/ 

Pomaranča v obliki srca

 

 

Andreja Štepec: Edit Paf, LUD Šerpa, 2018.

 

Andreja Štepec, sicer poznana pod psevdonimom Edit Paf, zbirke ne začne s posvetilom ali citatom, ampak kar z epitafom: »Biću editpaf tvoga srca,« kar je za prvenec, milo rečeno, nenavadno. Še zdaleč ne gre samo za besedno igro, ampak za obračun s srcem bližnjega, s svojim srcem in konec koncev z dvojino. Največ pesmi je namreč napisanih v dvojini, ki po eni strani deluje kot trdna, nepremakljiva skupnost dveh, ki se ljubita, po drugi pa kot navidezna celota, ki počasi razpada in se kruši pred našimi očmi. Zato je epitaf še kako pomemben in ključen za razumevanje zgodbe, ki jo pesnica izpiše.

Ne gre samo za pripoved o umirajoči ljubezni ­tu ni prostora za klišeje in patetiko. Že naslovi pesmi so sami po sebi dovolj zgovorni, prehajajo od začetnih, še bolj upajočih levitev in imam proti hladnejšim zjebala sva se in se izselila, na jeziku te imam, kreten in FAK U. Pesnica je brezkompromisna, tudi do sebe, odnos pa izpisuje skozi različne simbole. V nekem trenutku gre za jelena: »ta dva jelena, ki se razraščata / in se odpirata«, a že v naslednjem trenutku njuno harmonično sobivanje razdre naslednji verz, v katerem »visita / pred jekleno kroglo zla«. To podobo še bolj intenzivira spremljajoča fotografija Vesne Liponik dveh jelenjih lobanj, ki daje zlovešč nadih – sta jelena (ljubimca) vseskozi že mrtva? Je vse že prešlo? Nič ni tako, kot se zdi, nikogar ne moremo zares spoznati, dokler ga ne spoznamo, potem pa si želimo, da ga ne bi, ali kakor zapiše v še bolj posrečenem verzu: »Odkar imam sokovnik, / tudi stiskam pomaranče. / Sočne so, vsaka ima več soka, / več soka, kot ga imaš ti, čeprav / te ljubim.« Razpetost med neizbežnim krhanjem in željo po tem, da bi imela več soka, pronica skozi vse verze, pa naj gre za to, da se poskusi ženski subjekt zanašati na mačko – čeprav kmalu ugotovi, da ta »ne more / odvzet / dat / topline / bližine / naročja / mal utehe«, – ali pa za to, da se sprijazni, da je njen bog mrtev labod. Ubijanje simbolov kaže na veliko stisko, ki ga subjekt občuti ob neizbežnem krhanju odnosa, zato nas zbirka drži v napetosti prav do konca.

Pri tem je presenetljivo, da ni zapadanja v negativnost ali pasivnost, saj ženski subjekt nenehno išče pot v toplino in bližino. Ta pa se ji nenehno izmika, zato vedno bolj boli, vedno bližje je sprijaznjenju, a tudi vedno bolj razjarjena in jezna, kljubovalna: »Prekinem, dostikrat kar prekinem, / jok in vse te melanholične / agresije v glavi. / Dajmo, naj mi ta glava enkrat res odpade.« Ob branju nas posrka v svet brez olepševanja in mitologizacije, z glavo udarimo ob beton, ki cvrči pod nami in nam na razžarjen obraz vžge boleče verze, ki nimajo kam drugam kot v te pesmi. Nemogoče je ujeti vse pomenske nianse, vse čustvene odzive, ki jih verzi utelešajo; širijo se kot ogenj, ki požira vse pred sabo. To je zbirka »o tem, da sem se naplavila na obalo življenja, da bi našla ljubezen. / A sem našla zgolj ljudi,« če si sposodim verz iz pesmi Tébe, ki je največji prelom, saj se od tu naprej tesnoba stopnjuje vse do refrena »Edit me!« v zadnji pesmi, ko se ženski subjekt znajde na robu, a vseeno prosi za »še čist mal smrti«, za obuditev mrtvega laboda, za vsaj nekaj, kar bi lahko bilo. Epitaf in Edit Paf se tako združita v Edit me, torej v preureditev, ki prinaša mučno, trpko in strupeno (samo)ironično katarzo: »Edit me! / Ti / padli / zjebani / Jezus«.

