/ 

Hvala bogu nisem dokončal svoje revolucionarne pesmi

 

  

 

 

 

 

lalaalal     Z Andrijem Ljubko se je pogovarjala Andreja Kalc

 

Andrij Ljubka je ukrajinski pesnik, pisatelj, prevajalec in esejist. Rodil se je leta 1987 v Rigi. Zase pravi, da je ribič, grešnik in balkanist. Ker ustvarja predvsem zunaj slonokoščenih stolpov, je že pri devetnajstih letih sodeloval kot opazovalec na volitvah v Belorusiji in pristal v zaporu. Zaradi narave svojih poklicev je prepotoval več kot trideset dežel in pravi, da živi po vsej srednji Evropi, vendar svoje pametne naprave najpogosteje polni in perilo pere v Užgorodu. Diplomiral je na vojaški visoki šoli v Mukačevem, iz ukrajinistike na Univerzi v Užgorodu, iz balkanskih študij pa na Univerzi v Varšavi. Objavil je tri pesniške zbirke, zbirko kratkih zgodb, roman in knjigo esejev. Leta 2007 je prejel nagrado Debut, leta 2011 pa nagrado Kyev Laurels. Je tudi kurator dveh mednarodnih pesniških festivalov. Leta 2017 je bil prejemnik pisateljske štipendije SEP za načrt daljšega eseja o mejah v naši regiji, ki ga je obarval tudi februarski obisk pisateljske rezidence v Ljubljani. Jeseni lahko pričakujemo slovenski prevod njegovega romana o sodobnih tihotapcih z naslovom Karbid (Карбід, 2015).

 

Čeprav ste predstavnik mlajše generacije ukrajinskih pisateljev, ste dosegli soliden mednaroden uspeh in prepoznavnost. Uspelo vam je dobro spoznati sodobno svetovno literarno sceno. Kako na podlagi teh izkušenj ocenjujete mesto in naloge sodobne ukrajinske literature v svetu? Kako se vpisuje na zemljevid sodobne svetovne literature?

Občutek imam, da se sodobna ukrajinska literatura malo razlikuje od drugih nacionalnih literatur srednje in vzhodne Evrope. In to nikakor ni negativna trditev, prav nasprotno – pozitivna je, saj pomeni, da se je po stoletjih brez lastne države in prepovedovanja ukrajinskega jezika naša literatura zmogla prenoviti. Zgodovinsko gledano je bila v ukrajinski književnosti zmeraj močnejša poezija, v prozi so prevladovali kmetski, patriarhalni motivi, v zadnjih dveh desetletjih pa se je spremenilo tudi to – zdaj se vsako leto povečuje število izdanih romanov in tudi žanrske literature, torej detektivk in kriminalk. V okviru svetovne literature zaseda ukrajinska precej skromno mesto – predvsem zaradi majhnega števila dobrih prevajalcev iz ukrajinščine. Poleg tega se ves čas pritožujemo, da nimamo niti enega Nobelovega lavreata s področja literature.

Vašo prozo, esejistiko in tudi poezijo prežema posebna vrsta vitalizma, čeprav se nikakor ne izogibate težavnim aktualnim temam, povezanim z našim, recimo mu kar vzhodnim delom Evrope. Celo v eksplicitno erotičnih verzih gre prej za neverjetno izpoved življenjske sile kot za čisto strast. Ali je tovrstni vitalizem ukrajinska posebnost ali vaš osebni podpis?

Mislim, da ne, ukrajinska poezija je nekoliko drugačna. Predvsem je rimana, sam pa se rimam izogibam. Kar sem poskusil narediti s svojo poezijo, sodi k tako imenovani »novi iskrenosti«, k prizadevanjem, da bi po dobi postmodernizma in šal znova spregovorili o čem resnem, razkrili svojo notranjost. Beseda »izpoved«, ki ste jo uporabili, je tu nenavadno ustrezna, saj besedilo obarva z iskrenostjo in hkrati tudi z občutkom praznične vzvišenosti. Povezana z vsakdanjimi skrbmi – pijančevanje, spori, žalost ob ločitvi – sakralnost izpovedi verz prenese na raven nevsakdanjega; to pomeni, da tvoje osebne skrbi oblikuje v glas generacije. In ljudje se v njih prepoznajo.

