/ 

Odisejevo zatočišče na 8. pesniškem festivalu v Tesaliji

Odisejevo zatočišče – Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

 

V okviru projekta Odisejevo zatočišče, pri katerem sodeluje tudi Društvo slovenskih pisateljev, so na 8. pesniškem festivalu v Tesaliji v Grčiji predstavili mlade pesnike in pesnice iz  držav z območja nekdanje Jugoslavije, med njimi tudi Petro Kolmančič, Aljaža Koprivnikarja, Barbaro Pogačnik in Denisa Škofiča. V Vrabcu Anarhistu objavljamo prevode pesnikov in pesnic iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore in Makedonije.
 

***

   

Ognjen Aksentijević

latima

   

alpe in kavkaz  
so le otoki sredi oceana
po katerih gomazijo močeradi.
plenilci postajajo strupeni
in preganjajo vse, ki so
temni in majhni.
čez tisoč let
se morda srečava pod vodo
ti in jaz
davni trupli
ali
morski pošasti.

 

     

ulica mandelštam

  

ko bi le lahko položil vlak na ocean
parno lokomotivo zamenjam s pokanjem žice
(ki z 8 bari pritiska na mrežo in s tem prekinja napetost)
da ne bi obstajalo nič drugega razen gas
jaz pa vozim spodaj pod pangeo
mimo edine zelene modrine

ko bi lahko vsaj enkrat odpel
soundtrack ulice mandelštam
in razumel plešaste ptice, ki medtem vztrajno jedo sol

videl sem
kako smo drevesom sami vrisali gube
postavili pokonci zidove, podpornike
zato zlahka zrastemo in postanemo veliki pod stropom

naša koža diha, ko od nekod privre neka voda
vidim nas
pod nami so raki, školjke in črvi
modri polipi
in njihove vodene polipaste glave
nadete narobe
na naša prav tako brezglava telesa
kimajo kot vetrnice.

  

  

koreninjenje

   

ne pozabi
prvi kolonizatorji planeta so rastline
in če vse pripada tistim, ki so prišli prvi,
se je morda zares treba vrniti h koreninam
naš čas se vleče
kot debeli kiti skozi osrednje križišče v glavnem mestu
mi pa smo šele v sapnikih
zaskrbljeni nad njegovim apetitom.

  

Prevedla Barbara Pogačnik

  

Ognjen Aksentijević, Srbija, (Leskovac, 1994), je diplomiral na Filozofski fakultati v Beogradu. Njegova prva knjiga Um za morem, smrt za vratom (Pamet za morjem, smrt za vratom) je izšla leta 2017 pri založbi Treći trg v Beogradu. Objavlja v različnih literarnih časopisih z območja bivše Jugoslavije, vključen je tudi v antologijo poezije mladih avtorjev s področja bivše Jugoslavije Rukopisi 40. Živi in dela v Beogradu.

  

***

  

Marija Dejanović

Pravilne linije

  

Rumena počasnost prihajanja
plodov dreves, jabolk, hrušk
je vzniknila iz kamna, vkopanega kot peta,
splavala iz vode.

Vse sadje je rumeno
in se pojavlja le v zaznamkih,
debelina poldneva prihaja k nama kot krotek vlak,
redno, z rahlimi odstopanji
in naju opozarja, naj bova previdni,
naj ohranjava rahel nasmešek,
s čistimi površinami in kovinskim, ogretim srcem,
pripravljeni, da z motiko potolčeva belouške
in med iskanjem obrneva vsak kamen.

Ona ima ognjevarne roke,
skriva jih v pečici kot kača noge,
v pravilni liniji izteguje vrat, teme in brado,
na nebu spremlja majhne brazgotine,
ki jih letalo izpušča iz zadnjice.

Na meni se ne more opeči,
ne more izvedeti mojega imena.
Imava trdno uperjene zenice, uokvirjene s trepalnicami,
ki kalibrirajo kot popki,
majski popki,
s pogledom pospremijo noge in glave.

Tako sem srečna, da te imam,
ukradla si del avta, toda nihče ga ne more voziti
in zdaj štopaš in pri tem razmišljaš,
kaj mi je bilo tega treba.

Tvoj travnati jezik skriva laži,
sladke, poletne spremembice, in potem me imaš še raje.

