Prejemnica listine PONT

Kakšen je pomen medkulturnega povezovanja?

Ključno se mi zdi, da se medkulturno povezovanje začne že na naših dvoriščih. Medkulturnost se začenja že znotraj naših družin, stanovanjskih blokov, mest, regij, ki so polna priložnosti za vpogled v drugačne načine in možnosti bivanja. Kaj šele možnosti, ki jih ponuja raziskovanje onkraj žice in celinskih meja …

V 21. stoletju je to ne le zlahka dostopno, če ne drugače preko spleta, hkrati pa je tudi naša odgovornost. Za seboj moramo pustiti prepričanje, da smo si nekako prislužili ozemlje, na katerem bivamo, in vse njegove privilegije ter bremena. To ne pomeni, da do okolja, v katerem bivamo, nimamo odgovornosti – ravno nasprotno – ne razumem pa ljudi, ki razumejo precej lagoden zahodni način bivanja, kljub vsem ekonomsistenčnim stiskam in pridobljenim pravicam, kot samoumeven.

Medkulturna radovednost te nauči skromnosti in relativnosti tvoje pozicije na svetu, ti ponuja možnost, da se odpreš sočloveku, s tem pa zraseš tudi sam. Samo tako lahko postanemo globalna skupnost. In že samo prizadevanje k temu namenu lahko dela naše bivanje lepše in vzdržnejše, za nas in za ljudi v naši geografski, razredni, socialni, intelektualni, kulturni ali kakšni drugi bližini.

Kakšen je pomen listine Pont?

Po vrnitvi z rezidence v hiši prvega istrskega pesnika Alojza Kocjančiča v Kubedu še toliko močneje čutim, za kaj si prizadevajo njeni podeljevalci. Kako ta prostor hlepi po tem, da bi se odprl širše, pokazal, kaj vse ponuja ter v srečanju sprejel nove vplive od drugod. Slovenska Istra ima namreč svojo burno, medkulturno zgodovino, ki je pustila pečat tudi na današnjih generacijah. Okoli tega, ali naj ji rečemo slovenska z majhno ali veliko začetnico; Istra, Obala ali kako povsem drugače, smo imeli s Kubejci in Koprčani dolge, bogate razprave. Ta zgodovina je oblikovala odnos današnje pretežno slovenske skupnosti do njene lastne in drugih kultur: v Kopru ali Capodistrii (»glavi Istre«) je treba z občutkom raziskovati prisotnosti nekoč tukaj prevladujoče italijanske kulture, ki je bila pregnana onkraj meja. Po drugi strani pa je sploh v istrski duši prisotna nezaupljivost do zunanjih vplivov. Preživetje v celinski Istri je težko, ob tem pa so prišleki pogostokrat več odnesli kot doprinesli, so mi zaupali domačini. Tako je v celotni regiji možno začutiti ne samo velikih razlik med mestnim in podeželskim okoljem, raznovrstnih skrivnih silnic istrske kulture in legend, ki sijejo iz vsakega kamna ob poti, hkrati pa tudi kontradiktorno željo po odpiranju in zapiranju, po vzpostavljanju in nadzorovanju novih mostov, ki vodijo tja.

Mislim, da je tudi zato ekipa pod vodstvom dr. Vesne Mikolič, predstojnice Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper, oblikovala literarno nagrado Pont. Poleg nje so ključni akterji še predstavniki Mestne občine Koper, novinar in odgovorni urednik pričujočega portala Vrabec Anarhist dr. Igor Divjak, literarna kritičarka in prevajalka Diana Pungeršič ter programski direktor založbe Beletrina Aleš Šteger. Njen namen je odpirati se in povezati regijo z avtorji, ki v svojem delu prav tako vztrajno vzpostavljajo raznolike medkulturne vezi. Ob tem jim je v veliko podporo tudi Dušan Arko, predsednik Krajevne skupnosti Gračišče, kamor spadata Kubed in vanj umeščena rezidenčna hiša, kjer imajo možnost bivati prejemniki nagrade in listin Pont.

