/ 

Ob slovesu od Pepija

Josip Osti – Aleš Šteger – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

          

       

Josip Osti (1945-2021).

Spomnim se sončnega dopoldneva, ko sem se, 1996 ali 1997 pojavil v Vodnikovi domačiji, da bi tam srečal Josipa Ostija oziroma Pepija, kot smo mu prijatelji rekli – in mu kljub Josipovem slovesu ne morem nehati govoriti Pepi, saj je zame še zmeraj enako živ kot zmeraj. Pepi me je zasul s knjižicami. Bile so živo nasprotje vojn, ki so tedaj še postušile po Balkanu, in obenem njihova posledica. Dela mnogih avtorjev iz BiH, ki med vojno niso mogli izdajati, so našla zatočišče pri Pepiju, ki je že prej delal kot urednik pri nekoč slavni sarajevski založbi Veselin Masliša, sedaj pa je poskušal brez sredstev, s fotokopirnim strojem, barvnim papirjem in spenjalnikom, predvsem pa z neupogljivo voljo dajati glas njim, ki jih je vojna poskušala utišati. Njegova knjižna zbirka Eksil ABC je pionirsko dejanje založniškega in intelektualnega upora, v njej je izšlo več sto knjižic, zakladnica, za katero le še malokdo ve.

Pepi je bil športnik. Kot mladenič je bil v jugoslovanski atletski reprezentanci, tek na 400 metrov je bila njegova paradna disciplina. Tudi v literaturi je briljiral v kratkih formah pesmi, eseja, zgodbe (nepozabne njegove Odraščal sem med živalmi in mnoge druge). Pepi je bil borec za svobodo izraza, a zato se mi bilo treba boriti s samim jezikom. Pepi in njegov pesniški jezik sta v mojih očeh imela zaupljivo razmerje, še več, zdelo se mi je, da se Josip z jezikom nenehno muza, saj mu je pisanje, tako kot pripovedovanje, zmeraj šlo navidez zlahka z jezika, posledično pa je njegova dediščina izjemno obsežna.

Pesniško zbirko, preko katere sem ga sam spoznal, Barbara in barbar, posvečeno Barbari Šubert, je napisal v eni sami noči. A kljub daru za šprint, ob srečanjih lapidarnost nikoli ni bila njegova stvar. Ko sva se srečala, je bilo zmeraj jasno, da bova tekla na daljše, epske proge in da bo časa zmeraj premalo. Toliko je bilo za povedati, toliko spominov za obuditi, se pošaliti in poantirati. Njegov nezamenljiv sarajevski humor in nežna obzirnost do sveta sta ga ohranjala v nekakšnem nenehnem objemu s svetom in ko si bil z njim, si se nenehno čutil objet, poslušan in razumljen.

Za njegov esejistični roman Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, smo mu pred dvema letoma kot prvemu podelili nagrado Pont, nagrado za vrhunske literarne dosežke in poetiko, ki povezuje, preči kulture in deluje povezovalno, morebiti je šlo za zadnjo nagrado, ki jo je prejel. Prejel jih je mnogo, pri nas in v tujini, za svoj ogromni opus. Tudi v tem smislu ni bil le šprinter, bil je ultramaratonec, neutruden delavec, avtor, urednik in prevajalec. In bil je dokaz, da je nemogoče včasih tudi mogoče. Beckettu je kot enemu redkih v zrelih letih uspelo uspešno zamenjati jezik, v katerem je pisal svojo literaturo. Tudi Pepiju je. Kraški narcis, pesniška zbirka, v kateri je Pepi prvič spregovoril s svojim izvoljenim, najdenim jezikom in se enakovredno vpisal v bosanskohercegovsko in slovensko književnost, je nemudoma nagovorila. Pepiju je v slovenski prostor uspelo prenesti nekaj tistega nepozabnega melosa, ki odlikuje literaturo kultur, v katerih je odraščal.

Med obleganjem Sarajeva je edina vez med obkoljenim mestom in svetom bil skrivni podzemni tunel pod sarajevskim letališčem. Za Sarajevčane, med njimi tudi za Pepijevo mamo, je bil to tunel življenja. Ko odide pesnik formata Josipa Ostija, ostanejo k sreči tuneli do njegove osebnosti, življenjske zgodbe in nezamenljive individualne prisotnosti. Speljani so skozi Pepijeve knjige in kdor jih bo odprl, bo našel pot na prostost.

