/ 

Moje literarno ustvarjanje je tesno povezano s kulturnim okoljem

Kremzar 3
Pungeršič1

Z Nino Kremžar se je pogovarjala Diana Pungeršič.

V začetku letošnjega septembra se je v Sveti trojici v Slovenskih goricah že sedmič zapovrstjo zgodil celodnevni Zlet literarnih zavetnikov, ki ga z neverjetno predanostjo in zagnanostjo na visoki umetniški ravni organizira kulturno-gledališko društvo Reciklaža s pesnico in prevajalko Saro Špelec na čelu.

Društvo vsako leto razpiše tematsko obarvan literarni natečaj, letošnji je vabil k pisanju sodobne črtice – črtice za tretje tisočletje. Med 147 prispelimi prispevki je žirija v sestavi Breda Smolnikar, Goran Gluvić in Jože Kos Grabar izbrala 20 besedil za objavo, med njimi tudi zmagovalno črtico z naslovom Midva, ki jo je napisala Nina Kremžar. Mlada literatka je ob posebnem obredu ustoličenja pri Knjižnem kamnu postala nosilka častnega naziva Literarna zavetnica leta 2018. Z zmago pa si je prislužila prenosni računalnik in objavo v zborniku Črtica za tretje tisočletje.

Ob tej priložnosti je nastal tudi zvočni posnetek spodnjega pogovora.

Toda Nino Kremžar je medtem doletel še en laskav naziv, na Festivalu mlade literature Urška v Slovenj Gradcu je med petimi finalisti po izboru selektorja, pesnika, prevajalca in urednika Primoža Čučnika postala tudi uršljanka leta 2018. V prihajajočem letu se nam tako obeta njena čisto prva samostojna knjiga – zbirka poezije, ki jo bo založil JSKD RS.

Omenjeni nagradi sta pravzaprav le dve v nizu priznanj, ki jih je v zadnjih letih redno pobirala 25-letna Ljubljančanka. Diplomirana japonologinja in anglistka, ki na magistrski ravni zaključuje študij primerjalne književnosti in angleščine, je tako s pesmijo Minnaar tudi aktualna zmagovalka Rdeče niti, natečaja Študentske organizacije FF in Študentskega sveta FF, v »jagodni izbor« je bila uvrščena tudi njena zgodba Zajtrk, z zgodbo Jutranja kava je zmagala na AirBeletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo, hkrati je dvakratna finalistka Pesniškega turnirja, njena anti-pravljica Dežela pepela pa je zasedla drugo mesto v okviru Koridorjevega tekmovanja Kosajte se s Kosom.

Kako se med nami rojeva nov zveneč literarni glas, si preberite v avtoričinem prvem intervjuju.

   

***

       

Sodeč po vaših literarnih lovorikah, ki so se še posebej zgoščeno nanizale v zadnjem letu, se zdi, da vse, kar napišete in pošljete v svet, požanje uspeh …

Zdi se mi, da gre predvsem za vtis. Natečajev, delavnic in literarnih srečanj se udeležujem že nekaj let, saj na tovrstnih dogodkih vedno nabiram pozitivne izkušnje, med drugim tudi navdih za nadaljnje pisanje. Letos pa se je vse skupaj nekako ujelo, ne vem čisto natančno, zakaj. Zagotovo ne drži, da vse, kar napišem, pobere nagrado. Sem precej kritična, svoja besedila redno popravljam in pilim, tako da se zares trudim, da pošljem na natečaj le tisto, kar se mi osebno zdi najbolj dodelano. Seveda pa to pomeni, da za besedili, ki jih pošljem na natečaj, stoji precejšne število bolj ali manj spodletelih poskusov.

    

So literarni natečaji tudi motivacija za pisanje?

