/ 

Ivo Svetina, moj pesniški »model«

 

 

(OB PESNIKOVI SEDEMDESETLETNICI)

 

Uglaševanje hripavih pesniških glasov v pubertetniških letih in formiranje pesniških osebnosti je seveda najtesneje povezano z branjem poezije starejših pesnikov in pesnic, od klasikov svetovne in slovenske književnosti do sodobnega literarnega vrenja. Na podlagi lastne introspekcije in opazovanja lastne generacije in zdaj že mnogih mlajših pa sem prišel do nenavadnega, a tudi nenavadno preprostega sklepa, da je pri navidezno predrznih, a v resnici plašnih prvih korakih v literarni svet bistven tudi socialni model starejših pesnic in pesnikov, umetnic in umetnikov,  ki mladim kaže, kaj sploh pomeni biti pesnica, pesnik, umetnica, umetnik. Pri tem ne gre toliko za uveljavljene avtorice in avtorje kot za nam starostno najbližje, komaj nekaj let starejše »modele«. Ko sem pri petnajstih letih začel pisati poezijo, so bili štiriperesni avtorji Pesmi štirih že splošno znane in priznane umetniške veličine, zato se na noben način nisem mogel zgledovati po njih, da bi si odgovoril na vprašanja, ki so me mučila: kaj pomeni biti pesnik, kako ravnati z besedo, ki se oglaša v tišini, kako jo obvarovati pred hrupnim svetom? Bistveni »modeli« zame so bili nekaj let starejši pesniki, slikarji, glasbeniki, umetniki. Med njimi je Ivo Svetina zame odigral eno izmed ključnih vlog.

Zanj sem – gimnazijec – prvič slišal spomladi l. 1969, ko mi je prišla v roke v samozaložbi izdana pesniška zbirka treh mladih pesnikov (poleg Svetine sta se s pesmimi predstavila tudi Denis Poniž in Ferdinand Miklavc) in prezgodaj umrlega slikarja Barda Iucundusa. Sledi romantične tradicije (knjiga je bila posvečena Byronu) so se tu mešale z eksistencialističnimi elementi in vplivi tedanjih avantgardističnih eksperimentov v slovenski poeziji, predvsem Tomaža Šalamuna. Skupina si je nadela ime 441, ki ga je nato v skladu z naraščanjem »kadrovskega« in umetniškega potenciala spremenila v 442 in 443. Pridružili so se ji mnogi nadarjeni mladi ustvarjalci, med drugim pesniki Matjaž Kocbek, Milan Jesih, Andrej Brvar in Tomaž Kralj. Intenzivni dialog med pesniško in likovno umetnostjo so razširili v gledališki prostor: tako je nastalo Gledališče Pupilije Ferkeverk, ki je med drugim v Mali Drami spomladi l. 1969 pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića pripravilo dve za tiste čase šokantni in inovativni predstavi, ki sta pionirsko prispevali k nastanku slovenskega eksperimentalnega gledališča.

Današnje mlade generacije si sploh ne morejo predstavljati, kako siva in pusta je bila Ljubljana v tistih časih. Kot brodolomec sem se oklepal podob tistih redkih otočkov, v katerih sem zavohal svobodo, pogum in domišljijo: OHO-jevci, Pupilija, literarna avantgarda, zbrana okoli revije Problemi in Pirjevčeve zbirke Znamenja, študentska uporniška avantgarda, zbrana okoli Tribune, ki je funkcionirala kot glavni štab zasedbe Filozofske fakultete spomladi 1971, literarna in vsakršna avantgarda, ki se je vsak dan zbirala v Šumiju, epicentru naše mladosti in velikega pretresa, ki ga je ta radikalna generacija zanesla v zatohlo provinco in pri katerem sem – ob izteku, v »svinčenih« sedemdesetih letih – po svojih močeh sodeloval tudi sam …

Na vseh teh frontah je bil Ivo v prvih vrstah, kot pesnik, kot gledališčnik v eksperimentalnem gledališču Pekarna na Tržaški 15, kot žareč, očarljiv, duhovit, uporniški, vizionarski mlad vitez.