Ko v ustih raztapljaš moje ime,
bi prisegla, da je to neko drugo ime.
Ko me z ustnicami poljubljaš po licu,
bi prisegla,
da to ni moje lice.

  

  

Ovalno

  

Občudovati čebelo, kako se prebudi prezgodaj in sama obletava temo
in namesto cvetnega prahu zbere lesk zaspalega
roba balkona, tako zelo gladkega, da se zdi, da po njem
ves čas teče voda
in ta površina se ji lepi na nožice
kot bi stopila v med
in ona od žalosti pade na tla in odneha.

To se mi dogaja vsako jutro.

Občudovati ribo, na trnek je prišla namenoma,
nanjo so jo postavili prsti velikega, okroglega sonca,
mesnati, okrogli palec in kazalec sta ji usta sploščila v ovalno rano
in vanjo vsadila retorično vprašanje.
To je veščina, kako svoje telo uporabljati kot tuje truplo
in pretentati lastna pričakovanja,
ne da bi bil pri tem kdorkoli razočaran.

Ta rana ne boli, z njo si se rodila.

In teči, občudovati vrv
in njeno sposobnost, da istočasno zaobjame
in zgreši središče vratu, ki ga ima v primežu,
teči s svojo vrvjo za samo seboj
kot da spuščaš zmaja brez vetra,
si pred tem zavezati oči
z rokama, spremenjenima v ograde,

trnke in vrvi.
V temi slaviti sarkazem ponedeljka,
koledarja, v katerem je vsaka žival videti enako,
vsak želodec enako,
kljun se nahaja na žirafi,
krogla na tržnici.

Postrgati s sebe lastno kožo,
jo skenirati v parku
in jo sami sebi poslati v mejlu.

Narediti nekaj novega, nepričakovanega.
Mogoče politi jabolčni sok.

  

  

Prevedla Barbara Pogačnik

  

Marija Dejanović, Hrvaška, (Prijedor, BIH, 1992), hrvaška pesnica bosanskih korenin, je odraščala v Sisku na Hrvaškem in magistrirala iz pedagogike in literarne teorije, trenutno pa živi med Zagrebom in Lariso v Grčiji. Leta 2018 je za svojo knjigo Etika kruha i konja (Etika kruha in konja) prejela dve nagradi, nagrado Goran za mlade pesnike in nagrado Kvirin. Njena druga pesniška knjiga, Središnji god (Srčevina, 2018) je bila nagrajena z nagrado „Zdravko Pucak“. Njena tretja knjiga, Vidljiva kost / Visible Bone je v okviru projekta Versopolis izšla trojezično v hrvaščini, angleščini in grščini (Poets Circle, Atene, 2020). Njene pesmi so bile prevedene v deset jezikov, gostovala je na festivalih in branjih v Srbiji, Sloveniji, Makedoniji, Avstriji, Bolgariji, Italiji in Grčiji. Je članica Hrvaškega društva pisateljev, sourednica hrvaškega literarnega časopisa Tema in namestnica direktorja Tesalskega pesniškega festivala v Grčiji (Πανθεσσαλικό Φεστιβάλ Ποίησης).

  

***

  

Monika Herceg

  

Drobne smrti

  

zaradi neznosne sopare glasno dihamo
ko spimo v isti sobi
tesnoba je teža iz zraka
kot ogljikov dioksid napolni prostor
in tako se zadušimo v nočni mori
v očetovem snu se koti praznina
kot koloradski hrošči na krompirju
dokler povsem ne uničijo nasadov
vsake toliko časa zakašlja
kot maček ki izbljuva
klobčič dlak
brat škripa z zobmi
mama je nepremična
stisnjenih ustnic
podobna sliki gospe h kateri moli
včasih se nagnem nad njen obraz
da bi preverila če diha
prisluškujem in
ker preraščamo že tesne čevlje
ker nam lasje temnijo
in se hrustanec izrablja medtem ko tečemo
zunaj izgoreva atmosfera
v nas pa gorijo otroška telesa
kot rojstnodnevne svečke
dovolj hitro da se zjutraj
ne spomnimo

  

  