Ja, zame so motivacija, saj v privatnem življenju nisem zelo discipliniran človek. Da bi si na primer vsak dan določila uro ali dve za pisanje, mi nekako nikoli ne uspe. Najbrž zato, ker imam mnogo drugih aktivnosti in je moj urnik zelo »pomešan«. Če pa se udeležujem natečajev, sama sebi obljubim, da bom besedilo napisala do roka, kar me spodbudi, da ideje, ki se mi podijo po glavi, končno spravim v smiselno celoto in na papir. Natečaj me prisili v organizirano delo, sicer se mi napol narejene stvari kar kopičijo.

    

Prijavljate se na zelo različne literarne razpise oziroma natečaje, prozne in pesniške. Po kakšnem ključu jih izbirate?

Zanimata me tako proza kot poezija, tudi pišem oboje, čeprav se mi je nabralo nekaj več poezije, tudi zato, ker je to hitrejša forma. O natečajih izvem od kolegov, ki tudi pišejo, in seveda tudi preko spleta. Osebno se mi zdi pomembno, da je natečaj dobro organiziran, da lahko pričakujem konkreten odziv na moje delo. Poskušam se prijavljati tako na prozne in pesniške natečaje, saj se želim ukvarjati z obema literarnima oblikama. Svoje pisave ne želim zapeljati le v eno smer.

      

Torej pri sebi niti ne čutite, ali se razvijate bolj v pesnico ali prozaistko?

Za zdaj še ne. Res imam trenutno na zalogi nekaj več pesmi, je pa proza moja velika želja, za katero si moram vzeti nekaj več časa. Zdi se mi, da je pisanje proze izrazito pogojeno s časom.

    

Malo za šalo, malo za res … Je lahko spodbuda za udeležbo na natečaju tudi sama nagrada? Nenazadnje ste kot literarna zavetnica dobili prenosni računalnik.

Najpomembnejša se mi zdi osebna potrditev in spodbuda za nadaljnje ustvarjanje, poleg tega pa zagotovo tudi objava, na primer v neki kvalitetni publikaciji. Pa tudi to, da te preberejo dobri mentorji, od katerih dobiš komentar in nasvete, s pomočjo katerih lahko svoje pisanje razvijaš naprej. Seveda je vsaka druga oblika nagrade več kot dobrodošla, češnjica na vrhu torte bi lahko rekla, gotovo pa materialne nagrade pri meni ne spadajo med razloge za udeleževanje na natečajih.

   

Veliko mladih začenjajočih avtorjev vzporedno z lastno tvorbo piše tudi o literaturi, deluje v publicistiki, na primer na področju literarne kritike. Sami ste sicer urednica pri Novem zvonu, a v javnosti se pojavljate pravzaprav izključno z vašo izvirno literaturo …

Na prvi stopnji študija nisem bila komparativistka, študirala sem angleščino in japonščino. Pisanje me je sicer zanimalo že od osnovne šole, od nekdaj sem rada brala, ni mi pa nikoli prišlo na pamet, da bi lahko pisala kritike, saj ni tega od mene nihče pričakoval. Šele ko sem na drugi stopnji vpisala študij primerjalne književnosti, sem se vsaj v akademskem smislu pobližje spoznala tudi z literarno kritiko in eno celo napisala. Moram pa priznati, da me je k ustvarjanju najbolj spodbudil študij v Ameriki, kjer sem bila na polletni izmenjavi in se v okviru fakultete tudi prvič udeležila tečaja kreativnega pisanja. Ta izkušnja me je dobesedno premaknila v smislu, da sem spoznala, da ni treba, da pišem samo za predal, ampak da lahko to tudi kdo prebere. Ko sem se vrnila, sem se nekako spontano na natečaje začela prijavljati s svojimi besedili. Marsikdaj sicer preberem kakšno kritiko, v tem, da bi jo pa sama pisala, se do danes nisem zares našla, čeprav težko določim točen razlog.

   

V Ameriki so seveda tečaji ustvarjalnega pisanja nekaj povsem običajnega. Nam lahko to izkušnjo študija v Marylandu na St. Mary’s College nekoliko približate?

