/ 

Svetinov Botticelli

 

Ivo Svetina je v skoraj petdesetih letih objavil dvajset pesniških knjig (in seveda postoril mnogo drugega). Prebral sem večino njegovih zbirk. Tista, ki jo je napisal tako rekoč »zame«, je tretja po vrsti in se imenuje Botticelli. Ivo je bil ravno toliko starejši od mene, da sem ga na Pirjevčevem seminarju na začetku sedemdesetih let gledal navzgor, imel je že dve knjigi, bil je pri Pupiliji Ferkeverk. Pa tudi zato, ker je bil visok, raven, črn, pa še lepo meščansko oblečen. Če se ne motim, je na enem seminarju (pred začetkom) listal Ostržka, kar se mi je zdelo ravno prav odbito.

No, leta 1975 je izšel Botticelli; drobna kvadratna knjiga, modra kot italijansko nebo (oprema Bard Iucundus, njegov zdaj že pokojni prijatelj). Seveda sem prebiral tudi druge sočasne knjige, »avantgardne« bolj ali manj, ampak poleg Jesihove Uran v urinu, gospodar!, ki me je skozinskoz zabavala, me je najbolj zadel Botticelli. Tako zelo, da sem lepega poletnega dne s prijateljem Andrejem Žigonom (tudi žal pokojnim) odpotoval v Firence, na štop seveda. Direktno v Uffizi in pred Botticellijeve slike. Neskončno dolgo sem buljil v tiste tančice, ki so ovijale alegorična dekleta v Primaveri, ali v tisto kito las, ki je prekrivala mednožje pravkar rojene Venere. Lepota!

Da, lepota. Sliši se patetično, morda je glas zaostalega, toda prav ta Svetinova zbirka mi je odkrila lepoto v poeziji – namreč estetizirano, senzualizirano lepoto. Takšne sončne bleščave, nevihtnega deževja in kozmičnih razsežnosti lepotnega podobja ne enem samem mestu dotlej še nisem srečal. Čeprav sem že bral Rimbauda, Lorco in Jesenina. Ko danes jemljem v roke to Svetinovo modro knjižico, se seveda ne morem delati, da imajo te podobe enako opiatsko moč, a še zmeraj lahko čutim v njih časovno osenčeno razodetje.

Skoraj vsaka pesem – bolje rečeno: tempirana bomba imaginarija – se na koncu zateče k Botticelliju. Na primer: »… nosim te, bele oči, belo čelo, beli lasje na / blazini ko oče, stkan iz mrtvih črnih kužkov, / ovčk, lajajočih v tvoji kopalnici, ko se gola / azaleja kopaš v elektriki, vse globlje ne nebu / vode, v oblakih dišečega snega, porisana s / sencami Botticellijevih oči.« V eni sami pesmi te knjige se lahko srečajo »plavo perje primaverinega krila, kólo bosonogih deklic po kavkaškem snegu, smaragdne pravljice, mračne toalete, ples orgazma in srebrna vetrnica plavuti morskega psa.« Skozi Botticellijevo okno prebujene renesančne senzualnosti se je Svetinova poezija razletela v eksotične kulturne tradicije (arabsko, tibetansko, budistično, starogrško), v žarečo meseno erotiko, v nepospravljeno hišo očetov, v gniloben cvetličnjak revolucije in zgodovine, v omamnost mitologije. Samo Šalamun je še bolj kot on razprostrl pomenske širjave slovenske poezije. Začelo pa se je z Botticellijem.

aaa

aaa

Peter Kolšek
O avtorju
Peter Kolšek je pesnik, novinar in publicist, rojen leta 1951 v Celju. Sedem let je poučeval slovenščino na dveh ljubljanskih gimnazijah, od leta 1987 bil v službi pri časopisni hiši Delo (v letih 1992–1999 urednik kulturne redakcije, v letih 2006–2014 urejal prilogo Književni listi). Pisal je o literaturi, filmu, televiziji, kulturni politiki in »navadni« politiki. Od januarja 2015 je v pokoju. Objavil je sedem pesniških zbirk. Leta 1998 je z Brino Švigelj Mérat (Brina Svit) objavil epistolarni roman Navadna razmerja. Leta 2003 je izšel izbor iz njegovih pesniških kritik z naslovom Lepa točajka, 2010 pa izbor časopisnih komentarjev in kolumen Vaserkeber in druge dogodbe. Z Dragom Bajtom je leta 1993 sestavil antologijo slovenske poezije (Sončnice poldneva), sam pa je pripravil antologijo slovenske poezije 20. stoletja z naslovom Nevihta sladkih rož, prav tako antologijske prikaze slovenskih pesnikov (Murn, Jenko, Krakar, Pavček, Maurer, Strniša, Fritz, Jesih).