Iste zgodbe

  

v drugi sobi živita babica in dedek
pred spanjem se zabubim v njuno posteljo
in pozorno poslušam
zgodba se vedno zatakne v rastlinju
in se kot nabiranje kostanjev prebija
skozi blatne gozdne poti
steptane od sledov divjadi
babica spet govori
o tem kako je šel dedek pijan s konji v mesto
in se vrnil brez njih
o bratu ki je umrl v času
davne pozabljene vojne
o hiši kjer se je les razvil v opeko
počasi se že mrači
in zgodbe se zapirajo z vekami
pri čemer puščajo besede brez vizualnih učinkov
skozi posteljnino prihrumi vonj po pokošeni travi
mukanje žejnih krav iz blazine
izmišljeni pes laja pod oknom
medtem ko dedek prihaja
peš
brez konja

  

  

Beg

  

ponoči smo začeli zaklepati sobo kjer smo videvali
dedkovo senco kako z nožem stoji ob naših posteljah
rekel je da okoli hiše sliši korake
in da pazi da nas ne odvlečejo v gozd za vedno
nedolgo zatem se je prvikrat
pogovarjal z mrtvimi
in pobegnil pri čemer je preskočil
visoko ogrado našega dvorišča
tako je bilo po pričevanju sosedov
po štirih dneh smo ga našli
na drugem koncu mesta
skritega v jarku
rekel je da beži in da se ne sme vrniti
nekdo reže ljudem glave
in jih sadi v gozdu
da bi vzgojil vojsko

  

  

Zajčje smrti

  

v živali smo pazljivo spravljali smrt tako
da smo jih hranili s sveže pokošeno travo in senco
potem pa smo ravno to smrt neboleče potegnili iz njih
z enim samim rezom pod vratom
zajčji kožuščki so vedno viseli na starem orehu
kot prevelik plašč
poleg krznenega odevala pa
so mišice ki smo jih slekli do golega
osramočene gledale proti nam
in se gugale v zaganjanju vetra
očetovo otrplo telo je mama
našla poleg zajčnika
nekega septembrskega jutra
in tako zaslutila aksiom
ki se ga le redko zavemo
smrt s katero hranimo druge
se včasih nehote
vrne tudi v nas

  

  

Prevedla Barbara Pogačnik

  

Monika Herceg, Hrvaška, (Sisak, 1990), hrvaška pesnica, prozaistka in urednica je leta 2017prejela nagrado Goran za mlade pjesnike za najboljši debitantski neobjavljeni rokopis Početne koordinate (Začetne koordinte). Knjiga je bila objavljena 2018 in ponovno ovenčana z nagrado Kvirin za mlade pjesnike, z nagrado Fran Galović za najboljše literarno delo na temo rodnega kraja in / ali identitete, z nagrado Slavić za najboljši prvenec leta 2018 in z mednarodno nagrado Mostovi struge. Leta 2018 je prejela tudi nagrado Na vrh jezika za najboljši neobjavljeni rokopis, ki je v knjigi z naslovom Lovostaj izšel leta 2019. Prejela je tudi drugo nagrado na mednarodnem natečaju mlade poezije Castello di Duino leta 2016, prvo nagrado na regionalnom natečaju humoristično-satiričnega žanra Bal v Elemiru 2017 ter nagrado Lapis Histriae leta 2019. Poleg poezije piše tudi kratke zgodbe in tudi na tem področju je bila leta 2019 ovenčana s prvo nagrado na natečaju Biber za najboljšo kratko zgodbo. Leta 2020 je izšla njena tretja pesniška zbirka Vrijeme prije jezika (Čas pred jezikom). Njene pesmi so bile prevedene v več kot deset jezikov, izbor pesmi pa je izšel tudi v Franciji (Ciel sous tension, L’Ollave, 2019), knjiga Početne koordinate pa v Makedoniji.

V okviru projekta Versopolis so izšli tudi knjižni izbori njenih pesmi v Avstriji in Litvi. Je sourednica časopisa Poezija in knjižne zbirke Hrvaškega društva pisateljev Biblioteka Poezija.