Za izmenjavo, ki jo Oddelek za anglistiko organizira skupaj s St. Mary’s College of Maryland, sem se odločila ravno zato, ker me je privlačil program in predmetnik, kjer sem si lahko izbrala predmete, ki jih pri nas preprosto nimaš priložnosti poslušati. Izbrala sem recimo lahko kreativno pisanje in seminar o Yeatsu in japonskem gledališču no. V sklopu celotne izkušnje me je najbolj navdušilo to, kako zelo so profesorji na fakulteti spodbujali ustvarjalnost. Pri kreativnem pisanju smo pisali vse, od poezije, kratke proze, filmskega scenarija do drame. Princip dela je bil zelo odprt. Na urah smo kolegi med sabo komentirali prispevke, profesor je odprto debato spodbujal in se v naše ustvarjanje vpletal skoraj neopazno, na koncu šolskega leta pa je pregledal naš portfolio in podal svoje zadnje komentarje in usmeritve. Vsak teden smo oddajali svoja besedila, od nas so zahtevali, da lastna dela popravljamo in jih kritično ocenjujemo, predvsem pa smo morali obvezno prebrati določeno količino čtiva. Vodili smo tudi zvezek z mislimi in citati za lastno rabo in dobili priložnost osebno spoznati dva avtorja, ki smo ju brali med seminarjem. Tudi pri drugem predmetu ob koncu semestra ni sledil izpit, ampak ustvarjalna naloga. Sama sem takrat napisala dramo v povezavi z japonskim gledališčem no in slovansko mitologijo. V kombinaciji s številnimi literarnimi večeri, urednikovanjem študentske literarne revije in različnimi ustvarjalnimi krožki, je bilo res vse, kar smo tam počeli, ustvarjalno.

   

Kako pa je (bilo) pisati leposlovje v tujem jeziku? Še vedno ustvarjate tudi v angleščini?

Na izmenjavi sem res pisala v angleščini, saj sem tudi brala in seveda govorila izključno v angleščini. Svoj stil sicer še vedno razvijam, a takrat je bil ta razvoj še zares čisto na svojem začetku. Ko sem se vrnila, sem začela pisati v slovenščini, saj sem tudi čedalje več brala v slovenščini, tako sem posledično v materinščini tudi razvila močnejši slog. Za zdaj nima občutka, da bi lahko suvereno pisala v angleščini. Čutim, da je moje literarno ustvarjanje tesno povezano s kulturnim okoljem, ki me obkroža, in trenutno je to slovensko. Še vedno se vsake toliko zatekam k angleščini, predvsem se mi je že zgodilo, da sem čustveno težje teme napisala v angleščini in jih tako nekoliko lažje spravila na papir. Prav tako pa se mi kdaj zgodi kaj podobnega, kot ko sem v sklopu festivala Izrekanja poslušala Marca Kellya Smitha, ki je s svojo slam poezijo nastopil v angleščini. Prvič po dveh letih sem šla domov napisat pesem v angleščini. Ko sem ga poslušala, so bile njegove besede tako močne, ritem angleščine pa tako izrazit, da niti lastnih občutkov nisem mogla zares spraviti v slovenščino …

    

A ste kakšno pesem ali besedilo, ki je nastalo v Ameriki, prevedli potem v slovenščino?

Mislim, da še ne, ker sem s kasnejšimi bolj zadovoljna. Imam pa vedno v načrtu stare pesmi pregledovati, jih ponovno napisati, vzeti, kar je v njih dobrega.

     

Kaj navdihuje vaše ustvarjanje? Nastaja vaša literatura na podlagi prebranega?

Mislim, da nezavedno res. Gotovo kaj od tistega, kar berem, vpliva name. A berem res zelo različne stvari, morda so tudi zato vplivi na moje pisanje tako zelo raznoliki. Ob sodobni slovenski poeziji na primer že daljši čas vzporedno berem Whitmana, pa tudi prozo, trenutno je to Murakami.

