/ 

O gesti, ki razdaja življenje

 

Miklavž Komelj: 11, LUD Literatura, zbirka Prišleki, 2018

 

Če je Novakov epos Vrata nepovrata nedolgo nazaj na novo odprl vprašanje, kaj in kako je z umestitvijo klasičnih zvrsti lirike v sodobno produkcijo, je Miklavž Komelj s svojo pred kratkim izdano zbirko, ki jo je zapisal v obliki pesnitve iz enajstih spevov (vsak spev je iz enajstih enajstvrstičnic), v rano zapičil še en trn. Zbirka 11 sicer ni niti tako monumentalna (po obsegu) kot Novakov ep niti se ne odmika posebno od Komeljeve dosedanje retorike in sloga. Kljub temu se v knjigi že sama forma izkaže za smiselno izbiro, saj je s tem pisanje bolj kontekstualizirano (osredotočeno na enotno motivno polje, z vodilno nitjo), hkrati pa je tudi obseg besedila v 11 dovolj omejen. To dvoje izpostavljam, ker je slednje pri kateri od zadnjih pesnikovih zbirk naletelo na nemalo očitkov. Tudi v splošnem je pričujoča knjiga dobro izhodišče za branje Komeljeve lirike, saj skoraj povsem razgrne simbolno raven pesnikovega jezika, kot tudi pesnikov miselni okvir.

Subjekt v 11 je vešč retorik, ki izhodiščne misli razvija z veliko intenziteto in entuziazmom. V pesnitvi ne manjka ponavljanj, dramatičnih vzklikov in (za Komelja reprezentativnih) paralelizmov; ti dajejo verzom dinamiko in ritem. Komelj svoje pesniške prostore gradi s surovostjo jezika in natančnostjo matematika. Za nekoga, ki ni izkušen in občutljiv bralec Komeljeve poezije, utegne biti pesnitev 11 težaško delo, saj bo moral – v prepletu besednih protislovij in oksimoronov – (najmanj) prvo branje nameniti zgolj razčlembi besedila in povezovanju najdenih vzorcev. Komelj sicer na nekaj mestih jasno nakaže notranjo logiko svoje pesnitve, kot tudi indukcije, ki so iz nje izpeljane, a ne vedno in ne vseskozi.

V zbirko nas pospremi krajši razdelek, posvečen Tomažu Šalamunu. Aluzije na preminulega pesnika se tekom branja večkrat ponovijo in tudi nasploh je knjiga zelo osredotočena na vprašanja prehoda iz življenje v smrt, tako na simbolni kot dejanski ravni. Komelj že v svojih prejšnjih knjigah raziskuje to odnosnost; mejo med bivajočim in nebivajočim. V 11 se pojavlja podobna motivna mreža, le da mora biti bralec pozoren, kajti pri branju Komelja, ki nasprotuje ideji kontinuuma Narave, življenje ni nasprotje smrti (in obratno). Pesniku je bliže Michelangelov zapis: »Živim od svoje smrti.« Ta misel je spodbudna, saj je s tem človek determiniran s svojim koncem, ne začetkom. Zato tudi zapiše: »Kdor je umrl od tega, da je vrgel / kocko v vulkan, je živel / od tega, da je vrgel / kocko v vulkan.« V bližini smrti postane življenje bolj intenzivno in bolj osmišljeno. Kot povezavo med obema izpostavlja (meta)fizično gesto v obliki plesa: »Ne moreš se umakniti / niti v smrt niti v življenje. / Ples, ples je / edina povezava.« Zanimivo je tudi, kako v dialog vstopi koncept ljubezni. Pesnik vseskozi nakazuje, da je edina karakteristika ljubezni, ljubezen sama:  »Ljubezen do sovražnikov ni / odločitev, ampak edino, / kar ljubezni preostane.« Nasploh je v 11 vsak pojem olupljen do svojega jedra. Beremo o daljavah, ki so brez razdalj. Goloti, ki presega vsako ranljivost. In nenazadnje: ljubezni, ki presega vsako čustvovanje. V začetku knjige piše o scenarijih smrti in ljubezni, »ki pomenijo izdajstvo smrti in izdajstvo ljubezni.« Umestitev ljubezni v kontekst, zgodbo (prostor-čas) je izdajstvo ljubezni; (tudi) v smislu, da je pojem absolutne ljubezni s tem zožan in razvrednoten.

Subjekt, ki je nemara kar pesnik sam, se torej vztrajno izmika kategorizaciji življenja. Nič nikomur ne pripada zares. Še več: nič ne pripada nobenemu času. Niti besede, ki jih izrečem, niso moja last; »svoje besede dobim [šele], ko nekdo ponaredi moje besede.« Živimo v svetu, ki je skrit – ki je mimikrija. Kjer sta največja neumnost in najgloblja izpoved mimikriji. Kjer je vsaka gesta mimikrija, saj je vsaka gesta omejen poizkus izraziti nekaj, kar je neizrazljivo; naj bo to čustvo, izkustvo ali kaj drugega. Kjer je vsaka množica ljudi (in neljudi) »skrivna družba«, znotraj katere nista mogoči niti zvestoba niti izdaja – kjer je vse, kar je, posnemanje in umeščanje v nejasna razmerja, zato nihče ne ve, koga/kaj izdaja in komu/čemu je zvest. In je vsako imenovanje zavzemanje distance (»je zaščita s skrivno družbo«).