Štepec je mojstrica pomenskega preskakovanja in asociacij, vsake toliko preseneti s preobrati in metaforami iz čisto drugega pomenskega polja. Ker so verzi večinoma zelo kratki – včasih obsegajo samo eno besedo –, se jasne povezave razdrobijo, zato ni gotovosti, na kaj se kakšen verz nanaša: »gazim tankovima / po vzmetnicah / bombni razhodi / prepevajo / zaklonišča / prepevajo pesmi otroštva / grenke koračnice / maširajte v nas«, zelo pogosto je tudi lomljenje besed sploh tam, kjer se s prelomom ustvari kakšna druga (»brez / sekir / ancije«). Jezikovno gre za razgibano in zahtevno poezijo, saj rada izpušča glagole, dvoumno povezuje podobe, uporablja tudi druge jezike. Zelo značilno je tudi mešanje pogovornega in knjižnega registra, pri čemer knjižni še vedno prevlada, a osvežujoče je ravno ta nepričakovanost in naravnost pogovornih izrazov, ki »uletijo« kar nekam sredi sicer čisto knjižne pesmi (na primer se zmenva, še zmeri na istem, obični petek, valda nimam naslova, dobr je …). Zelo pogosti so tudi vulgarizmi, res gre za pesmi brez cenzure, in to v več pogledih. Tako kot se pesnica ne boji pisati o čustvih, je tudi telesnost ne prestraši, pravzaprav ji služi celo kot navdih, in ravno zato so dodane fotografije Vesne Liponik še toliko bolj organska izbira. Črno-bele podobe teles ali predmetov so intimne, naenkrat povzročajo občutek nelagodja in miline, poleg tega pa vzpostavljajo močan dialog s poezijo. Edit Paf je torej napisala Edit Paf, zato sem čisto paf. Šalo na stran, gre za poezijo, ki se zaveda, da se je treba »pogosteje […] / izpisat iz sveta in / njegovih paralelnih / vzgibov«, če hočeš ustvariti nekaj, kar bo odmevalo. Če pri tem priteče malo solz, krvi ali pa pomarančnega soka, pa še toliko bolje.

 

 

Andreja Štepec: Surova žival

 

Nič koliko vodnih žigov sva pustila v sosedovem radiatorju,
zavpij, če ne želiš, da kdo posiljuje tvoje volnene rokavice,
odprte špranje, razmik.
Orel bo razmesaril stegna.
Nosi medicinsko omarico kot poletno obleko.
Jebi se, globoko v grlu imaš očesno zrklo.
Oljno platno divje kopiči suh brizg.
Napolnjena s kazalcem, s peresi, ugrizi izmaličenih
diamantov!
Daj mi diamante, bisere, vžgi jih v povrhnjico!
Lak na parketu! Mrtva sem. Verbalno bodo odsekali najino
družinsko ime.
Vsi so prekleti ničvredneži!
Nikoli. Nikoli niso zaužili mesa ob zori.
Lovske trofeje,
pomilujem jih. Ne, studijo se mi.
Čutim elektriko. Sem elektrolit.
Spoznala sva se v blisku.
Zarodka.
Tvoj pot kot v maternici.
Vse je prenehalo.
Sezi v puščavo.
Zrnati razplod je poplavil.
Le tovarniški rdeči prah je.
Poštar ob treh zjutraj z oglasi za gnojila
in plenarnimi sestanki politikov.
Poljub so vlažna usta.
Edino
tvoj poljub
je kres.

 

 

Veronika Šoster
O avtorju
Veronika Šoster (1992), magistrirala je na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, Trubarjeva hiša literature, Vrabec anarhist in Koridor – križišča umetnosti, za portal Filmstart. pa piše filmske kritike. Leta 2016 je bila izbrana za članico žirije za mlado Veronikino nagrado, na 31. festivalu Vilenica je delovala kot kritičarka v rezidenci. Je področna urednica za poezijo pri reviji Novi zvon, leta 2017 je bila finalistka Pesniškega turnirja založbe Pivec. V zadnjem času se ukvarja tudi s prevajanjem leposlovja iz slovaščine.