Spominjam se časa – je od takrat res preteklo že 45 let?! – ko smo mladi pesniki Milan Kleč, Jure Perovšek in jaz pijani ležali na tleh avtobusa, ki je brzel proti Pulju, in v tisočih ritmih kričali Svetinov verz: »Ah, ti beli grški mercedesiZa nas, ki smo bili tedaj na začetku svoje pesniške poti, je Ivo Svetina predstavljal poosebljenje pesniške svobode, bil je eden izmed tistih, od katerih smo se učili, kaj je pesniški jezik in kaj pomeni biti pesnik. Verz, ki nas je takrat navduševal bolj kot Prešernova in Cankarjeva zbrana dela ter vsa šolska učenost skupaj, je bil l. 1971 objavljen v Svetinovem prvencu (če ne štejemo zgoraj omenjene, v samozaložbi izdane skupinske knjige 441) z značilno nadrealističnim naslovom Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač. Knjiga je izšla v zbirki Znamenja zdaj žal že pokojne mariborske založbe Obzorja; to zbirko je urejal dr. Dušan Pirjevec, star partizan in poznejši disident, profesor primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti, ki je znal prisluhniti plodnim impulzom literarne neoavantgarde šestdesetih in začetka sedemdesetih let in ki je Znamenja razvil v enega izmed najpomembnejših dokumentov prelomnega literarnega dogajanja tistega časa. Prisluhnimo značilnemu besedilu iz te Svetinove pesniške zbirke:

»Sem rabarbara v kratkih hlačah maja. Čepim v kotu tople grede in čakam ust, razmočenega jezika in sladke smetane. Navsezgodaj globoko diham in tekmujem z brivci v postopanju in dišečih laskih. Opoldan sem utrujen in se umikam muham; proti večeru pa me ima, da bi zrasel preko vsega, da bi bil ves svet rabarbara. Da bi prišla ženska usta. Simfonično počasi bi izginjal in se manjšal do dolžine moškega uda. Tedaj bi postal kompot.«

V 45 letih se je marsikaj zgodilo in spremenilo. Tudi Ivo se je silovito spreminjal in spremenil, in tudi jaz in vsi mi. Neobremenjeno jezikovno igro je Svetina čedalje bolj poglabljal ob pesniškem soočenju s sfingo Zgodovine, njegove zadnje zbirke so boleče in modre … še zmeraj pa izžarevajo nekdanjo izrazno moč, opitost z jezikom in pesniško strast. V vseh teh letih in desetletjih sva pogosto – in zgledno! – sodelovala in se veliko pogovarjala, včasih navdušeno in včasih tiho, oba obremenjena s podobnim poreklom in zgodbami.

Ko danes pomislim nazaj, ugotavljam, da sem si nekoč, pri petnajstih letih, intuitivno izbral dober pesniški »model«. In z veseljem ugotavljam, da je Ivo ostal zvest samemu sebi in poeziji.

Ob vsej njegovi energiji in sveže zvenečih pesniških zbirkah sem toliko bolj presenečen, da že praznuje tako visok jubilej. Že 70 let? Nemogoče! To mora biti napaka v koledarju! Ali pa gre za einsteinovsko relativnost časa. Ivo Svetina je namreč mlad pesnik.

 

 

 

Boris A. Novak
O avtorju
Pesnik, prevajalec, dramatik in mladinski pisatelj Boris A. Novak (r. l. 1953 v Beogradu) dela kot redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, eden ustanoviteljev in urednikov Nove revije (1987), predsednik Slovenskega PEN-a (1991-96), organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu (1991-95), predsednik Mirovnega komiteja (1994-2000) in podpredsednik Mednarodnega PEN-a (od l. 2002). Nagrade: 1978 Zlata ptica, za pesniško zbirko Stihožitje, 1978 Tretja nagrada na natečaju Radia Slovenija za radijske igre, namenjene otrokom, za Nebesno gledališče, 1984 Nagrada Prešernovega sklada, za pesnitev 1001 stih, 1990 Sovretova nagrada, Društva slovenskih književnih prevajalcev za prevod pesmi Stéphana Mallarméja, 1995 Jenkova nagrada Društva slovenskih pisateljev za zbirko Mojster nespečnosti, 1998 Zlati znak, Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti za verzološko knjigo Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji, 1998 Častni seznam (Honour List) najboljših del za otroke in mladino, ki ga pripravlja IBBY (International Board on Books for Young People), za pravljico Mala in velika Luna 2000 Bosanski stećak, mednarodna nagrada Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, za pesniški opus, 2010 Velenjica, za pesniški opus zadnjih 10 let, 2015 Župančičeva nagrada mesta Ljubljana za Zemljevide domotožja, prvo knjigo epa Vrata nepovrata, 2017 Veronikina nagrada za ep Vrata nepovrata, 2018 Prešernova nagrada za življenjsko delo