Ivo Svetina je v skoraj petdesetih letih objavil dvajset pesniških knjig (in seveda postoril mnogo drugega). Prebral sem večino njegovih zbirk. Tista, ki jo je napisal tako rekoč »zame«, je tretja po vrsti in se imenuje Botticelli. Ivo je bil ravno toliko starejši od mene, da sem ga na Pirjevčevem seminarju na začetku sedemdesetih let gledal navzgor, imel je že dve knjigi, bil je pri Pupiliji Ferkeverk. Pa tudi zato, ker je bil visok, raven, črn, pa še lepo meščansko oblečen. Če se ne motim, je na enem seminarju (pred začetkom) listal Ostržka, kar se mi je zdelo ravno prav odbito.
No, leta 1975 je izšel Botticelli; drobna kvadratna knjiga, modra kot italijansko nebo (oprema Bard Iucundus, njegov zdaj že pokojni prijatelj). Seveda sem prebiral tudi druge sočasne knjige, »avantgardne« bolj ali manj, ampak poleg Jesihove Uran v urinu, gospodar!, ki me je skozinskoz zabavala, me je najbolj zadel Botticelli. Tako zelo, da sem lepega poletnega dne s prijateljem Andrejem Žigonom (tudi žal pokojnim) odpotoval v Firence, na štop seveda. Direktno v Uffizi in pred Botticellijeve slike. Neskončno dolgo sem buljil v tiste tančice, ki so ovijale alegorična dekleta v Primaveri, ali v tisto kito las, ki je prekrivala mednožje pravkar rojene Venere. Lepota!
Da, lepota. Sliši se patetično, morda je glas zaostalega, toda prav ta Svetinova zbirka mi je odkrila lepoto v poeziji – namreč estetizirano, senzualizirano lepoto. Takšne sončne bleščave, nevihtnega deževja in kozmičnih razsežnosti lepotnega podobja ne enem samem mestu dotlej še nisem srečal. Čeprav sem že bral Rimbauda, Lorco in Jesenina. Ko danes jemljem v roke to Svetinovo modro knjižico, se seveda ne morem delati, da imajo te podobe enako opiatsko moč, a še zmeraj lahko čutim v njih časovno osenčeno razodetje.
Skoraj vsaka pesem – bolje rečeno: tempirana bomba imaginarija – se na koncu zateče k Botticelliju. Na primer: »… nosim te, bele oči, belo čelo, beli lasje na / blazini ko oče, stkan iz mrtvih črnih kužkov, / ovčk, lajajočih v tvoji kopalnici, ko se gola / azaleja kopaš v elektriki, vse globlje ne nebu / vode, v oblakih dišečega snega, porisana s / sencami Botticellijevih oči.« V eni sami pesmi te knjige se lahko srečajo »plavo perje primaverinega krila, kólo bosonogih deklic po kavkaškem snegu, smaragdne pravljice, mračne toalete, ples orgazma in srebrna vetrnica plavuti morskega psa.« Skozi Botticellijevo okno prebujene renesančne senzualnosti se je Svetinova poezija razletela v eksotične kulturne tradicije (arabsko, tibetansko, budistično, starogrško), v žarečo meseno erotiko, v nepospravljeno hišo očetov, v gniloben cvetličnjak revolucije in zgodovine, v omamnost mitologije. Samo Šalamun je še bolj kot on razprostrl pomenske širjave slovenske poezije. Začelo pa se je z Botticellijem.
aaa
aaa
