/ 

Odprto okno učilnice

Aleš Šteger – Luka Benedičič – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Aleš Šteger: Pričevanje. Založba Pivec, 2020.

   

Pričevanje je nepričakovana knjiga. Še bolj zato, ker je ni pričakoval niti njen pisec. Nastala je v dobi treh dni in treh noči, v posebnih stanjih zavesti, kot odgovor na izčrpavajoča življenjska vprašanja. Naj se na prvi pogled zdi nekoliko ezoterična, pa naslavlja zelo realna vprašanja o naravi pesniškega ustvarjanja in pesnikovem razmerju do tega, kar piše.

I. O mali in veliki nevihti

Izhodiščna lastnost knjige je njena pretočnost. Je knjiga, skozi katero potuješ. Bereš jo, kot bi bral roman, a ne zato, ker bi sledil razvijajoči se zgodbi, pač pa, ker so pesmi tako impresionistično nežne, da ne razločiš meje med koncem ene in začetkom druge. Skupaj z zavestjo, ki jih je napisala, drsiš čez strani. Ker jih je pesnik pisal spontano, tako, kot so prišle v njegovo zavest, in nezavedajoč se, da piše osnutek pesniške knjige, se pesmi včasih razlikujejo v formi ali vsaj v načinu rekanja. Zapisi v knjigi večkrat mejijo na napotek, recept, modrost, ali bolj splošno: na verzificirano prozo. Uvodna pesem se denimo bere kot verzificirano premikanje, napredovanje vednosti, ki v vsakem verzu odkrije ali razkrije novo spoznanje, ki reagira na vsa prejšnja.

Pesmi k pretočnosti in refleksiji kličejo tudi bralca, v nekem drugem, a sorodnem pomenu: »Učenec odloži svoje pisalo, / Odpre okno učilnice.« Vabijo ga h gibanju: v nove prostore, zunaj sebe. »Moj Bog je v toku,« pravi pisec. »Ni določenosti, so le menjave konstelacij in vprašanj.« S Pričevanjem se znajdemo v pokrajini, ki od človeka terja poslušnost do dražljajev sveta. Človek je tako rekoč odgovoren svetu, da postane njegov medij in ga nosi v sebi. Ne glede na menjavanje zornih kotov, vsakič nove postavitve zrcal, mu mora ostati zvest in vse sprejeti vase. V horizontu menjav in nestalnosti pa je vseprisotna zavest o radikalni samosti: »Nikogar ni, ki bi ti lahko povedal, kako.« Ta opazka je istočasno kritika bežanja od porajajočega se v lastni samosti in poziv k zazrtju v zlivanje nezavednega z zavestjo: »Že slišiš tuje, neželjene korake? / Sprejmi jih. Naj grejo skozte.«

Pesmi na en način govorijo o neskončnem bremenu: sprejmi preteklost, živi z napakami, naloži si težo – obenem pa se odpirajo v imperativ k sorazmernemu, tj. neskončnemu (ali: brezpogojnemu) optimizmu: »Veliko dela te čaka. / Veseli se tega,« ki ga pesnik obrazloži: »Nič ni dokončno odgovorjeno.« Pesmi opredeljujejo življenjski proces, ki je pridobivanje sebe in v isti sapi odtegovanje od sebe: čista pretočnost bivajočega. »Človek ne more zadržati ničesar.« Pa vendar to ne pomeni stagnacije. Pomenljiva analogija se ponuja v knjigi: pojdimo siti skozi lakoto. Vedno že sem, in sem dovolj. Toda: »Sem, da bi bolj bil.« Kar sem, mora umreti, da lahko postanem, kar še nisem. Pot se izrisuje sama; ne z vsiljevanjem svoje volje, temveč s predano odprtostjo: »Če ne veš dalje, vstopi v nevedenje.« Ko napredujem po tej poti, se spremeni predvsem to, da preneham z iskanjem odgovorov in raje globlje občutim vprašanja. Tedaj odgovori postanejo nekaj meni notranjega, ne več zunanjega: iščem jih v sebi. Moje življenje postane demonstracija tega, v kar verjamem – moj osebni odgovor na vprašanja, ki presegajo umsko razumevanje.