    

***

  

Maja Klarić

  

Črni dež

  

Sprva so se nad zemljo zgrnili oblaki
Zatem je vse potihnilo

Črni dež je padal s tako silo
Da zaradi gostih kapelj
Ni bilo zavetja
Naposled je bilo videti kot da je noč

Sčasoma je dež ponehal
Tema pa je ostala

In tišina tudi

  

  

Prevedla Barbara Pogačnik

  

  

Valovi

  

Slišim valove
Podnevi, ponoči
Kako pljuskajo ob prodnato obalo
Vztrajno, drug za drugim, vedno kot da
Imajo namen
Zavzeti kopno
Slišim valove
V budnosti, v snu
Kako strmoglavljajo na pečine in se lomijo
Domišljam si, da jih slišim, kako govorijo
Domišljam si, da jih razumem
Da se posvečajo prav meni
Da so to valovi v meni
In so zato danes dobre volje
Danes me izpirajo
Jutri so jezni
Jutri mi grozijo
Razbili se bomo obte
Zdrobili te bomo
V prah, v peno
Lahko se upiraš kolikor hočeš
Slišim jih, kako šumijo
Kako grgrajo
Podnevi, ponoči
Kot neskončno šumenje v ušesih
Kot orkester, ki ne obstaja
Kot večno rušenje

  

  

Prevedel Cene Hawlina

  

  

Sirene

  

Petje sirene razbija ladje v tebi razbija
zadnje upanje, da se boš vrnil
takrat in zdaj
to sta dve resničnosti
zdaj in jutri
oddaljeni toliko kot dva predmeta
v breztežnostnem stanju
eden blizu drugega
pa vendar večno ločena
vse, kar bi se lahko zgodilo,
če bi si takrat zamašil ušesa in se uprl,
bledi in se utaplja
s tvojim utrujenim pristajanjem
na premor,
s pristajanjem na obalo brez ladje,
s katero bi lahko spet odrinil
in nekega dne nadaljeval pot
Ne veš več, ali so te glasovi siren
uspavali ali zbudili
te morda božajo pred spanjem
ali po njem
Govorijo ti, da si se vrnil,
da je bil to tvoj cilj,
ampak ti nisi povsem prepričan
ali si prispel
ali odnehal

 

   

Prevedla Barbara Pogačnik

  

  

Čoln

  

V čolnu je otrok
shujšan, prezebel
v čolnu je mati
morda njegova
morda mati nekoga drugega
ki ga drži za roko
ga vleče v naročje

Mogoče je to tvoja mati
mogoče je to tvoj otrok
mogoče je v čolnu tudi nekdo, ki je
zgrabil priložnost
zgrabil vrv s čolna
zajahal val obljubljene svobode

Kako se boš odločil, koga iz tega čolna rešiti
kako se boš odločil, komu dati pravico, da pristane
na obali tvojega otoka
na kateri so do sedaj pristajali le valovi in ribiške barke
na kateri so druge mame
in drugi otroci
če jim daš ime
Ali ti bo kaj lažje oceniti
če ti povejo
od kod prihajajo
kaj ti bo to pomenilo
kako jih bo to spremenilo
v tvojih očeh
katero identiteto jim bo to ime prišilo

Na obalo prihaja čoln
ti pa še nimaš ničesar v rokah
ne kamna ne boje
in nikogar ni, ki bi ti pomagal odločiti se
in ni časa, da bi odločitev odložil
nikogar ni, da bi to naredil namesto tebe
da bi ti odločitve prihranil

  

  

Prevedel Cene Hawlina

  

Maja Klarić, Hrvaška, (Šibenik, 1985) je iz angleščine in primerjalne književnosti diplomirala na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Objavila je tri zbirke potopisne poezije – Život u ruksaku (Življenje v nahrbtniku, AGM, 2012), Quinta Pitanga (V.B.Z., 2013) in Nedovršeno stvaranje (Nedokončano ustvarjanje, samozaložba, 2015) in dva prozno-poetska potopisa Vrijeme badema (Čas božiča) o romarski poti Camino de Santiago in Približavanje zore: Put 88 hramova (Bližanje svita: Pot v 88 svetišč) o zen-budistični romarski poti na Japonskem. Njena poezija je prevedena v angleščino, italijanščino, španščino, madžarščino, grščino, portugalščino in v farsi. Deluje kot urednica in literarna prevajalka, vodi tudi Kulturno združenje Fotopoetika, v okviru katerega organizira med drugim mednarodna pesniška srečanja Šumski pjesnici (Gozdni pesniki) v kraju Butori blizu Grožnjana. Objavlja v literarnih revijah kot so Zarez, Quorum, Knjigomat, Poezija, Tema … ter je vključena v antologije Erato 2004 (Zagreb), Rukopisi 32 (Pančevo), Ja sam priča (Banja Luka), Sea of Words (Barcelona), Castello di Duino (Trst), Ulaznica (Zrenjanin). Nagrajena je bila na mednarodnom pesniškem natečaju Castello di Duino (Trst, Italija, 2008), na mednarodnom natečaju za kratko zgodbo Sea of Words (Barcelona, Španija, 2008.) in na natečaju Reciklažom do umjetnosti na otoku Krku (2019). Je tudi dobitnica UNESCO-ve štipendije za rezidenčno bivanje na otoku Itaparica v Braziliji (2012 in 2019) ter štipendije MOKS za rezidenčno bivanje v Estoniji (Mooste, Tartu).