Hvala Ti, dušo moja, hvala Ti Pepi!

  

     

Preostali prispevki in literatura na portalu

   

Josip Osti – Aleš Šteger – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
Aleš Šteger, rojen 1973 na Ptuju, živi v Ljubljani. Avtor knjig poezije, romanov, esejev in knjig za otroke. Preživlja se tudi kot urednik, prevajalec in pobudnik umetniških dogodkov. Je eden najbolj prevajanih sodobnih slovenskih besednih ustvarjalcev.Objavlja v mednarodno uglednih časopisih in revijah kot so The New Yorker, Boston Review, Neue Zürcher Zeitung, Süddeutsche Zeitung, TLS, Lettre International. Bavarska Akademija umetnosti ga je l. 2016 ob podelitvi prestižne mednarodne nagrade Horst Bienek opisala kot »enega najbolj izvirnih evropskih pesnikov današnjega časa«. Od 2012 leta dalje vsako leto enkrat izvede v različnih krajih sveta pisateljski performens Na kraju zapisano.  Prvi je bil izveden v Ljubljani, drugi v Fukushimi na Japonskem, tretji v Ciudad de Mexico v Mehiki, sledili so Beograd (Srbija), Kochiji (Indija), Solovki (Rusija), Šanghaj (Kitajska) in Bautzen/Budyšin (Nemčija). Odlomke iz tekstov, ki nastajajo znotraj tega projekta, si lahko preberete tudi na tej spletni strani. V letih 1994 in 1995 je bil urednik za kulturo na Tribuni, kasneje dejavnosti na Študentski založbi, urednikovanje knjižne zbirke Koda Iniciral je mednarodni pesniški festival Dnevi poezije in vina na Ptuju (do 2007 v Medani), Slovenija (www.stihoteka.com), ki ga tudi programsko vodi. Bil je idejni in organizacijski vodja slovenske nacionalne predstavitve na knjižnem sejmu v Leipzigu 2007. Leta 2012 je bil programski vodja programskega sklopa Terminal 12 v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, izkušnja, ki ga je po njegovih besedah zaznamovala in pustila jasne sledi v njegovem romanu Odpusti (2014). Je idejni iniciator in programski vodja evropske platforme za poezijo Versopolis (www.versopolis.com). Trenutno dela kot programski vodja Založbe Beletrina. Leta 2015 je bil kurator pesniškega festivala Poetica 2 v izvedbi Univerze Köln, Institut Morphomata. Leta 2016 je bil kurator pesniškega festivala Zsu Zhimo v Cambridgeju, VB v organizaciji tamkajšnjega King’s Collega. Ob ustanovitvi Centra za poezijo Tomaža Šalamuna 2016 je bil imenovan za skrbnika centra. Literarna dela. Poezija: Šahovnice ur (1995), Kašmir (1997), Protuberance (2002), Knjiga reči (2005), Kamen (2005), Knjiga teles (2010), Arhiv (2013) Nad nebom pod zemljo (2015), Pričevanje (2020). Proza in eseji: Včasih je januar sredi poletja (1999), Berlin (2007), S prsti in peto (2009), , Odpusti (2014), Kurent (2015), Neverend (2017), Kar sem videl na Ptuju in drugod (2018). Šteger je dejaven kot prevajalec iz nemškega in španskega jezika, v prvi vrsti poezije (prevodi izborov pesmi Pabla Nerude, Ingeborg Bachmann, Gottfrieda Benna, Petra Huchla, Olge Orózco, Césarja Valleja, in tekstov Walterja Benjamina). Je prejemnik slovenskih in mednarodnih nagrad, med njimi Nagrada Slovenskega knjižnega sejma za knjižni prvenec zadnjih dveh let (1996), Veronikina nagrada (1998), Rožančeva nagrada (2007), Pesniško žezlo (Makedonija, 2006), Best translated book award (ZDA, 2011), nagrada AATSEL (American Association of Teachers of Slavic and East European Languages, ZDA,  2011), prestižne nagrade Bavarske akademije umetnosti za pesniški opus Horst Bienek Prize 2016, ter Velike oljenke mesta Ptuj (2017).