In če je prihodnost te nagrade tako svetla kot kažejo njeni prvi koraki, bo ponesla istrsko kulturo širom v svet in v regijo prinesla vznemirljive vplive. Letošnji nagrajenec nagrade je cenjen pesnik in esejist Jan Wagner, prejemniki listine pa smo bili prevajalec Patrizio Rigobon, strokovnjakinja za jezik in književnost dr. Barbara Pregelj in jaz. Vsi smo ali še bomo imeli čast nekaj časa preživeti v Kubedu, naše izkušnje pa so bile nedvomno bogate in raznolike.

Kakšen je pomen poezije danes? In vloga pesnika v družbi?

Navdahnjena s pravljičnostjo Istre bom odgovorila takole: pesnice in pesniki smo čarobna bitja, ki jih marsikdo še nikoli ni srečal v živo. Zato o nas nastajajo raznorazne pripovedke in poglavja v učbenikih za književnost, kjer pa najpogosteje beremo o že davno kanoniziranih pesnikih in nekoliko redkeje o sila vznemirljivih pesnicah. Na srečo je mlajšim generacijam dan poseben dar, da v množici navidez povsem vsakdanjih ljudi in ustvarjalcev razpoznajo tudi pesnice, zato se o nas v zadnjih desetletjih več piše v obrobnih kulturnih rubrikah časopisov ali nas zagleda pozno zvečer na televiziji, v obliki pravljice za lahko noč, prilagojene dinamičnemu bioritmu slovenskega kulturnega in umetniškega delavskega naroda, ki pogosto zatisne oči šele opolnoči ali kasneje. Zato pa je naša moč silna in domala pozabljena: z mikavnim in spretnim prepletom besed začaramo vsakogar, ki nam pozorno prisluhne, in je odslej predan vplivu naših verzov.

Moje pravljičenje seveda ni nobena šala, kot tudi poezija ni. Še nasmeh izvabljajoča poezija je v svojem namenu po predrugačenju sveta smrtno resna. Poezija ima čaroven dar vpliva na druge, s katerim se lahko dotakne njihovih čustev, idejnega sveta in domišljije, jih nauči pogledati na vsakodnevnost z novih perspektiv, jih za vekomaj spremeni. Za ta njen dar se zdi, kot da prihaja od nekod daleč, iz nekega razumu neposvečenega, skoraj izvenzemeljskega prostora, tako oddaljen je od tukajšnjega sveta. In ker ima kot vsaka odlična čarovnija neomejeno moč.

Vi povezujete francosko govoreče države s Slovenijo. In obratno. Od kod ta ljubezen do francoščine?

Natančno ne morem pojasniti, zakaj je ravno frankofona kultura tista, ki me je tako močno nagovorila. Neko globoko zanimanje in naklonjenost sem začutila do tega jezika že v najstniških letih. To pa se je sploh na II. gimnaziji razvilo v polno ljubezen ob množici priložnosti za raziskovanje preko pouka, francoskega gledališča in potovanj v Francijo. A čeprav to ni slepa ljubezen, sploh Francija ima svoje temne lise zgodovine, se tam že od nekdaj počutim precej domače. Se vam je kdaj zgodilo, da ste hodili po tuji deželi, kjer niste razumeli ljudi okoli sebe, pa se vam je vendar zdelo, da vse to nekako poznate? Kot da bi se neka daljna pripoved, morda iz družinske ali literarne zakladnice začela udejanjati pred vašimi očmi? Kot da je to, kar vidite pred sabo, hkrati spomin in povsem pristno, sveže doživljanje? Nekako tako čutim do frankofonega okolja. Od leta 2012 naprej, ko sem tam preživela skoraj leto dni, pa je to tudi povsem oprijemljiv, konkreten občutek – surovo pogrešanje ljudi in prostorov, s katerimi sem tam sobivala in s katerimi še naprej gradim odnose v bežnih srečanjih in na daljavo.

Katera kultura vam je najbližje?

Verjetno tista, ki jo gradim sproti. Notranji sistem vrednot, šeg in navad, s katerimi se lahko približam različnim okoljem tako, da spoštujem njihove navade in hkrati sebe celostno vzpostavljam. Čeprav se nam zaradi velikega evropskega projekta zdi, da smo si Evropejci in Evropejke med seboj kulturno zelo podobni, premoremo različna kulturna pravila, ki si jih ne delimo.