    

V pesmi Minnaar bi po načinu gradnje pesmi celo lahko prepoznali »zajčevsko« zaklinjanje …

Takrat ga gotovo nisem brala, mogoče pa je prišel za mano še iz srednješolskih let.

     

… vendar ta beseda ni izmišljena, v afrikaansu oz. nizozemščini pomeni nekakšnega ljubimca, zapeljivca …

Sama sem jo našla v neki knjigi o prevajanju, češ da gre za eno od tistih besed, ki so praktično neprevedljive. Koncepta, ki se skriva za minnaarjem, menda v nobenem drugem jeziku ne moreš prevesti z eno besedo. Kar pa me je od nekdaj zelo zanimalo, saj je tudi v japonščini ogromno takih besed, ki v sebi združujejo več konceptov. Na primer um in srce se v japonščini v nekaterih kontekstih napišeta z isto pismenko. Tovrstne jezikovne posebnosti so se mi od nekdaj zdele zanimive.

   

Neka druga vaša pesem pa nosi »španski« naslov Mariposa – metulj. To sta dva jezika, ki ju ne študirate, a sta se tudi pojavila v vaši literaturi …

Špansko vsaj znam, torej razumem in tudi zadovoljivo govorim, saj sem se jezika učila v srednji šoli. Jeziki na splošno so mi bili vedno blizu, zato se tovrstni vplivi radi znajdejo v tem, kar napišem.

     

Japonščine in japonske kulture pa še nisem zasledila v vaši pisavi. A je tudi ta neprevedljivost, ki jo omenjate, razlog, da se še ni vtihotapila v vaše ustvarjanje?

Morda res. Za diplomsko nalogo sem sicer prevajala klasično japonsko dramo iz 15. oziroma 16. stoletja. Ta oblika je še posebej zahtevna, pa tudi sicer je japonščina izrazito pogojena s kulturnimi konotacijami … Samo za ilustracijo, motiv trsa v literaturi spominja na mahanje rok umrlih. Ti poudarki so zelo pogosti in pomembni. Razlika je že v tem, s katero pismenko zapišeš določeno besedo, tako da je prevajanje sila zapleteno. Pri nas se je sicer uveljavil haiku, čeprav niti ne gre za pravi haiku, saj pogosteje pravzaprav pišemo senriu, ki se bolj ukvarja s človekom in družbo, haiku pa je vezan izključno na naravo. In nenazadnje, haikuje pišemo tukaj, z naše perspektive, ne beremo pa na primer modernih japonskih haikujev.

    

Ste se preizkusili tudi v haikuju?

Sem se, vendar se mi zdi, da se v njem še ne znajdem najbolje. S haiku poezijo sem se sicer ukvarjala v sklopu seminarja o literarnem prevajanju, prav tako rada berem sodoben slovenski haiku, recimo Ostija, haiku pa sem morala napisati tudi na Koridorjevem tekmovanju Prenovačite Novaka. Tu in tam še vedno poskušam tudi s pisanjem haikuja, ker občudujem filozofijo, iz katere izvira, a mislim, da mi bolj ležijo daljše oblike. Si pa želim pisati tudi krajše pesmi in se zato počasi trudim v to smer.

    

Zdaj ste študij japonščine sicer opustili. Ker je v vas prevladala želja po literaturi, lastnem ustvarjanju?

Pravzaprav me je prav mentor na japonologiji usmeril, naj grem študirat še komparativistiko, da bom tako dobila dobro literarno-teoretsko osnovo, tudi v zvezi s prevajanjem. Kasneje sem se odločila, da obdržim angleščino, ki se ji nisem mogla odpovedati, saj si želim v prihodnosti delati z angleščino in jo poučevati, kar v bistvu že počnem. Seveda pa mi je študij primerjalne književnosti še dodatno približal pisanje in literaturo. Dobila sem dobro osnovo, nov pogled na književnost.

