Petra Koršič – Aja Zamolo – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Aja Zamolo: Nenaključno. Ljubljana: Literarno društvo IA, 2022 (zbirka Črna skrinjica).
»Vonji ustvarjajo hodnike misli med nami,« zapiše Aja Zamolo v pesmi z naslovom Kuhinje v svojem še svežem pesniškem prvencu Nenaključno (Črna skrinjica, 2022), ki odpira vprašanja o ekologiji besed in misli, odnosov in ravnanj ter avtonomnih prostorih tako v družbi kakor v zasebnosti. Kakor se pesniški prvenec Aje Zamolo začne, zavzeto in predano, zaresno, in sicer z besedami: »nič dokončnega ni v besedah / če ne postanejo prostor,« se z enako zahtevo po predanosti nadaljuje.
Če ima beseda kot temeljni element pesmi nujnost, da postane prostor, in to najbrž pomeni, da je beseda udejanjena, potem se ne moremo izogniti dejstvu, da gre za poezijo, ki odpira in spodbuja k ekologiji besed in misli, odnosov in ravnanj. Ne, ne gre za odnos do okolja širše, ampak za odnos do mikrokozmosa in kar je v njem. Tako ni naključje, da je pesnica pesniški material, ki smo ga delno slišali že v Literaturi v živo jeseni leta 2014 in ki ga je torej oblikovala dolga leta, razdelila v tri smiselne razdelke, pri čemer je prvi naslovljen prav z besedo Prostor in je posvečen Skupnostim. Prebere pa se ga lahko tudi kot apel: Prostor skupnostim. Tako ima prostor temeljno razsežnost v premisleku subjektke, ki je lovilka subtilnih trenutkov. Aja Zamolo namreč pronikne v tesen, skozi katero je zorni kot svež, tako resničen, da zaboli od avtentičnosti, tudi surov, nepredelan. Druga dva razdelka sta Pokrajine in Tja.
Aja Zamolo z mehkobo drobi in prenika v srčiko subtilnega, s svojo mehkobo spominja na mehkobo, ki jo zna pričarati Lucija Stupica, ali pa tudi milino iz verzov Miljane Cunta. Seveda je lahko tudi segajoča po drugi skrajnosti, in sicer po surovem približevanju resničnosti z besediščem, ki ustreza slengu, govorici v javnosti, pred vrstniki. Naj gre za skupnost ali pa naj gre za intimno ozračje dveh oseb, Zamolo vsakič poskuša podariti prostoru svojo avtonomnost. Tako uvidimo mesto skozi spraskan omet fasad, skozi ulice, kjer je najbolj resnično in zaresno, kot pravi avtorica: »na ulicah je mesto najbolj iskreno.« Kakor se je treba tudi učiti »brati z oddaljujočih se hrbtov«, ki je zaključna misel knjige, torej učiti se iz odhodov, kar lahko razumemo tudi kot učiti se iz zapuščanj in razočaranj. Torej v obeh pomenih fraze obrniti hrbet: ne hoteti imeti več opravka s kom ter zapustiti koga, navadno v neprijetnem položaju.
Kar obsežen pesniški prvenec Nenaključno obsega 55 pesmi in je zbirka. To pomeni, da gre za raznorodni, heterogeni material. Nekatere pesmi so naslovljene, drugim za naslov služi prvi verz. Nekatere sledijo pravopisni normi, druge niso ujete v ločila. Kakor koli že. Vsa ta heterogenost ne zmoti, nasprotno, opazno je, da se avtorica ne pokori neki enovitosti, temveč pusti vsaki pesmi, da živi svoje avtonomno življenje. Kakor zapiše nekje v knjigi, »(ne)dogovorjene bližine nenehno nihajo«, zanihajo tudi te pesmi. Nekaj jih je izstopajočih (s konca proti začetku: Učiti se je treba iz tekstur; Pobegi, Naspati se v mejah možnega, Izgovor, V premikih stojim najbolj trdno, Pozabila si zapreti okno, Vse, (Ne)dogovorjene bližine …), nekaj je pogrešljivih. Vendar velja pripisati, da so tiste, ki ujamejo ali pričarajo subtilnost, bodisi občutljivost in nežnost bodisi natančnost in izostrenost, močnejše od tistih, ki zarežejo v surovo, torej v neobdelano pesniško tvarino (te so večinoma na začetku).
Tako se v prvencu Aje Zamolo iz sodobne kaotičnosti sestavlja neka harmonija, red, ki ni podvržen naključju, ampak seštevku drobno- in ostrovidnih trenutkov, nenaključno torej. Kakor pravi avtorica: »razgledišča nas obračajo tja od koder bežimo,« in se nekje popravi, da »le redki vedo / da ne beži[m] / ampak pribega[m]«. Sprehodi skozi pesniške prostore Aje Zamolo so pribegi v avtonomne kotičke svežih, intimnih pesmi, ki prek zasebnih prostorov pričajo o našem družbenem stanju in si zatočišče iščejo »v mehkobi pregibov bližine,« kakor se sliši njen verz.
Avtorica spremnega zapisa Nežka Struc izpostavi prepišnost, opise trenutkov sobivanja, tovariške odnose – vse to Aja Zamolo res postavi v knjigo. Strucova zapiše svoje asociacije ob branju tega prvenca, in sicer na poetike Tine Kozin, Toneta Škrjanca, Alje Adam, in izpostavi specifičen odnos do mesta, zidov, torej fizičnega mesta, omeni problematiko gentrifikacije. Za drugi del pravi, da je posvečen ljubezenskim (ne)bližinam in tretji Tja, da je kinetičen, gibljiv, tudi ko nekaj stoji. Po mojem mnenju je najbolj vsebinsko intriganten in potreben, za družbo nujen, prav tretji del, v katerem pesnica izpiše eksistencialne momente uvida premikov. V pesmi z naslovom V premikih stojim najbolj trdno na koncu zapiše, da ko je obstala, se je vse premaknilo.
Torej gre v tretjem delu za detektiranje subtilnih netransparentnih stanj, tako v iskanju, v izgovorih, v odnosu do »enotnih zgodb usedlin«, v tlakovanju časa, v prekinitvi toka, v simboliki zidu pa vse do ugotovitve, da »svet potrebuje veliko radirko za velike stvari«. Drugi, ljubezenski del, ki je tematsko najbolj opevana snov v poeziji, je odličen v tem, da subjektka sveže razprostre nezmožnost nenihanja nedogovorjenih bližin, torej tovrstne sodobne bližine nujno nihajo in so, obstajajo, kljub nedogovorom in nemoči. Prvi del, tovariški, prijateljski, ki predstavlja sodobnega mladega v odnosu do vse bolj odtujenega mesta, pa je poetizirana kronika časa našega mesta. Prvenec ne bi smel ostati medijsko in kritiško neopažen.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