Vljudno ponujena roka ob predstavitvi z nekom novim je za Francoze lahko znak pretirane formalnosti, celo vzvišenosti, čeprav je za Slovence najbolj vsestranski način pozdrava z nekom, ki ga prvič spoznamo. No, je bil pred korono, zdaj uporabljamo komolce, kolena, mahljaje z dlanmi in mežikanje iznad mask. Poleg tega imamo povsem drugačne statusne simbole – če je to za Slovence drag avto ali hiša, Francozi na to ne dajo veliko. Ljubica ali ljubimec, to pa je seveda povsem druga reč, to je »obvezna oprema« vsakogar na vodstvenem položaju. Gre za dva povsem vsakdanja primera, ki pa sta le delček kulturne ledene gore, sestavljene iz sistema šeg in navad, ki v naši kulturi nimajo neposrednega prevoda, in ki lahko močno vplivajo na to, kako se povezujemo z drugimi.

Ob tem še ta misel – tudi zato literarnih prevajalcev ne vidim kot agentov za prenašanje najverjetnejših pomenov iz enega v drug jezik, ki bi jih lahko kakorkoli nadomestilo strojno prevajanje, četudi vse bolj odlično podkrepljeno z umetno inteligenco. Gre za resnične medkulturne posrednike, ki nam omogočajo potovanja navzven in nazaj domov, tudi po neprevedljivih obronkih. Kot tiste agente, ki nam na zelo prijeten način ponujajo ključ do razumevanja drugih svetov. Kakšna vrednost, kakšna priložnost – za največ 25 EUR s knjigo odpotovati v drug čas, drugo deželo, na skrajni konec sveta!

Kakšen je po vašem mnenju pomen nagrad v kulturi? Imajo nagrajenci večjo odgovornost do sebe, svojega dela in svojega okolja?

Vsaka nagrada ima svoj inherentni namen, s katerim je podeljena. Gre za prepoznavanje vrhunskosti dela? Kanonizacijo? Stanovski sprejem? Podpiranje točno določenega načina ustvarjanja, pogleda na družbo, korekcijo razmerij moči, socialnega statusa avtorjev, lahko gre tudi za željo ali obvezo k ustvarjanju novih umetniških del, predvidenih učinkov za lokalno ali državno okolje in tako naprej. Na drugi strani je tu seveda vsakokratna izbranka ali izbranec, ki se nanjo odzove – jo sprejme ali zavrne, deloma ali v celoti. S tem in svojimi drugimi dejanji po mojem mnenju definira svojo odgovornost v zvezi z nagrado.

Ob tem se mi zdi zanimiv še preplet nagrad in kako sistemsko vplivajo na literarno polje: kako definirajo literarno vrhunskost, kaj vzpodbujajo in – kje ima ta sistem svoje slepe pege? Pri nas imamo kar nekaj institutov za nagrajevanje najboljše knjige v določenem razdobju (Jenkova, Veronikina, Cankarjeva, Župančičeva in Glazerjeva nagrada, kritiško sito, kresnik, Novo mesto short), veliko priložnosti za mlade avtorje (Urška, Pesniška olimpijada, Župančičeva frulica, Mala Veronika, nagrada za knjižni prvenec), nagrade za življenjsko delo ali ustvarjanje v daljšem razdobju (Prešernova, Župančičeva in Glazerjeva nagrada, čaša nesmrtnosti), za posamezne zvrsti (Grumova, Rožančeva), za še neobjavljena dela (modra ptica, nagrada Fanny Haussmann, vitez_inja poezije) in neposredno podporo avtorjev oz. avtoric samih, denimo Mira. V zadnjem obdobju tudi opažam porast literarnih nagrad: mlado pero za najboljšega mladega avtorja ali avtorico (Delo), novo obzorje za najboljši še neobjavljen roman (Litera) in vizir, spremljajočo nagrado pesniškega turnirja za najboljšo video-interpretacijo pesmi (Pranger).

