarodnega bookerja l. 2018, vilenico 2013, kar dvakrat prestižno poljsko nagrado Nike (2008, 2015) in petkrat Nike po izboru bralcev, nemško nagrado »mostovi« (2015), švedsko kulturhuset (2015), švicarsko Jana Michalskega (2018) in druge. Od njenih devetih romanov jih je v slovenščino prevedeno pet (Pravek in drugi časi, Dnevna hiša, nočna hiša, Beguni, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Jakobove bukve). Napisala je tudi tri zbirke kratkih zgodb in dve knjigi esejev. Je med najbolj znanimi in prevajanimi poljskimi pisatelji.