Tako kot Kierkegaard, ki je ugotovil, da dvom ne more biti začetek filozofiranja, ker izniči vsako povezavo, tudi Šteger sklepa, da je za življenje potrebna (takšna ali drugačna) vera. V horizontu Pričevanja je to verjetje povezano z jasnostjo, ki nastopi, ko začne človek manj misliti in več čutiti. Takrat se vanj naseli “resnica”: razpoloženje v duhu, ki pesniku prinaša jasnost, nežnost in olajšanje. Tedaj je v pesnikovi zavesti vse na svojem pravem mestu, kot kadar o neki stvari pogovorno rečemo: »Res je!« Je občutenje stvari in sveta, ki se mu daje in ki mu mora zaupati, da bi premagal tesnobnost in ozdravil svojo dušo. Hoja po poti, o kateri pričuje lirski glas v Pričevanju, je zato hoja po poti ozdravitve. Kdor se po njej podaja, pa mora ostati skromen in ponižen v zavedanju, da je, kjerkoli na poti se nahaja, le približek veliki nevihti.

II. Kdo pričuje? In o čem?

Štegrovo jezikovno dvorjenje resnici spremljajo motivi neskončne igre, ponavljanja, večnega vračanja. Priložen je nekakšen ničejanski poziv, v smislu: Amor fati! Sprejeti svojo posameznost – majhnost in minljivost – v tej kozmični igri. In blagoslavljati vse, kar te utrjuje v tej zavesti izginjanja, prepuščanja mesta besedi (resnici), ki govori iz tebe: »Potrebujem manj sebe, / Ne več.« Na ta način razumem dotično pesniško rekanje kot princip deintelektualizacije poezije, s tem ko poziva k umiku avtorja – bolje rečeno: njegove persone – iz njegove lastne umetnosti.

Pesniki – tudi Šteger v dosedanjem pisanju – v svoji poeziji poudarjeno razvijamo in se zanašamo na sebi lasten diapazon pesniških sredstev, sploh metafor, pa na izvirno besedišče, sintakso etc. »Pesniti pomeni prepoznati dar in ga zavestno oblikovati.« V tej knjigi pa je Šteger precej neposrednejši: stavi na povednost jezika samega. Pogosto tudi na račun večje okornosti jezika – izgube liričnosti, ki mestoma zakrkne. Čiste in preproste formulacije pa, paradoksno, na neki način usmerjajo stran od jezika; k spoznanju ali “morali”, a brez moralizma.

Pesnik se vrača k prepričanju, da razumevanje predhodi jeziku. »Besede pribijejo neulovljivo na zid.« Da jezik nikoli ne more zapopasti celote neke izkušnje, čeprav je njen glasnik. Pesniški jezik pa skuša preseči kompromis, ki nastane, ko se skušamo sporazumeti o svoji izkušnji. Ni pesnikova obveznost, da bralcu prevaja v filozofske termine, kaj je to postati “globlji” ali biti “neskončen”; nenazadnje, kaj je to “resnica”. Drugače povedano, pesnik mora razumeti, ne rabi pa biti (vsem) razumljiv. Pa vendar je Štegrovo prizadevanje porodilo govorico, ki svoje razumevanje izreka karseda jasno in dostopno. Pričevanje je poezija, ki vztraja s pesniško rabo jezika, a s to razliko, da se ne trudi razodeti bralcu umetelno zgrajenih pesniških prostorov, temveč želi v njem sprožiti proces lastnega razumevanja. Čeprav Šteger, v času pisanja, bralca sploh še nima v mislih, ga njegova poezija na neki način predvideva – nekoga, ki mu pričuje; nanj prenaša vednost, ki se jo trudi tako kristalno jasno artikulirati.

V literarni dobi, za katero je značilen strah pred “klišeji”, si pesnik drzne nonšalantno pokazati na nekaj preprostega ali celo banalnega in izreči: to je to. To je poezija, kjer je konstelacija besed tako čista, da te niso zamenljive – niti v metaforah ne. Štegrov pristop je nekakšen “proto” način pesnjenja, ki izhaja iz drže, da ni poanta poezije, da te napolni, ampak prej, da te izprazni, očisti, osvobodi. V ozadju te mentalitete sta nezaupnica preračunljivemu, secirajočemu umu in pa imperativ zgoraj utemeljene neposrednosti: »Ne misli, (ampak) ljubi.« Bralci namreč pogosto pričakujemo nekaj, kar bomo lahko ležerno grickali kot čips. Šteger pa je napisal knjigo, katere osrednja filozofija je, da je treba pustiti ves balast na strani in s poezijo razpreti, predihati svojo lastno formacijo, formo svojega jaza. To je: se odpreti za nove povezave. Pričevanje je zagovor poezije v njeni katalitični funkciji, ki presega konsumpcijo in užitek. Sodobnemu bralcu sporoča, naj ne pozabi, da je poezija najmočnejša, ko človeka razpre v nekaj, kar je večje od njegove osebne zgodovine; njegove vase-zaprte zgodbe. Da je jezik najbolj prepričljiv, ko nič ne prodaja, ampak zgolj izreka, postavlja na pladenj. In ko ne gre za vprašanje okusa – všeč ali ne všeč –, ampak za golo dejstvo, ali te pesem spremeni.