Pomembno, če ne celo osrednje mesto v vaši ustvarjalnosti zaseda tema kulturnega in političnega prostora srednje Evrope. Ste balkanist in dober poznavalec nacionalnih literatur našega polotoka (tudi sami prevajate iz srbščine in hrvaščine). Kako se je razvilo vaše zanimanje za tematizacijo posebnih regij in meja? Vtis je, da to ni bilo naključno.

To je bilo in hkrati ni bilo naključje. Rodil sem se – dejansko po naključju – v Pribaltiku, v Rigi, vendar je tam zame absolutno premrzlo☺. Če pa vendarle poskusim resno odgovoriti, sam prihajam iz Zakarpatja, dežele, ki je bila del Avstro-Ogrske in je v marsičem izredno podobna Vojvodini – med nami leži samo Madžarska. Veliko je podobnosti v kulturi, melodijah ljudskih pesmi, celo slivovka je pri nas podobna. Zato sem, ko sem se vpisal na varšavsko univerzo in imel možnost izbire študijskega področja – torej preučevati Pribaltik, kjer sem se rodil, ali Balkan, od koder prihaja moja duša – izbral Balkan. Druga dilema pa se skriva v vprašanju, da se je Slovenija povezala z Balkanom precej naključno in nikakor ne geografsko. Slovenci ste v primerjavi z Balkanci izredno umirjeni in nekoliko otožni☺.

Naj izpeljem iz prejšnjega vprašanja: ali se lahko sodobni ukrajinski avtorji izognejo političnim temam? Vtis je, da duh časa od vas neposredno zahteva dejavno sodelovanje pri družbenih procesih neodvisne Ukrajine. Z vstajo na »Evromajdanu«, pri kateri ste dejavno sodelovali, se ni vse končalo. Sami ste obiskali tudi Donbas. Kako sta danes povezani ukrajinska literatura in vojna na vzhodu države?

Težko se je izogniti političnim temam, toda sam se držim recepta, da ni treba pisati o politiki. Pisati je treba o človeku, ki je proti svoji volji postal talec politike, od katere je odvisno tudi njegovo življenje. Svoje knjige sem predstavljal na t. i. »območju protiteroristične operacije« in se na lastne oči prepričal, da literatura ljudem tam več pomeni – združuje jih, obuja smisel, uči premišljevati. Morda se prav zaradi vojne v Ukrajini dogaja knjižni bum – vsako leto se knjižne naklade povečajo za 25 odstotkov. Ljudje preprosto hočejo brati in bolje razumeti sami sebe. Obstaja predpostavka, da je vojno spodbudila televizija, toda pred njo nas lahko reši le knjiga. Zato je seveda v zadnjih letih v Ukrajini izšlo veliko knjig o vojni z Rusijo.

Ali se torej dogaja vojna ali konflikt? In kako Ukrajinci gledajo na pasivnost Evrope v odnosu do tega vprašanja?

Če smo iskreni, se ne morejo odločiti niti Ukrajinci sami. Zame je to vojna. Toda država oziroma vlada jo je poimenovala »protiteroristična operacija«, čeprav obstaja zakon, ki Rusijo izrecno opredeljuje kot državo agresorja. To je hibridna vojna, zatorej niti ne more biti enoznačnega odgovora na vaše vprašanje. Naj pristavim, da z ukrajinsko-rusko vojno, kot tudi z vsako drugo vojno, marsikdo dobro služi – tako v Rusiji kot v Ukrajini in Evropi. Mi sicer pričakujemo od Evrope podporo, vendar ima zdaj Evropa sama veliko težav. In vse to je povezano – Rusija pomaga uničevati Sirijo, da bi begunci še naprej bežali v Evropo, ta pa tako ne bo imela časa, da bi Kremlju preprečila osvajanje postsovjetskih držav.

Nekje ste rekli, da ste se šele ob izidu prvega romana počutili kot pravi pisatelj. Kako se je pri vas zgodil prehod od poezije k prozi in s čim je to povezano?