     

Če se vrneva k omenjenemu Koridorjevemu natečaju, ki je nekaj posebnega v našem prostoru. Gre za nekakšno tekmovanje v hitrostnem pisanju, na voljo ste imeli 30 minut, povrhu pa omejeno tematiko in žanr. Tudi sicer vaša besedila nastajajo tako hitro?

Niti ne. Pravzaprav idejo zelo dolgo razvijam v glavi in ko jo enkrat doženem, se potem usedem in napišem še kar hitro, vendar to zame ni zaključen izdelek. Kasneje ga gotovo še večkrat popravljam in prebiram. Seveda tudi kakšne daljše zgodbe ne morem napisati v enem zamahu. A omenjena antipravljica je precej kratka, tudi Jutranjo kavo, ki je nastala za AirBeletrino, sem napisala tako, da sem se k besedilu usedla le enkrat ali dvakrat. A pred tem je bila razvita ideja. Tudi pri pesmi je tako, lahko se zgodi, da po mojih popravkih na koncu od prve različice ostane samo še ena kitica ali celo en verz.

     

Kakšen pa je sicer vaš odnos do pravljic? Mnoge bralce in literarne ustvarjalce so (v otroštvu) ključno oblikovale …

Pravljice sem kot otrok oboževala. Rada sem brala slikanice, v bistvu pa so mi jih zelo veliko pripovedovali. Z očetom sva si pred spanjem pravljice izmišljevala, babica pa mi je pripovedovala predvsem ljudske zgodbe in pesmi. Tudi ko sem bila večja, sem prebirala fantastično literaturo, kar je v bistvu mnogokrat »daljša« pravljica. Do zdaj sem sicer napisala sem samo dve pravljici, vendar se mi zdi, da se bom v ta žanr še vrnila. Ker pa svoje pravljice rada zapeljem v nekoliko drugačno smer, ki je pogostokrat nekoliko temačnejša, se za enkrat bolj nagibam k pravljicam za odrasle.

     

Vrniva se k Jutranji kavi, ki si jo bralci lahko preberejo na spletni strani AirBeletrina. Zgodba je že na prvi pogled nekaj nenavadnega, saj je znaten del besedila prečrtan, tako sta v eni pravzaprav nastali dve zgodbi. Zdi se, da veliko premišljujete o formi besedila?

Drži, tudi pri zgodbi Midva, ki sem jo prijavila na Reciklažo, je bila forma pomembna. Rada raziskujem in pravzaprav se mi zdi nujno, da pisec razmišlja o literarni obliki. Povsem novo zgodbo namreč težko odkriješ. Neko znano, že velikokrat obdelano temo pa želim zapisati na način, kot še ni bila povedana. Zdi se mi zelo pomembno, da bralcu ponudim nekaj drugega. Zakaj bi sicer bral zgodbo o nesrečnem paru, ki jo sicer lahko prebere na tisoč drugih mestih? Če pišem o neki kompleksni tematiki, morda (posebna) oblika ni toliko v ospredju, sicer pa gotovo.

Pri Jutranji kavi sem res želela, da nastaneta dve zgodbi. Da stojita vsaka zase, tudi če ne bereš črtanih delov. Da so stavki polni. Sama je nisem nikoli brala javno, a če bi jo, bi jo brala dvakrat. Najprej brez prečrtanih delov, drugič bi vključila še te. Na AirBeletrini so jo sicer brali drugače, z dvema bralcema, in tudi ta način je po mojem mnenju dobro izpadel.

      

Sodelovali ste tudi na Pesniškem turnirju, kjer ste s svojimi verzi nastopili neposredno pred občinstvom. Ali takšen neposreden stik z bralci, poslušalci tudi kakorkoli vpliva na vaše ustvarjanje?