Tako je precej razvidno, kje so naše slepe pege – mlade avtorje in avtorje mlajše generacije smo postavili visoko na piedestal, medtem ko nekoliko izpuščamo avtorje starejše generacije, po nagradi za življenjsko delo pa se prostor možnosti kar nekako zoža. Z institutom veččlanskih, velikokrat neplačanih komisij pogosto nadomeščamo naloge vse bolj prekariziranih sodelavcev založb, ki se utapljajo v birokraciji in promociji. Večina nagrad pa išče presežna dela v zadnjem letu ali dveh, kar je nujno v vsakem literarnem sistemu, še posebej zdaj in pri nas. Število izvirnih leposlovnih izdaj v slovenščini v posameznem letu je visoko in bo s spremembami v javnem financiranju še naraslo. Poleg literarnih kritikov prav nagrade razbirajo in izpostavljajo najbolj dragocene dosežke, ki jih ne smemo spregledati.

Kar me nekoliko skrbi je, da je večina nagrad nezavedno naklonjenih prepoznavnim avtorjem mlajše in srednje generacije in centraliziranih preko njihovih podeljevalcev, ki povečini izhajajo iz osrednje Slovenije. Ne glede na vse še zmeraj drži rek, ki bi zdaj pa že res moral zastarati, da moraš kot avtor v Ljubljano, koristi pa tudi, če ob tem odložiš svoje regionalno poreklo. Živeti in delovati na Vzhodu ali v Slovenski Istri je včasih veljalo za profesionalni samomor ali vsaj za umik iz aktivnega delovanja, sprejemanje zgolj regionalnega dosega delovanja. Nikakor pa ne več državnega, saj je državno pogosto še danes tisto, kar se odvija v prestolnici in ima neposreden, osebni dostop do vzvodov moči kot so mediji, financerji in drugi deležniki. Če se vam zdi, da to ne drži, po vsej verjetnosti delujete v tistem delu literarnega sistema, ki se s tem problemom ne sooča neposredno. Če mi pritrjujete, ste verjetno del tistih, ki se vztrajno borimo za sredstva, medijski prostor, publiko, uveljavljenost naših projektov in dela ter trajnost literarnih programov in prostorov, kjer čutimo njihovo strahotno pomanjkanje. Koliko let že vijemo roke in vztrajno čakamo na primerne prostore za osrednjo izpostavo mariborske knjižnice? Veste, da v Mariboru nimamo več nobene neodvisne knjigarne? Nobene literarne hiše, le literarne programe, ki se selijo po mestu? In kako težko je takšne prostore vzpostaviti? Na knjigarni in osrednjem literarnem prostoru še delamo, dobrodošli vsi, ki bi tak projekt želeli podpreti.

Po drugi strani pa me je prav izkušnja rezidence v Kubedu naučila potrpežljivosti in poguma. V Kopru se namreč zelo trudijo z vzpostavitvijo osrednjega, večnamenskega kulturnega prizorišča. Imajo seveda kar nekaj kulturnih producentov, a z omejenimi prostorskimi možnostmi. Nahaja se v nekdanjem skladišču soli in ima v tem trenutku predvsem stene, elektriko in stole. Občasno stranišče. Ogrevanja ni. Vso tehniko, osvetlitev ter drugo opremo pripeljejo in plačajo posebej za vsak dogodek. Simbolno so ga poimenovali Libertas, ker že v tako rudimentarnem stanju ponuja občutek svobode in neštetih možnosti. Ker kam bo pa šla umetnost, če ne more ne v dvorane ne v galerije ne drugam? Na ulico, lokale ali pa v prestolnico …

Izdali ste pesniško zbirko Drseči svet. Od kod črpate navdih in najdete čas in mir za pisanje?

