/ 

Ocena romana Sarivala Sosiča Sin in sin

Tonja Jelen  – Sarival Sosič, Sin in sin – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Sarival osič: Sin in sin, Litera, 2020.

   

Tretji roman Sarivala Sosiča Sin in sin je berljivo delo, ki nas tako očara z lepoto posameznih odlomkov kot z deli, ki nas resno potisnejo v problematiko neizpolnjenosti in pogubljenosti življenj zaradi ureditve in apetitov drugih. Gre za slikovito dvojnost, svobodo ali nesvobodo izbire. In v tem je največja tragika ali lepota vsega, kar se lahko zgodi v romanu.

Avtor tudi tokrat v ospredje podaja glasbo kot gonilo vsega. Lahko rečemo, da je romaneskno delo razdeljeno na dva dela, ki nas postavljata tako v lepoto in harmonijo kot tudi totalno destrukcijo bivanja in smisla življenja. Pa najprej k prvemu, k tisti izjemno dobro zajeti očarljivosti. Roman se začne z otroškega vidika dremajoče se noči, ko otroka, protagonista, pozneje violinist in pevec, s starši odhajata na počitnice. Tekoča pripoved z obširnimi priredno zloženimi povedmi se staplja v napol zasanjano otroštvo, v življenje njunih staršev in njiju, ki vse dojemata na preprost, neobremenjujoč način, a hkrati z zaznavanjem na visoki ravni. Skratka otroštvo, ki bolj ali manj s posebnim mirom in mimobežnimi omejitvami (npr. netipični način prebivanja počitnic) zarisuje dobre temelje za pot naprej. A tu ne gre za moraliziranje; pozneje se lahko vprašamo, zakaj do vrnitve ali obiskov k staršem niso več mogoče; eden od nekoliko nadrealističnih opisov je preprosto nemogoč fizični vhod v domačo hišo.

Psihološki orisi dveh sinov in staršev so prikazani slikovito s posebno intenziteto, ki z odraslostjo sinov vedno bolj prehaja harmonijo. Hrumeče zvoke s počitnikovanja zamenja izbrana, klasična glasba. In tudi večno potovanje, če so se za primerjavo prej starši s sinovoma ustavljali na kraju, kjer (samo) opazujejo drvenje naprej in (tudi) nazaj, če razširimo perspektivo. Otroka, sinova sicer brez imen, postaneta torej umetnika. Prvi sin postane violinist in drugi pevec. Njuno življenje je potujoče, njuna naloga je oznanjati veselje, dobroto, ta kurentovska funkcija (gre za Cankarjevo podobo Kurenta) je pomembna v obeh delih romana. V prvi zato, ker sta umetnika res poklicana k temu, kar ustvarjata, delata in se zavzemata. Ljudje jima prisluhnejo in v obeh polih, v katerih zdaj živita in se celo srečata, so ljudje zbogani s sabo. Najsi bo slikovito opisan del, kjer vlada mraz (pomembno funkcijo imajo letni časi, kar v drugem delu za ljudstvo ni več pomembno) ali vročina.

Gre za utopijo, ki s pravljičnimi motivno celo spominja na zgodbo Ele Peroci Fantek in punčka v nasprotni smeri dogajanja in pri čemer se zgodba iz nekakšnega bildungromana razvije naprej. A vendar se ta tekoč in izbran jezik počasi preliva v antiutopičen del romana. Svet se očitno spreminja in roman nas nekoliko spomni na klone, na kakšne ZF-filmske produkcije, navsezadnje pa na današnji čas pohlepa in stremuštva. Protagonista ali kar protagonist, dva v enem ,nam pokažeta svet, ki je le še produkcija v odnosih in delu. Mehaničnost v spolnosti, »delanju« otrok, kruljenju in uboganju. Prav vse štiri avtor opiše skorajda »naturalistično«. Avtor ne prizanaša; kritično nas postavi na mesto, ki s svojimi dejanji in načinom življenja spominja na totalitarni sistem. Ena od teh je imenovanje ljudi po številkah, saj so, kot pravi Sosičev pripovedovalec, številke neomejene.

Prepričljivo izpisani pasusi dokazujejo, da nas pisatelj zna usmeriti tudi v popolnoma drugačno življenje, ki torej služi samo še sledenju in totalni organiziranosti. Agonija vodi tako daleč, da ju ti ljudje ne poslušajo več. Vse postaja premišljeno nadaljevanje sveta, primerjava z aktualnim romanom in serijo Deklina zgodba vsaj v kakšnem delčku seveda ni nična. Ta del romana nas opominja, da vodljivost vodi v nevarne sisteme in seveda odnose in posamična življenja. Roman se sklene s pesimistično, kar ni nič presenetljivega. Umetnika-protagonista se vedno bolj stapljata in pojeta in igrata samo še sama sebi. Ta sklep vodi v resen razmislek in seveda aktualnost današnjega časa.

Sarival Sosič nas tudi s svojim tretjim proznim delom ne razočara. Po izjemnem prvencu Starec in jaz, ki mu po sestavi seveda sledi obravnavani roman, in drugem Jaz sam, se tudi tokrat sooča z izjemno atmosfero in jezikom, odraščanjem in odnosom do umetnosti, predvsem torej glasbe. Roman nam daje veliko bralskih razsežnosti, in ko obenem kritično pretresava problematiko družbe, ki postaja vedno bolj podobna (seveda zelo premišljeno) črednemu nagonu, nas avtor s »svojima sinovoma« vodi tudi v lepoto in ljubezen. To je res, kot Barbara Korun naslovi svojo spremno besedo – Himna glasbi – himna izpolnjenemu življenju.

A tu je še vedno človek, zver, ki je lahko najbolj okrutna. Roman, ki ga je stežka odložiti, saj nam s spretnim nizanjem misli in dogajanja, ki pogosto deluje, kot da ga protagonista zajemata in že spuščata, proti koncu romana pa vedno bolj težko nosita breme in kruto spoznanje, kaj umetnost pomeni v sodobni družbi, tako da se vedno bolj pogrezata in postajata nepomembna za druge, množico. Prav tako pa gre za pomembno vprašanje o življenju kot takem in kako kot posamezniki/-ce in družba razpolagamo z njim samim.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

    
     
Tonja Jelen  – Sarival Sosič, Sin in sin – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.