Branje poezije je seveda svojevrstna izkušnja. Če preberem pesem le eni osebi, imam občutek, da je to veliko bolj intimno in imam morda celo večjo tremo, kot če jo berem pred celo sobo ljudi. Gotovo drugače pristopiš k pesmi, če veš, da imaš pred seboj ljudi, ki svoje mnenje ustvarjajo sproti zgolj na podlagi slišanega, brez tiskanega besedila, ki bi mu lahko sledili. Sama nisem velika performerka, zelo redko pesmi govorim na pamet, čeprav so mi zelo všeč »spoken word poetry« in pesniški slemi, a za zdaj še nisem šla v te vode. Menim pa, da je treba k branju poezije pristopati na specifičen način in mu posvečati dodatno pozornost. Na vsakem branju publika besedilo soustvarja s tabo. Zato grem tudi rada na Mlade rime, kjer lahko preveriš odziv in začutiš energijo, ki si jo deliš s poslušalci. Zanimivo je, na kako subtilen način lahko publika pokaže, kateri teksti funkcionirajo in kateri ne, že samo po napetosti tišine na primer.

     

Imate med pisanjem v mislih tudi bralca?

Ne morem reči, da pišem samo zase. Ker če kdorkoli piše samo zase, bo verjetno mnogo nerazumljivega, predvsem pri zgodbah. Če pišem ali pripravljam tekst za objavo, je bralec v mojih misli v tem smislu, da mu želim ponuditi besedilo, od katerega bo nekaj odnesel – naj bodo to občutki, nove izkušnje, morda razmislek, karkoli. Tudi če opisuješ intimne izkušnje, jih je prav napisati na tak način, da se lahko z zgodbo vsakdo poveže. Po mojem mnenju je ravno tovrstno širjenje obzorij eden od namenom literature. Veliko mi pomeni, da bralec tisto, kar sem napisala, razume, če že ne na kognitivni, vsaj na čustveni ravni. Kar napišem samo zase, da na primer zadevo premislim ali dam čustva na papir, pač ni primerno za objavo.

     

Torej pišete tudi takšne »avtoterapevtske« tekste?

Definitivno. Teh je veliko.

     

Če od daleč pogledamo vaša dosedanja besedila, jih vendarle povezuje neka rdeča nit – (partnerski) odnosi. Naključje ali se v ozadju skriva kak koncept?

Niti ne, šele retrogradno sem opazila, da se ta tema ponavlja. Pogoste gre pri mojih besedilih ali za partnerski ali starševski odnos. Najbrž me človeški odnosi čisto podzavestno ženejo, da jih osmišljam in premišljujem na papirju. Opažam, da skozi svoje zgodbe in like, ki se jih izmišljujem, iščem razlago za dejanja ljudi okoli mene. Nezavestno poskušam stopiti v njihovo kožo in si razložiti motive za njihova dejanja.

    

Torej ste v prvi vrsti dobra opazovalka?

Se mi zdi, da ja.

   

Tudi »voajerska«, da radi prisluškujete v lokalu, na avtobusu …?

To niti ne, največ črpam od ljudi, ki jih osebno poznam, s katerimi se pogovarjam. Torej gre za ljudi, s katerimi imam stik, ni pa nujno, da jih poznam zelo dobro. Velikokrat me navdahne tudi neka čisto bežna oseba, a moram imeti z njo vsaj nek minimalen stik. Je pa res, da si vedno rečem, da bom bolj opazovala ljudi okoli sebe …

    

Vaše zgodbe so za zdaj zelo obče, ne umeščate jih v konkretni prostor in čas, lahko bi se dogajale tudi na drugem koncu sveta.

Drži in jih tudi nočem. Redko jih določim v času in prostoru, ker si želim te odprtosti, da se lahko z besedilom vsak poistoveti. Bralcu želim dati možnost, da razvija lastne predstave in na svoj edinstven način zapolnjuje vrzeli v zgodbi.