    

***

  

Danilo Lučić

  

Disciplina šaržerja za simbole

  

zame so tvoja ljubezen raki in školjke
moji spomini pa rezila
morda se bova komu zazdela kot labirint:
v tebi je en jaz, ki ga sovražim,
čeprav si ti tisti, ki iz mene sovraži mene v sebi.
zdaj je tisti letni čas, ko se v zraku iskri,
in če je nekdo rekel tema,
je rekel zato, ker je bila tema
ponavljanja ubijajo
kako ima noge lahko nekaj, kar je bilo nekoč drevo
rafalni objemi
človek prezimi na drugem telesu
premirje se je zgodilo in minilo
mene so pozabili v rovih.
Velik ogenj. Lačen ogenj.
Ogenj za vsakega od nas.

  

  

Police za besedilne objekte

  
ta zima v njeni hladni sobi je bila res strašna
gola tla in revne žarnice

na mojem srcu raste noht

obljubljam v še taki temi
bom brez bakle našel pot do tebe

cviliš kot če umira miš

kje živiš zdaj? tukaj? in kako živiš? ne morem več

ne stisni še čeljusti skupaj
takoj ko bom našel akte o notranjosti
se me dotikaj kot da žamet praska

astrologija poezije je neizprosna:
kmalu se bo približala absolutnemu besedilu
potem pa tudi absolutni umetnosti

pred teboj leži gepard v odprti kletki

  

— 

  

obnemogla in nepokretna je stegnila roke proti meni •
tudi jaz sem jo objel, da je na mojem vratu začutila, kako utripa
kri • in da moj znoj ne smrdi po zdravilih • tako
se je na smrtni postelji nasmehnila in rekla „že v redu, sonce, v redu je“

• zame je sonce, ko umirajočo nahranim • in previjem • saj
sem le takrat živ • le takrat sem človek • tudi jaz vem, da
me bodo od tukaj enkrat izselili in me nikoli več ne bodo vrnili
• na misel mi prihaja „kje si bila, ko je v smrti / nekdo rodil mamo“ •

zato, ker se o njej piše • pa se ne zaostruje, ampak samo
pomnožuje • tisto, kar je grozno v nočeh, niso stoki, ki jih parajo • bolj
neznosne tišine, ki eksplodirajo po njih • takrat se
ne ve več, kaj bo, kako naprej • roke so zlomljene • oči predrte

v globoki noči • skozi vhodna vrata prihaja nevidno oblačilo
• se vzdolž zidov razmešča po sobi • z nasmeški, kot da bi
mučenici čestitalo • gospodarica ceremonije prihaja zadnja v vrsti • elegantno
bo presekala žico • tedaj se s stoki napoveduje začetek slovesnosti

  

  

Prevedla Barbara Pogačnik

  

Danilo Lučić, Srbija, (Beograd, 1984) je diplomiral iz srbske književnosti na Filozofski fakultati v Beogradu, kjer je tudi magistriral. Objavil je dve zbirki pesmi: Beleške o mekom tkivu (Zabeležke o mehkem tkivu, 2013), za katero je leta 2014 prejel Brankovo nagrado, in Šrapneli (Šrapneli, 2017). Piše tudi članke in eseje za različne regionalne časopise in spletne portale. Bil je eden izmed organizatorjev večerov poezije ARGH! V Beogradu in urednik založbe Kontrast.