Vse je potekalo zelo naravno – najprej sem začel pisati kratke zgodbe, eseje, nato pa sem poskusil napisati roman. Stvar je taka, da je tudi sodobna poezija precej zgodbena in bi številne verze lahko zapisali v prozni obliki, ker gre za nekakšne večpomenske prizore, besedno igro, zgodovino s podtekstom (nekaj podobnega piše v slovenski literaturi Andrej Blatnik). Zdaj pa najraje pišem daljša besedila – saj lahko v romanu pogledaš na neko situacijo z različnih strani, pokažeš jo panoramsko. In ko si že poprijel za prozo, se poezija prevetri, kajti tam gre za drugačno načelo izbire besed, sestavljanja stavkov.

Še zelo mladi ste se znašli v beloruskem zaporu. Kako je dogodek vplival na vašo ustvarjalnost?

Morda celo ni vplival. To je bila zanimiva epizoda. Zdaj vem, da sem pri devetnajstih sedel za rešetke, ker sem bil pesnik – hotel sem pustolovščin, navdiha, toda na filološki fakulteti, kjer sem študiral, je bilo dogodivščin bolj malo. Spomnim se, da sem se vseh petnajst dni v zaporu trudil napisati revolucionarno pesem – ukrajinska literatura ima namreč bogato izročilo takih besedil. Toda hvala bogu je nisem dokončal, ker bi nastala samo sentimentalna in popolna grafomanija. Meni pa je bliže humor.

Kot prejemnik štipendije Srednjeevropske pobude ste februar preživeli v rezidenčnem stanovanju Društva pisateljev v Ljubljani. Koliko in kako je življenje v Sloveniji vplivalo na vaš projekt? Zakaj ste pravzaprav izbrali Ljubljano?

Ljubljana je idealna za ustvarjanje, ker ima vse prednosti prestolnice, hkrati pa je izredno mirno mesto, manjše (o fenomenu Ljubljane sem že napisal besedilo). Poleg tega je z vidika logistike pozicija Ljubljane zelo posrečena – z vseh strani je blizu, resnično je središče države. Ko sem se odpravil v Piranski zaliv, da bi zbral nekaj materiala za knjigo (pišem pa prav o mejah), sem za to iz Ljubljane porabil pičli dve uri. Mesec v Ljubljani je bil izredno ploden za pisanje, neverjetno dobro sem napredoval s svojim delom.

Koliko se literarno in s tem seveda tudi kulturno življenje Zakarpatja razlikuje od tistega v Kijevu ali na vzhodu države?

Zakarpatje je seveda provinca, imamo samo eno bolj ali manj spodobno knjigarno na več kot milijon prebivalcev, zato je tudi kulturno življenje skromno. Toda pomaga bližina meja – v opero, na primer, se vozim v slovaške Košice ali madžarski Debrecen. Kulturno življenje v Ukrajini je izredno centralizirano, osrednje prireditve se dogajajo v prestolnici ali večjih mestih, kot so Lvov, Odesa, Harkov. Po drugi strani pa ti ostane več časa za ustvarjanje, če živiš v provinci, in za pisatelja je to prednost. Na vzhodu Ukrajine je kulturno življenje po začetku vojne oživelo – ker tja potujejo pisatelji, pevci, gledališča, tam organizirajo veliko mednarodnih projektov.

V eni izmed vaših pesmi sem našla zanimive, skoraj programske verze: In tako se tudi ti ukvarjaj s svojim delom, / zapusti domovino, ljubljeno, jezik pa nekam / zašij kot prihranke. Zbeži v Prago / ali na Dunaj. Kaj za vas pomeni ukrajinščina?

Jezik je zame tako dom kot delovno gradivo. Rad imam različne jezike, vendar se lahko najlaže šalim ali izpovem ljubezen v maternem jeziku, ukrajinščini.

Ste dejavni član ukrajinskega PEN. Kako ocenjujete vpliv vaše organizacije na ukrajinsko družbo?