Vse to po eni strani odpira neznansko svobodo neidentificiranja s svetom in njegovimi podmnožicami. Morda je iskana rešitev, to je izstop iz vseh skrivnih družb (ukinitev imenovanja), ravno vstop vsako od njih. To pa še ne pomeni ukinitve življenja, ki ga Komelj najbolj enači z močjo geste. Tako, kot je v Vauclusu »spustil / mrtvega hrošča iz roka, / da bi oživel / v Vauclusu.« Ali ko pravi: »Ni mogoče jesti, ne da bi se / izvajalo transsubstanciacijo.« Svet namreč ni obsojen na nesmisel. Četudi je gesta le mimikrija, se z vsako gesto vendarle zgodijo subtilni, skriti premiki, ki spremenijo in zaznamujejo; dajejo življenje.

Dostikrat se zdi, da so Komeljevi verzi pulzirajoča kri, a ni nikjer telesa, kamor bi se stekali. Pojavlja se torej vprašanje, kakšen je namen te zbirke — ali bolje: kdo je njeno ciljno bralstvo? Pesnitev ima svoje kvalitete, ki jih sam vidim predvsem v dobri razčlenjenosti besedila, kar omogoči, da Komeljeva razmišljanje in svetovni nazor dobita zelo jasno strukturo; v smislu, da lahko bralec dokaj hitro prepozna, kakšna je glavna ideja v ozadju neke misli/motiva in se do nje opredeli; medtem ko so miselni drobci povečini (pomensko) izmuzljivi. Zbirka kljub obsežnemu avtorjevemu opusu vseeno prinaša nekaj novega, saj se pesnik v 11 odločneje premakne v prostore filozofskega dialoga – ne išče slutenj, ampak eksplicitno niza trditve, ki (ob)stojijo. Hkratni učinek pa je, da ima knjiga, denimo v primerjavi z Minima impossibilia (2016) ali Liebestod (2017) manj občutka za dialog z bralcem. Prostor v 11 je bolj natančno začrtan (in zato: bolj zaprt); v primerjavi s prejšnjima knjigama je ta precej manj domačna, z manj osebnih zgodb; do likov in dogajanja je težko vzpostaviti odnos. S tem še zdaleč ne trdim, da je pesnitev brez duše. Nasprotno, poezijo v 11 prežema občutje, ki pa se tako močno dotakne paradoksalne narave naše resničnosti, da nepripravljenega bralca, ki pričakuje oprijemljive podobe in/ali intimno zgodbo, hitro spodnese. Predvsem je na trenutke težko razločiti, ali gre v nekem odlomku pri Komelju za vzpostavitev filozofskega konstrukta ali zgolj za, kot sam zapiše, obračanje »jezik[a] proti jeziku«. Vse te specifike – ki so v veliki meri specifike Komeljevih pesniških postopkov, ti pa v tej knjigi pridejo do še večjega izraza – še bolj omejijo že tako ozek krog bralstva poezije. Pesnik sicer vnaša elemente, ki bi znotraj pesnitve lahko zaživeli kot intima ali kot zgodba, denimo ko naveže na konkretne življenjske zgodbe in nekatere historične osebe. A zgolj posamezni citati (med katerimi je največji delež tujejezičnih) niso dovolj, da bi se bralec upal prepustiti toku – ker nima nujno zaresne slutnje, v kolikšni meri ga tekst usmerja (k višjemu spoznanju) in v kolikšni zgolj zavaja.

Že površinsko branje razkrije, da pesnik svojo pesem obvladuje in da je vsak prehod iz verza v verz utemeljen na natančni intuitivni logiki. To pa še ne pomeni, da ima naključni ljubitelj poezije dovoljšen vpogled v to logiko, da bo v knjigi prepoznal nek smisel ali užitek. Mimo dejstva, da pesnitev predvideva nestandardno občutljivega in intelektualno močnega bralca, ne moremo. Je pa zbirka 11 kakovosten in samosvoj mejnik v Komeljevi liriki ter uporaben zemljevid po pesnikovi osebni, dostikrat nearhetipski simboliki.

 

 

Miklavž Komelj: Zaključek 9. speva zbirke 11

 

/…/
Te boli, če Te
anagramiram?
Toda kako naj anagramiram
krik »A – A – A – A – A!«?
Ob vsakem anagramiranju
je nespremenjen, toda drug.
Kot tak neprepoznaven.
Katerokoli gesto narediš,
bo v očeh iniciiranega
neprepoznana.
Tudi če ne narediš nobene geste,
bo v očeh iniciiranega

neprepoznana.
Moral sem izstopiti tudi v to.
Moral sem isto
piti.
»Ko sem videl vrteče se derviše,
sem za hip razumel, zakaj so
nadrealisti imeli odpor do glasbe.
Ne, ne pustim, da bi se vsi ti udarci
povezali v ritem.«
Du sieh’st, mein Sohn,
zum Raum wird hier die Zeit.

»Kakor obrne poezija jezik proti
jeziku, obrni glasbo proti glasbi, petje!«
Direktno imenovanje je poskus zavzetja
distance, je zaščita s skrivno družbo.
»Les viandes froides de la conservation du monde.«
Kaj naj iščem v smrti (v smeteh),
če je smrt neka skrivna družba?
Kaj naj iščem v življenju,
če je življenje neka skrivna družba?
Ničesar ni mogoče izdati.
Zvestoba čemu je še eno izdajstvo?

 

 

Luka Benedičič
O avtorju
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.