   

***

  

Marko Pogačar

  

Julij, nedokončano

  

Tole tukaj je mesto,
pladenj, h kateremu noč prihaja prepočasi
plameneči pladenj, toda noč se vseeno spušča
to je veliko mesto
vseeno le redkokdo prireja zabave
julij
ta pritisk, panj pod glavo leta
tragika naše dobe.
to je mesto, to je mesto, a slišite
trafike ena za drugo dvigajo veke
dež gre takoj v paro, naš narod na nebu
narod v telesu dimnika
vseeno mi je všeč, kadar dnevi hitreje zginevajo v včeraj
še hitreje kot bežijo besni ježi
v nočno moro mastnega postajnega grmovja
ja, vse več sonca na temenu
in vse težje se soočam z dejstvi
narod je na nebu okovan z zvezdami
kot Gould gor v Kanadi, s celim gozdom zvezd
tu dol pa je julij in koža žari
vse naokoli je Hrvaška, en slaboumen bumerang
požari, ležalniki, tesanje pesmi
ko se obleka prehitro suši
in spraviš smrt v tri pike
na koncu nedokončanega stavka.

  

  

Človek večera v copatih svojega očeta

  

Kar so bile meje, si zdaj ti.
bil je maj, globok in raven
cesta razrita od cestnih del, sneg
pršič in kar naenkrat.
bodimo odkriti:
nikomur nisem bil nič dolžan.
stal sem pod podbojem, voda,
zamrznjena od strahu, mi je močila hrbet.
ko pa sem zaprl oči, sem videl
kokice se podijo k lastni soli in vedel sem,
včasih ponoči počrnijo, kot kozji bobki.
vstopil sem, da bi se soočil z mučno podobo:
ne ljubezen, neumnost, neumnost je srce sveta –
in zdaj, znotraj, v teh copatih jem in jočem,
samo jem in jočem v hiši.

  

   

Prevedla Barbara Pogačnik

  

Marko Pogačar, Hrvaška, (Split, 1984), pesnik, esejist, pisec kratkih zgodb, kritik in urednik, je diplomiral iz književnosti na zagrebški Filozofski fakulteti. Urednik pri literarni reviji Quorum, član programskega odbora festivala Goranovo proljeće, član različnih žirij, dobitnik številnih hrvaških in mednarodnih literarnih nagrad za prozo, poezijo in esejistiko. Izdal je pet knjig poezije: Pijavice nad Santa Cruzom (Ribe nad Santa Cruzom, 2006), Poslanice običnim ljudima (Epistole navadnim ljudem, 2007), Predmeti (Predmeti, 2009) Crna pokrajina (Črna pokrajina, 2013) in Zemlja Zemlja (Zemlja Zemlja, 2017), tri knjige esejev: Atlas glasova (Atlas glasov, 2011), Jugoton gori! (2013) Pobuna čuvara / Čitati noću (Upor čuvajev / Brati ponoči, 2018), knjigo kratkih zgodb Bog neće pomoći (Bog ne bo pomagal, 2012), zbirko publicističnih člankov Jer mi smo mnogi (Kajti mi smo mnogi, 2011) ter knjigo potopisne proze Slijepa karta (Prazen zemljevid, 2016). Bil je štipendist fondacij Civitella Ranieri, Passa Porta, Milo Dor, Brandenburger Tor, Internationales Haus der Autoren Graz, Récollets-Paris, itd. Njegovo samostojne knjige so izšle v okoli deset jezikih, posamezna besedila pa so bila objavljena v več kot trideset jezikih. V slovenščini so izšle njegove knjige Predmeti (Center za slovensko književnost, 2014), Bog ne bo pomagal (VBZ, 2018) in Slepa karta (Cankarjeva založba, 2020).