Težko si iztrgam tak čas in prostor. Ideje ves čas nastajajo, sploh v srečanju z drugimi literarnimi, človeškimi in drugimi svetovi ter skozi razna doživljanja in povrevanja vseh teh notranjih poetičnih snovi. Vendar se hitro umaknejo načrtovanju produkcij, pridobivanju sredstev, poročilom, tehničnim riderjem in promocijskim besedilom. Kot plašna divja žival se umikajo potrebam po pisanju drugih vrst besedil: kjer zaslutijo, da je še nedavno mimo hodilo eno krasno, razkošno poročilo o projektu, se nič ne marajo približati. Prav tako nerada vstopajo v kopi-pejst stopinje promocijskih besedil, ki jih je treba z večno novimi frazami kontekstualizirati za vsako posamezno rabo. Poezija, ki bi nastala stoječ v stopinjah takšnih besedil, bi bila bodisi komična ali še verjetneje – zgolj slaba, kar je največja žalitev te lepe umetnosti.

Zato postajam vse bolj medvedja v varovanju svojih navdihov in virov, ki jih potrebujem za pisanje poezije. Rinem v vse večjo samoto, le redke spustim v bližino najranljivejših novih pesmi. Objavljam premišljeno in počasi. Ves čas iščem mikro-rezidence in tedne, v katerih bi se lahko tudi fizično in psihično ločila od vsakdanjika. Četudi v domači kuhinji, kjer rada pišem v jutranji svetlobi.

Menite, da bi bilo bolj treba opozarjati na položaj samozaposlenih v kulturi?

Mislim, da imamo še celo četico razlogov, za katere si lahko prizadevamo in bodo imeli pozitiven učinek na položaj samozaposlenih v kulturi, ki smo najbolj ranljivi deležniki kulturnega polja pri nas. Še naprej se moramo boriti za to, da bodo prispevki, plačani s strani države, neobdavčeni del naših dohodkov kot veleva tudi zakonodaja, za pravičnejše pogoje odsotnosti z dela iz razlogov bolezni in poškodb, ne glede na kontekst, v katerem je prišlo do nezmožnosti opravljanja dela in na trajanje bolniškega staleža, za komisije, ki jih sestavljajo spolno, generacijsko in geografsko uravnoteženi strokovni in ne politični kadri na vseh odločevalskih nivojih od državnega do lokalnega, za vpeljevanje varovalnih ukrepov kot je obvezovanje javno financiranih akterjev do vključevanja samozaposlenih v kulturi in to pod pravičnimi pogoji, za pravično in pravočasno plačilo za delo, ožanje prostora za izključno častne vloge in neplačana dela, proti neplačanemu volonterstvu v kulturnih poklicih, za dvig deleža sredstev, ki so v letnem državnem proračunu namenjena kulturi na 2 %, za večjo ozaveščenost širše družbe o dejanskem stanju in pomenu kulturnega in kreativnega sektorja, s tem pa krepiti večje spoštovanje do tega polja … no, dela pred nami je še veliko.

Ukvarjate se s poezijo. Vas mika povezovanje poezije in fotografije?

To vprašanje sem prvič srečala šele pred nedavnim. Čeprav se že od nekdaj trudim iskati sosedstva, v katera stopa poezija, medije, ki jo lahko ponesejo naprej in jo na ta način križam in selim v vsa mogoča partnerstva: z visoko tehnologijo, s performansom, z glasovnim igranjem, z igro – tj. z različnimi principi iger, ne dramsko igro … je s fotografijo še nisem povezala razen v precej klasični obliki, kjer samostojna avtorska fotografija spremlja samostojna pesniška besedila. Kot denimo v mojem chapbooku Berlin X ali na naslovnicah nekaterih pesniških knjig, ki jih opremljajo moje fotografije (Druga obala in Lice u ogledalu Petra Semoliča, Ko je sonce prevroče Mateje Bizjak Petit).

Popolnega stapljanja poezije s fotografijo in resničnega raziskovanja prehodov med besedo, ki išče svoje vsakokratno telo, pa naj bo to tiskana črka ali izgovorjen glas, in svetlobo, ki je prav tako mimobežna in jo je potrebno bodisi ves čas zagotavljati za umetniško izkušnjo bodisi nekako fiksirati, pa se še nisem aktivno lotila. Zaenkrat obstajata kot dva vzporedna načina delovanja, ki se približujeta en drugemu, nista pa se še zares sestala in začela skupaj ustvarjati. A je verjetno iz mojega odgovora jasno, da raziskujem tudi to medumetniško ločnico.