Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B., zbirka Klasična Šerpa, LUD Šerpa, 2018
Dolgo pričakovana prva pesniška zbirke Varje Balžalorsky Antić je knjiga budne poezije, ki ne verjame v velike ideologije, a se ne odpoveduje velikim pesniškim naporom; ki ne verjame v velike politike, a verjame v svojo veliko moč. Idejno vedno znova artikulira zadržanost, a za to mora za njo stati ideja o moči pesniških postopkov, da to zadržanost artikulirajo na najboljši možni način ravno skozi svoje postopke. Je zbirka obdobja, ko se rigidne delitve resnično končujejo. Najprej delitev na literarno in teoretsko, na postmoderno in moderno znotraj same poezije.
Klobuk Vere Revjakine B. je teoretsko informirana in intelektualno eksplicitno investirana zbirka, vendar to ne pomeni preprosto, da je intelektualistična. Prej to, da sta jezik teorije in jezik vsakdana ob idiosinkraziji osebnega pesniškega izraza prepuščena na isto raven; v nasprotju s tem, da bi šlo za elitistično knjigo, gre prav zato za jezikovno demokracijo. Klobuk je post-teoretska poezija, če si sposodimo nekje uporabljeno oznako Iztoka Osojnika. Delitev na moderno in postmoderno pa je presežena prav v zaupanju poeziji ob nezaupanju ideologiji. Prav poezija s svojo refleksijo in rabo jezika postane instanca kritike ideologije.
Vendar ne gre samo za vprašanja političnih ideologij, kajti pesmi prevevajo največja vprašanja življenja. Odnosi, smisel in mesto posameznika v svetu, tako geografskem kot družbenem. Ko se pesmi spopadajo s temi vprašanji, se ves čas borijo za ohranitev odprtosti odgovorov. Dogaja se napor jezika pri poskusu zadržati avtomatiziran tok pomenov, zadržati sprijemanje podobe sveta, zato so pesmi zvečine bralsko zahtevne, prav v tem pa ponujajo užitek. Užitek je v igri, igri z lastnimi možgani in predvidljivostjo svojega uma. Del bralcev lahko ostane izgubljen, vendar tudi njih pesniški subjekt nagovarja, v pesmi Tudi to je prepoznavna resničnost v govorici, le napor rabi (posvečena je prav bralcu): »zato pridi ustvarit neznani prostor za grlo / pa razsuj po njem svojo skrb / za prepoznavno resničnost / če ti je ne dajem oprijemljivo v nihanju / napni srčne prekate / razvajeno očesno mreno postrgaj / naj bo to kraj za preboj / sikni prečiščen skozi režo.« Sintagma prepoznavna resničnost je morda nekoliko okorna besedna zveza, ki jo včasih rabijo nekateri kritiki, njena težava pa je, da zameji možnost bralskega in poetičnega dojemanja realnosti v subtilnih in globinskih potezah. Ali je v jeziku fizike prepoznavna resničnost odsotna? Ne, prepoznavno je vedno odvisno od načina prepoznavanja tistega, ki prepoznava. S tem lahko rečemo, da je Klobuk tudi napor za razširitev bralskih zmožnosti in s tem vstop v doumevanje realnosti, kakršne lahko razkriva poezija.
Jezik nastopa skoraj kot čutilo in pesmi se ves čas sprašujejo, ali nas čutila varajo. Ta vzporednica se zdi ustrezna tudi, če upoštevamo pesmi z geografsko konotacijo, nastale na določenih krajih, ki so nanje tudi vplivali. Prostor je pesniško razumljen kot celovitost pomenov, zornih kotov in notranjega doživljanja človeka v njem. Pesniški subjekt je zaokrožen človek: bitje jezika, vida, misli, čustev, predvsem pa pomenotvorec – in kot tak je za pomen tudi odgovoren. Od tod ta nenavaden spoj odprtosti in zadržanosti. Prav polnost in celovitost izkušnje pa ponekod daje vtis, da v teh virih najdemo tudi nekaj mistike, nekaj kozmičnega.
Nekatere pesmi, kot denimo naslovna, sicer nagovarjajo nekatere hitro prepoznavne zgodovinske situacije. Te pesmi so najbrž nekoliko manj jezikovno angažirane, delujejo pa kot dialog z žrtvijo, ki je včasih pisan v prvi osebi, kot odziv, včasih pa v tretji osebi, kot vživljanje. To je sicer prepoznavna poteza sodobne poezije, ki se vedno giblje na robu apropriacije izkužnje. Je globoko dvoumna, saj lahko poskus razumeti bolečino in jo artikulirati ter ji tako ponuditi glas hitro preide v prisvojitev glasu in s tem v utišanje. Vzdržanje je odvisno od previdnosti pesnice in vtis je, da je Balžalorsky dovolj previdna, sploh če kot gesto razumemo uvrstitev teh pesmi ob bok zgoraj omenjenim.
V slovenski poeziji bi ta hip težko našli veliko sodobnejših poetik v smislu celovitega zavedanja tradicije, zgodovinskega trenutka in fenomenološkega utripa sedanjosti. Prav tako pa Varja Balžalorsky Antić preči shizmo, ki je nastala v zdajšnji slovenski poeziji, shizmo med jezikom in pomenom, med intimnim in političnim, med tem in onim klanom. Založba LUD Šerpa s to izdajo potrjuje, da zna prisluhniti drobnim vibriranjem in tresljajem v tukajšnjem pesniškem življenju ter med njimi na dober način mediirati. Klobuk Verjakine B. pa je zahtevno, a neizogibno branje za vsakogar, ki ga zanima celovit vpogled v poezijo tega dela sveta.
***
Varja Balžalorsky Antić: Razlistana v večni zdaj
Spet predrla membrane obstoječega.
Vsakič predreva membrane obstoječega.
Prihajajoče neskončnosti se ob poku smehljajo.
Vsakič novoista snov iz čistega toka.
Vsa najina telesa v vseh vesoljih objeta.