/ 

Ko odstiranje šibkosti postane močna poezija

 

Petra Kolmančič, Tretja oseba dvojine, Založba Pivec, 2017

 

Poezija Petre Kolmančič je presunljiva in močna ne glede na katero koli zbirko. Iz njenih prvih treh del, v katerih se odražata predvsem upor in ostra kritična drža ter se notranji naboj še kljub neizčiščenosti dvigne nad jezik in literarne figure, se v zadnjih treh – Uvod v poželenje (2003), P(l)ast za p(l)astjo (2013), ki je bila nagrajena z Veronikino nagrado, in Tretja oseba dvojine – vse bolj staplja v kruto, a hkrati lepo realnost lirskega subjekta, ki s prefinjenim jezikom in izčiščeno pripovednostjo pričara večen boj med erosom in tanatosom, ne samo v ljubezenskem odnosu, temveč v vsakdanjem življenju.

Zadnja pesniška zbirka Tretja oseba dvojine (Založba Pivec, 2017), ki je nastala v projektu Drugo mnenje v sodelovanju z literarno kritičarko Mojco Pišek, predstavlja pogled lirskega subjekta, ki v prvi osebi opazuje, doživlja in odstira najbolj globoke občutke, dvome in razmišljanja ženske, vpletene v različne vloge: matere, partnerice, umetnice in osebe, ki je zasidrana v vsakdanje, a nujne opravke. Poezija Petre Kolmančič zareže neposredno in boleče; pomeni kopanje po najglobljih rovih in prekatih lirskega subjekta, pri čimer ta ne zapade v resignacijo, temveč se resno spoprime z vprašanji in spomini, ki nenehno vznemirjajo, in jim nikdar ne more priti do dna, konca.

Zbirka je premišljeno razdeljena na več ciklov: Nasveti za nevsakdanjo rabo, Navigacija, Prava smer, Povratna zanka in Greenporno, ki so glede na naslove in vsebino pesmi kot pesničino napotilo sami sebi. Prvi in zadnji cikel sta si enaka z vprašalnico kako – v obeh so tako vsakdanja napotila ženski kot živi posnetki ljubljenj živali, saj je zadnji cikel nastal ravno zaradi humornih filmov Green Porno. In ta navodila sami sebi o zvestobi kljub grobosti in obscenosti drugih so kot povratna zanka, ki lirski subjekt vedno znova prizemlji. Pesmi so resen spopad z življenjem, s tistim najtemnejšim, čeprav izgleda še kako lahkotno ali distancirano – ta dvojnost je na primer izražena v pesmi Tunel: »So večeri / s hrapavo površino / in ostrimi robovi, / ob katerih se zdijo / gladke noči / nemogoče.« Nato se lahko dvigneš visoko in tudi začetki dneva niso podobni streznitvi: »So jutra, / ki sveže žuborijo, / iztegneš roke in / skočiš na glavo / v lesketajoč se in gladek / dan brez preteklosti.« A kaj ko je lirski subjekt še zmeraj povsem v območju objektivne stvarnosti: »Je ring, / v katerem bijem / neenakopraven dvoboj / sama s seboj.« Ta dvojnost, dva pola, sta tudi v preostalih pesmih prikazana natančno ter s pretanjeno, iskreno in prepričljivo govorico, v kateri se zlahka najdeš. Posamezni naslovi jasno govorijo o brskanju predvsem po sebi: Star spomin, Obračun z izstavljenim spominom, Katedrale in votline in podobni. Iskanje, učenje čakanja in potrpežljivosti so tako izviren in nekoliko ironičen pristop lirskega subjekta, ki je sicer del množice, a še zmeraj želi ostati zvest sebi, na primer v pesmi Kako ostati potrpežljiva: »Potrpežljivosti se še učim, / ker v tem cirkusu, v tej paradi nečimrnosti, / za vsemi temi bleščeče pisanimi kostumi, / za vsemi temi maskami, nastopi in predstavami, / za bliščem okoli praznine, / za steklenimi očmi nagačenih živali, / slutim nekaj resnično privlačnega, / golo surovo silo, ki ima moč / da se dvigne nad vse te strašne, nepotrebne reči.«

Obravnavana pesniška zbirka je živa in iskrena govorica pesnice, ki se ne boji odstiranja razmišljanj, ki nas spremljajo med čakanjem v vrsti ali na stolih, na katerih smo nameščeni na milost in nemilost škarij, lastne šibkosti, odločitev, dogodkov in samega življenja. Krogotok časa, ki ga postavi v pesmi V prerezu je tako zgovorna prispodoba ciklusov in hkrati hipnosti. Pri tem pa ni nikakršnega moraliziranja ali klišejsko izpeljanih pesmi z eksistencialno tematiko. Poezija Petre Kolmančič je tako odraz ženske, vpete v družinski in družbeni prostor, v katerem je zlahka marsikdo – in ravno v kar najbolj majhnih ter banalnih rečeh najde pesnica navdih za svojo poezijo. Tako v najbolj temnih nočeh kot med izvajanjem trebušnjakov. Da ostane tisto, kar je. Zvesta: »In zvesta ženska / se mora ves čas spopadati / z vsemi oblikami zvestobe / in nezvestobe, / da lahko ostane zvesta / svoji podobi / zveste ženske.« Poezija je tako natančno analiziranje lirskega subjekta z dodelanim jezikom, ki opeša le na trenutke – na primer: glagol soditi bi bilo bolje zamenjati s spadati – in z jasnimi podobami.

 

 

Petra Kolmančič: Katedrale in votline

 

Kar počneš,
so samo reči,
ki jih delaš,
ki jih je treba opraviti,
in nič več,

in reči,
ki so na nebu,
so v glavnem samo ostanki
nečesa minulega,
in nič več,

dnevi
so večinoma
motni,
samo kdaj ponoči
se nekaj izostri,
le za bežen trenutek,
in nič več,

kolona mravelj,
ki pride aprila
v stanovanje,
je samo kolona mravelj,
in nič več,

čeprav
njihova gomazeča
črna pot
postane
še ena nova
meja med vama.

Zreš skozi pregrade
na vse konce,
da bi spet našla
majhen svet zase,
a je povsod
samo videz,
gluho-tuje-votlo-slepo-prazno,
devet gorá niča,
devet vodá praznine,
in nič več,

pa lep bel oblak,
ki lebdi nad vsem tem,
lep bel oblak,
ki samo je,
tam silno daleč,
da ga gledaš,
da ga ljubiš,
samo to,
in nič več,

moški,
ki je ob tebi,
je samo nekdo,
ki je ob tebi,
in nič več

in

ženska,
ki je ob tebi,
je samo ženska,
ki je ob tebi,
in nič več.

 

 

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).