III. Poezija in verjetje

Šteger je v novi knjigi sprejel pomemben kompromis: nič več kompromisov. Lirični in intelektualni vložki iz njegovih prejšnjih knjig odstopijo prostor, kot rečeno, manj čutni in hkrati manj cerebralni poetiki. Zato se v tej poeziji uživa na drugačen način, ki ne bo vsem blizu. Pričevanje kljub temu razumem kot popestritev sodobne slovenske produkcije, tudi zaradi vračanja v teater tradicionalne napetosti med notranjim in zunanjim, osebnim in občim, preteklim in prihodnjim, torej ambivalenc, ki pri Štegru najdejo svoj poenoten glas v od življenja prekipevajoči sedanjosti. Pesmi so napisane brez vsake preračunljivosti in načrtovanja; s spontanostjo, ki knjigo – kar se tiče jezika in vsebine – izmika strogi kategorizaciji, uvrstitvi v ta ali oni žanr. Če bi vztrajali, bi jo lahko označili za metažanrsko literaturo, ki izpostavlja zakonitosti »prve pokrajine« (kot jo doživlja Šteger), iz katere beži jezik in nam o njej šepeta – namesto da bi to pokrajino razodevala na nek specifičen, personaliziran način.

Ni odveč, če knjigo na tej točki in iz teh razlogov imenujemo za modrostno. In tudi pesmi je treba brati kot kakšno biblijo: z iskreno odprtostjo, odprtostjo srca. Sicer lahko pesmi izpadejo banalne ali vsiljive in gredo prehitro mimo bralca. Sam v tovrstni pisavi odkrivam priliko (v dveh pomenih besede), da ob njej reflektiramo pesniško realnost in njene zakonitosti, tj. realnost, ki nas nagovarja neposredno in nam ne pušča dosti prostora za kompromise. Štegrovo pričevanjsko poezijo dojemam kot zrelostni preizkus bralstva; kot poskus preseči neredke pretenzije, da mora biti pesniški jezik zapleten, metaforično bogat, ritmičen, liričen – ali da mora zastavljati vprašanja, ne pa ponujati odgovorov.

Poezija je forma, ki omogoča izraz številnih okusov, zato je povsem verjetno, da bo en bralec ob branju Pričevanja “odkril pot”, drugi pa bo odkril, da njegova pot vodi drugam. Prava pravcata “smrt” v malem (v smislu izgube bralske receptivnosti in občutljivosti) pa bi bila, če bi bralec pesmim naivno očital nezrelost ali spiritualističnost – in zgrešil, da je pesem najpoprej forma karseda neposrednega in prečiščenega izrekanja osebne resnice, verjetja, svoje prve in zadnje gotovosti.

V tem oziru je Pričevanje ne le knjiga, v kateri domuje marsikakšna odlična pesem, pač pa tudi in predvsem kraj, kjer poezija izzove naše ideje o njenih bregovih, da bi se pokazala kot jezikovna igra s tistim, česar ne moremo občutiti, vse dokler vanj dvomimo. V tem je supermoč poezije. In pa Pričevanja kot njenega pribežališča – pesniškega dejanja; dejanja iz resnicoljubnosti.

 

 

Aleš Šteger iz zbirke Pričevanje  

  

Reče mi:
Kar doživljaš med potovanjem,
Ne smeš prevajati v besede.
Vsaj ne takoj.
Če to počneš, zamejiš odprto,
Besede pribijejo neulovljivo na zid,
Da ga več ne moreš
Integrirati v celoti
V tvoj bodoči jaz.

Na to odgovorim:
Besede ne imenujejo, le odpirajo prostor.
Oblaki še ne zamejijo neba.

Potem mi reče:
Če je tvoja pot prava,
Ne potrebuješ besed,
Ampak dejanja.

In jaz odgovorim:
Če je moja pot pot besed,
Bom razpadel sam v neki drug jezik.

Na to se mi zasmeje.
In jaz se ji nasmehnem.
In to je ta drugi jezik.
Jezik brez besed.
Jezik, ki ga ne bi bilo brez besed.

(str. 51)

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Aleš Šteger – Luka Benedičič – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Luka Benedičič
O avtorju
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.