  

***

 

Anita Pajević

 

O depresiji vse najslabše

  

za zajtrk sem pojedla
mali iglasti gozd
in v njem eno veverico
sprešala na prtiček
in jo pospravila med časopise
jutra so od takrat
strašna, neužitna, jutra so
psevdojutra tega jutra
za mano se razpenja iz časopisa
rezgeta in cvili
rado bi nekaj preneslo z odrivanjem obročastega repa
bojim se otrplosti njenih ušesc in dveh močnih prednjih zob
vse gleženjske sklepe mi je obrnila kot roče
tako so se v njih zataknile
male žive štorklje
če sem jokala jih je bilo še več
in one so tudi jokale zaradi mene
(danes ponoči bom potopila sejtan v vodo
mižala, ampak sanjala bom o veveričjem mesu
kot da je dvakrat oprano testo)

  

  

Prevedla Barbara Pogačnik 

   

Anita Pajević, Bosna in Hercegovina, (Mostar, 1989) je magistrirala iz hrvaškega jezika in književnosti. Je avtorica dveh pesniških zbirk: perlinov šum (2016) in redukcije (2019). Za svojo prvo knjigo je prejela nagrado Mak Dizdar za najboljši neobjavljeni pesniški rokopis. Poezijo objavlja v literarnih revijah na področju bivše Jugoslavije in drugod (v ZDA, na Irskem, v Grčiji, Franciji in Romuniji, njene pesmi so prevedene v angleščino, slovenščino, grščino, francoščino in romunščino. Je tudi urednica Facebook fanzina Poeziju na štrikove (Poezijo na vrvi), ki se posveča promociji regionalne književnosti.

  

***

  

Tijana Rakočević

  

Écriture feminine

  

deklice
se hitreje naučijo prvih besed
in izgovarjati prve stavke
bolj zgovorne so
deklice
se prej naučijo brati
in se bolje znajdejo v pravopisu
lažje se učijo tujih jezikov
ko dečki še jecljajo
ta svilena bitja imajo
boljši periferni vid
in lepši rokopis
oh, ja – deklice
imajo boljše ocene iz vedenja
bolj urejene so od dečkov
bolje pišejo
bolje seštevajo
in ko odrastejo
ko dečki odrastejo
deklice postanejo
tajnice

 

 

Svoboda ne ve

        

Svoboda ne ve, kot tudi ne žebelj,
kakšen je videti les z druge strani,
če ni na drugi strani oko
Svoboda ne ve, kot tudi ne spoved,
kdo je živel od kruha in vode,
dokler iz njegovega groba ne prikaplja sveto olje
Svoboda, kot tudi beseda,
se ne more do konca izjokati
(svoboda moja, daj mi oči, da si ne ranim jezika)
Tistega, ki nima nikogar,
se pokoplje na stroške Zemlje
to vsekakor

  

  

Lingua
(jezik)

  

Epimenid, Krečan, trdi, da vsi Krečeni lažejo
(toda Epimenid je sam Krečan)
po čemer je sklepati, da ni res, da vsi Krečani lažejo
torej Epimenid govori resnico
torej:
vsi Krečani lažejo

Mandra, Negrinka, trdi, da vsi Negrinci umirajo
(toda Mandra je sama Negrinka)
po čemer je sklepati, da je res, da vsi Negrinci umirajo
torej Mandra govori resnico
saj je Mandra ženska
in nesmrtna

  

  

Mamina
(dojka)

  

smrt, zakaj
kjer se mleko dotakne zemlje vznikne vojna
kjer mleko pristaja krvi
se ulije kri

razmišljaj na glas,
smrt
samo kadar to delaš,
mi tega ne počneš za hrbtom
oh, vse, kar si si zamislila, je že pod zemljo.

v zadnjem hipu si prišla, smrt
mama zveni kot da se usta napolnjena z dojko
zavedajo lastne
smrti

usahni
mrtva dojka, ki jo vlažim z ustnicami –
tam, kjer ni mleka
tudi ni solz
in ni smrti

  

   

Prevedel Cene Hawlina

  

Tijana Rakočević, Črna gora, (Podgorica, 1994) je magistrirala iz črnogorske in južnoslovanske književnosti na Filozofski fakulteti v Nikšiću. Bila je štipendistka Črnogorske akademije znanosti in umetnosti, sedaj pa se ukvarja s poučevanjem. Objavila je zbirko poezije Sve blistavi kvanti (Vse bleščeči kvanti), piše pa tudi kritiko, eseje in zgodbe, ki jih je objavljala v literarnih časopisih po vsej regiji bivše države (Ars, Script, Sent, Bona, Nova Istra, Život, Novi Izraz, Balkanski književni glasnik…). Je članica uredništva črnogorskega časopisa za književnost in kulturo Fokalizator ter hrvaškega časopisa Alternator. Bila je sodelavka Črnogorske akademije znanosti in umetnosti, trenutno pa dela kot lektorica v Centru sodobne umetnosti Črne gore. Prejela je prvo nagrado na natečaju za najboljšo zgodbo v Črni gori (2019) ter prvo nagrado na natečaju za najboljšo zgodbo na temo Bihorja (2020). Je idejna ustanoviteljica in soorganizatorka Festivala Dani Radovana Zogovića, ki je bil leta 2020 prvič organiziran v Kolašinu. Je tudi članica Črnogorskega Centra PEN.