     

Vaš vstop na literarno sceno je od zunaj gledano meteorski … Kako pa vi sami občutite in si razlagate vašo literarno pot? Se vem kar dogaja ali gre vendarle za neko zavestno gradnjo kariere, pisateljskega imena?

Pravzaprav oboje. Se kar dogaja, a res je tudi, da sem odzivna na povabila, da v objavo pošiljam besedila, da se udeležujem literarnih srečanj in navezujem stike. Pa ne ravno zaradi zavestnega grajenja kariere, ampak zato, ker je ravno literarni prostor tisti, ki me stalno spodbuja k pisanju. Moja želja po ustvarjanju in zunanja spodbuda, ki jo prejemam, še posebej od kar študiram komparativistiko in sem posledično postala del Novega zvona, sta se zame osebno skoraj neopazno združili, zaradi česar so se k sreči začele odpirati nove priložnosti.

      

Lahko za konec že kaj poveste o prvencu, ki se vam in nam obeta v prihodnjem letu? Morda o njegovih nastavkih? Kako se boste lotili dela? In ne nazadnje, bo pisati z mislijo na prvenko kaj drugačno? Bolj vznemirljivo?

Ne morem reči, da nisem še nikoli prej pomislila na bodočo potencialno zbirko. Tako kot vsak mlad literat, sem si tudi sama nekoč želela prve knjige in se v mislih poigravala z idejo. Vseeno pa me je zmaga na Urški presenetila. Zato moram zbirko, ki se mi je še vedno zdela nekoliko oddaljena, realizirati zdaj.

Neke točno izdelane ideje še nimam. Računam na to, da jo bom razvijala sproti s pisanjem. Vem pa približno, katere pesmi so že dovolj dodelane, da bodo lahko vključene z manjšimi popravki. Naslednji korak bo pregled tistega, kar sem napisala v preteklosti, in potem brisanje, dodajanje, popravljanje, piljenje, vse, kar paše zraven. Nujno pa bo treba napisati tudi kaj novega, tako da bom stalno iskala navdih.

Pisati prvenko bo v vsakem primeru vznemirljivo, hkrati pa zame tudi nekoliko nestrpen podvig, ko bo potrebno neprestano tehtati, kaj je dovolj dobro, da roma v zbirko, in kaj ne. Srečo imam, da poleg izdane knjige nagrada vključuje tudi mentorstvo. V tem letu mi bo vsak nasvet prišel zelo prav. 

     

***

 

Diana Pungeršič (1984) je literarna kritičarka in publicistka, moderatorka, književna prevajalka iz slovaščine in češčine ter v slovaščino. Študirala je slovenski in slovaški jezik s književnostjo ter sociologijo kulture. Za prevode slovaške poezije je bila leta 2010 in 2013 nominirana za lirikonov zlat, leta 2016 pa je za prevod romana Samko Tále: Knjiga o britofu Daniele Kapitáňove prejela nagrado Radojke Vrančič. Literarne kritike, intervjuje, refleksije in prevode objavlja v osrednjih literarnih revijah, na Radiu Slovenija ter spletnih portalih. Vodi literarne dogodke in bralni klub.

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Nina Kremžar
O avtorju
Nina Kremžar, rojena v Ljubljani, je diplomirala iz anglistike in japonologije, trenutno pa je absolventka anglistike in primerjalne književnosti na magistrski stopnji. Piše prozo in poezijo, svoje tekste objavlja v revijah (Dialogi, Apokalipsa, Mentor, Spirala), na spletnih portalih (Koridor, AirBeletrina) in pa v nekaterih mednarodnih zbornikih (Rukopisi). Od jeseni 2018 je glavna in odgovorna urednica pri literarni reviji Novi zvon, pohvali pa se lahko tudi z zmago na Airbeletrininem natečaju za kratko zgodbo in nazivom Uršljanka 2018.