Vsi vemo, da predvsem v naših deželah pisateljske organizacije nimajo velikega vpliva. Naloga PEN je širjenje pobud in podpisovanje javnih pisem. Pravemu pisatelju je zmeraj težko biti član katere koli organizacije, ker je individualistično, konfliktno bitje. Moram reči, da Ukrajinci velikokrat bolj zaupajo pisateljem kot vladi ali duhovnikom, avtoriteta posameznih pisateljev je izredno velika. PEN pa je stanovsko društvo z nalogo ščitenja pravic piscev in boja za človekove pravice.

V vaši biografiji lahko preberemo, da ste se leta 2016 uvrstili na deseto mesto lestvice »100 najvplivnejših ljudi Zakarpatja«, ki ga vsako leto sestavljajo strokovnjaki užgorodkse revije Teden. Kako sami ocenjujete vplivnost svoje literature in sebe kot osebnosti?

Že drugo leto zapored so me uvrstili visoko na to lestvico, vendar se z njimi ne strinjam. Razumem jo kot šalo oziroma napako. Res sem precej prepoznaven, toda prepoznavnost in vpliv sta dva različna pojma. Sicer pa si prizadevam, da ne bi bil vpliven sam, temveč da bi moja literatura in moje misli znotraj nje vplivale na ljudi. Moj roman Karbid je na primer precej kritičen do ukrajinske družbe, posmehuje se nad njenimi napakami – in rad bi, da bi ljudje, ki bodo prebrali roman, pogledali nase s strani in se nato hoteli izboljšati. To je seveda prazno upanje, vendar mora pisatelj verjeti svojim besedam. Tak je naš profesionalni dolg☺.

 

***

 

Andreja Kalc je literarna prevajalka iz ruščine in ukrajinščine. Rojena je bila leta 1979 v Kopru. Trenutno kot samozaposlena v kulturi živi in dela med prestolnico in slovensko Istro. Njena spoznavna in osebna strast je bila od nekdaj predvsem poezija, tako je raziskovanje zgodnjega ruskega pesniškega modernizma in destruktivnosti v ruski kulturi spravila tudi v predalček znanstvenega magisterija. Naključja včasih hočejo, da pomaga pri pripravi besedil za objavo, zato je postala članica Lektorskega društva Slovenije in njegova tajnica. Za prevod pesnitev in proze ruske pesnice Marine Cvetajeve je leta 2015 nagrado Radojke Vrančič (tudi nominacija in uvrstitev na dolgi seznam mednarodne prevajalske nagrade Read Russia in bila nato sprejeta v Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Za diplomsko nalogo o pesništvu Marine Cvetajeve je prejela tudi fakultetno Prešernovo nagrado.

 

 

O avtorju / avtorici
Andrij Ljubka je ukrajinski pesnik, pisatelj, prevajalec in esejist. Rodil se je leta 1987 v Rigi. Zase pravi, da je ribič, grešnik in balkanist. Ker ustvarja predvsem zunaj slonokoščenih stolpov, je že pri devetnajstih letih sodeloval kot opazovalec na volitvah v Belorusiji in pristal v zaporu. Zaradi narave svojih poklicev je prepotoval več kot trideset dežel in pravi, da živi po vsej srednji Evropi, vendar svoje pametne naprave najpogosteje polni in perilo pere v Užgorodu. Diplomiral je na vojaški visoki šoli v Mukačevem, iz ukrajinistike na Univerzi v Užgorodu, iz balkanskih študij pa na Univerzi v Varšavi. Objavil je tri pesniške zbirke, zbirko kratkih zgodb, roman in knjigo esejev. Leta 2007 je prejel nagrado Debut, leta 2011 pa nagrado Kyev Laurels. Je tudi kurator dveh mednarodnih pesniških festivalov. Leta 2017 je bil prejemnik pisateljske štipendije SEP za načrt daljšega eseja o mejah v naši regiji, ki ga je obarval tudi februarski obisk pisateljske rezidence v Ljubljani. Jeseni lahko pričakujemo slovenski prevod njegovega romana o sodobnih tihotapcih z naslovom Karbid (Карбід, 2015).