 

***

 

Gjoko Zdraveski

    
dneve in dneve je treba sedeti pri miru.
z zaprtimi očmi molčati. a
biti buden in opazovati.
dneve in dneve je treba, malo po malo,
potrpežljivo brusiti um.
da mu ne uide niti en srbež
pod nosom, niti en srh
po hrbtu, niti en trzljaj živca
od vrha glave do stopal.
treba je biti ob strani in
opazovati. brez strasti navijača.
brez obsodbe. brez vrženega kamna. brez jeze,
a tudi brez radosti. brez hrepenenja. kar tako.
pri miru. zunaj časa in prostora.

in šele tedaj se lahko začne.

kajti telo pomni vse.
celo strah tvoje matere,
ko si se prevračal
v njeni maternici.

  

Prevedla Namita Subiotto

   

Gjoko Zdraveski, Makedonija, (Skopje, 1985) je diplomiral na Filozofski fakulteti Blaže Koneski v Skopju. Piše poezijo, kratke zgodbe in eseje. Objavil je štiri knjige poezije: Палиндром со две н (Palindrom z dvojnim‘N’, 2010), Куќичка за птици-преселници Hiša za ptice selivke (2013), belleove (2016), daedicarus icaral (2017), in knjigo kratkih zgodb Izrezki iz resničnosti (2019). Predstavljen je v več antologijah mladih avtorjev iz bivše Jugoslavije. Zdraveski je s skupino pesnikov iz Srbije in Makedonije objavil tudi zbirko Torto skozi okno (Tortu kroz prozor, 2010). Njegova poezija je bila prevedena v srbski, hrvaški, slovenski, bolgarski, španski, češki in angleški jezik, med drugim pa je bil tudi gost več literarnih festivalov, kot so Ledbury na Veliki Britaniji, Voix Vives de Méditerranée v Franciji ali Europejski Poeta Wolności na Poljskem, v Sloveniji pa se je predstavil na festivalih Mlade rime, Dnevi poezije in vina in Lirikonfest. Od leta 2015 je tudi del projekta Versopolis. Dela kot literarni urednik elektronskega časopisa Reper in je urednik za poezijo pri spletnem časopisu Blesok.

  

   

   

Poezija drugih avtorjev in avtoric

    

Odisejevo zatočišče – Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Odisejevo zatočišče: izgradnja mreže pisateljskih rezidenc / The Ulysses’ Shelter: Building writers-in-residence network 2 je druga faza projekta s podporo Ustvarjalne Evrope. Mrežo literarnih rezidenc so partnerji projekta, med katerimi je tudi Društvo slovenskih pisateljev, razširili na pet evropskih držav. Projekt in mreža rezidenc sta primarno namenjena mladim literarnim ustvarjalcem in ustvarjalkam (proza in/ali poezija) ter književnim prevajalcem in prevajalkam. Program literarnih rezidenc se bo odvijal na otoku Mljet (Hrvaška), v Ljubljani (Slovenija), Larissi (Grčija), Beogradu (Srbija) in na več lokacijah v Walesu (Združeno kraljestvo). Rezidenčni program se osredotoča na transnacionalno mobilnost in razvoj publike, mladi avtorji in prevajalci bodo tako lahko delali, nastopali in se predstavili v dveh različnih družbenih in kulturnih kontekstih. Rezidence prinašajo nove priložnosti in možnosti za povezovanje z drugimi avtorji, prevajalci, uredniki, založniki in/ali predstavniki različnih literarnih organizacij iz Hrvaške, Slovenije, Srbije, Združenega kraljestva in Grčije. Rezidence bo spremljal bogat podporni program, ki ga sestavljajo z literaturo povezane dejavnosti, usmerjene v specifične (lokalne) ciljne skupine.