/ 

Moč feminizma sredi hribov

 

Kmetica, Noëmi Lerch, Založba Litera, 2018, prevedla Alexandra Natalie Zaleznik

 

Roman Kmetica, nagrajeni prozni prvenec šivarscke avtorice Noëmi Lerch (1987), ki sicer po klasičnem štetju strani komaj ujame to literarno vrsto, je preplet stvarnega doživljanja in liričnega razmišljanja v oddaljenih hribih, v katerih ne gre za težo in trpkost kmečkega živeža, kot je to pogosto prikazano v slovenskem leposlovju, niti za romantične prvine Ivana Tavčarja. Zgodba-pripoved je postavljena v švicarsko hribovje, kamor se zateče vnukinja in začne živeti z babico. Žensko, polno znanja, odločnosti in modrosti. Ena, da bi učila živeti, druga, da bi se naučila živeti.

V današnjem času, ko kmetovanje postaja vedno bolj modno in zanj, da postane privlačno, iščejo prijazne izraze, pa Noëmi Lersch Kmetica podobe kmečkega okolja ne idealizira niti ne kritično ocenjuje. Podaja stvaren dokument življenja Kmetice, babice, ki živi v oddaljeni vasi, za vilo skrbi sama in je kot novodobna čarovnica, ki s pomočjo mačka Mefista (pri tem ima ime mačka tudi marsikaj opraviti) zdravi napol mrtve vaške živali. Čeprav tudi maček in enonogi vran, Kmetičina ljubljenca, na koncu dela umreta. Roman sledi toku zavesti, popisu prvoosebne pripovedovalke, mlade odrasle vnukinje, ki pride živet in pomagat na kmetijo. In se spoprijemati z življenjem. Sprva stvarno opazovanje-popisovanje se vedno bolj preliva v liričen zapis in razmišljanja mlade ženske, ki se zaveda življenja na odročni kmetiji, življenju, kmetovanju na vasi in strahu, da tam ne ostane za vedno. In se usidra ter nevede začne prevzemati vzorce ruralnega okolja.

Roman je razdeljen na šest poglavij, in sicer se začne s Prologom, nadaljuje z Jesenjo, kateri sledijo tri poglavja − trije letni časi, ki se spet stečejo v Jesen. Dogodkovna raven je na fragmentarnih drobcih osredotočena na Kmetičino delo, ki ga opravlja skrbno in premišljeno. Pomembno je njeno razmišljanje, življenjske izkušnje in podoba, ki si jo je tekom let življenja na kmetiji ustvarila na podeželju. A prefinjenost samih napotkov za življenje, ki jih vseskozi podaja naslovna junakinja, je spisana brez kakršne koli krištofšmidovske variante. Gre za razmišljanje o dopuščanju izgub, odhodih, vsakdanjih rečeh, ki so kot prispodoba za »velike« reči, ki doletijo vsakogar v različnih oblikah.

Eden izmed pomembnih vidikov je vsekakor feminizem, ki na prefinjen način podaja vlogo posameznice v kmečkem okolju. Feministična plat samega romana je pomembna zaradi moči ženske, ki je sama sposobna voditi gospodinjstvo in gospodarstvo hkrati in jo njen mož, tipični tip Odiseja, obišče le poredko. Prav tukaj se Kmetica ne vda trpljenju in vztraja na svoji poti, pri tem pa se s pobegi ne oddaljuje. Moč ženske-posameznice, ki se kot prva izobražena ženska s področja agronomije preseli na kmetijo, je prikazan na začetku, nato se nadaljuje Kmetičino kmetovanje in prevzemanje vloge gospodarice, ki nima nikakršnih trpečih vzgibov. Tudi svojo vnukinjo želi babica postaviti na realna tla, vendar ne s tem, da bi jo zadržala na vasi. Prav tako pa je babica polna nasvetov in najrazličnejših vraž.

Novodoben prikaz življenja na vasi je izjembo inovativen – tu so drobci kritičnosti usidranja na vasi, kateremu je kasneje težko ubežati in kar tako oditi, moč ženske, ki živi sama, in opravlja vsa možna dela in je kot novodoben vrač, in mlada pribežnica, za katero ves čas navijamo, da se trdno začne odločati sama. To je roman, ki bi ga zlahka postavili tudi na slovensko podeželje in vsakomur dodelili vloge v njem.

 

 

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).