/ 

Midva

     

Nina Kremžar je v začetku septembra na Zletu literarnih zavetnikov v Sveti trojici v Slovenskih goricah prejela naziv Literarna zavetnica leta 2018. Nagrajeno črtico Midva, ki je izšla v zborniku Črtica za tretje tisočletje, objavljamo tudi v naši reviji.

   

***

   

Nina Kremžar o svojih zgodbah

Redko jih določim v času in prostoru, ker si želim te odprtosti, da se lahko z besedilom vsak poistoveti. Bralcu želim dati možnost, da razvija lastne predstave in na svoj edinstven način zapolnjuje vrzeli v zgodbi.

   

***

   

Človek se ne postara kar sam od sebe, marsikdo ti pri tem pomaga, starši, prijatelji, sodelavci, vsi ti ljudje, ki so neskončno veseli vsakič, ko narediš korak proti odraslosti, povabijo se na podelitev diplome, ti kupujejo ure ali slike ali druge brezvezne stvari za trideseti rojstni dan in se obnašajo, kot da si najmanj prestavil goro, ker si preživel dovolj dolgo, da si prilezel do te slavne tridesetke, ampak potem gre vse po zelo hitrem postopku navzdol, pa ne zato, ker si star trideset, čisto preveč ljudi se obnaša, da je to neka čarobna meja, kjer ali končno začneš živeti svoje čudovito odraslo, družinsko, zaposleno življenje ali pa se ti zmeša in te manjši živčni zlom pripelje nevarno blizu misli o samopoškodovanju; ne, ta padec se ne zgodi zato, ker si star trideset, mogoče se niti ne zgodi takrat, ko si star trideset, mogoče se zgodi, ko si star šestindvajset ali dvainštirideset ali pa petinšestdeset, ampak zgodi pa se, vsakemu, enkrat – ne govorim o trenutku, ko dokončno odrasteš, ker tak trenutek ne obstaja, ker te noben dogodek, ne prvo stanovanje, ne poroka, ne rojstvo otroka, zares ne potisne v odraslost, postopek je dolgotrajen in neopazen; mene spominja na vzhajanje testa, četudi bi brez prestanka strmel v tisto kepo pregnetene moke, ne bi zaznal njenega gibanja, če pa za nekaj trenutkov obrneš hrbet in se šele čez čas ozreš nazaj, zagledaš napihnjeno vzhajano gmoto, ki prav nič ne spominja na tisto malo kepico, ki si jo pustil na pultu; to je tisti padec, trenutek, ko se po dolgem času obrneš in zagledaš vzhajano neprepoznavno podobo sebe; kaj narediš potem, izbereš sam, mnogim uspe nadaljevati življenje v svoji novi preobleki, meni pa to pač ni uspelo – zgodilo se je, ko sva z ženo izbirala darilo za prijatelja, ki je pričakoval otroka, in sva se sredi oddelka z igračami sprla, ker si je ona želela kupiti komplet rožnatih pajacev, sam pa sem vztrajal pri zelenih, saj bi bili tako primerni za fantka ali punčko, izgubila je živce, ko mi je morala že tretjič ponoviti, da bo punčka in da se, čeprav sem trdil nasprotno, o teh rečeh zdravniki ne zmotijo več, zato je seveda na koncu kupila rožnate pajace, meni pa se je, med tem ko sem iz denarnice vlačil plačilno kartico, življenje skoraj dobesedno zavrtelo pred očmi – star sem bil osemintrideset let, z diplomo s povprečne fakultete in trinajstimi leti delovne dobe v podjetju, ki me je plačevalo ravno dovolj, da mi je banka odobrila kredit, moje delo me ni niti približno zanimalo, rigidna rutina in dnevna vožnja v prometnih konicah me je počasi a gotovo spravila v kronično naveličanost in sodelavci so mi šli iskreno na jetra, že celih sedemnajst let sem bil v resni zvezi, ki je bila tudi edina romantična zveza v mojem življenju, moja žena pa edina ženska, s katero sem, in kot je kazalo tudi bom, kadar koli spal; nikoli se nisem hotel poročiti, ampak ker nisva mogla imeti otrok (kar sva po neki čudni logiki zamerila hkrati drug drugemu in vsak sebi), je bila poroka logični kompromis, lažna tolažba, da sva enakovredna vsem ostalim znancem, ki so si v tistem času ustvarjali družine; neopazno sem se znašel na točki, kjer sem šel na živce sam sebi, nobena stvar v življenju me ni več veselila, spremenil sem se v dolgočasnega in zagrenjenega človeka, ki je v restavracijah vračal nepopolno pripravljene jedi, se usajal na počasne uslužbenke na pošti in blendal počasnim voznikom; največ zamer pa sem gojil ravno do svoje žene, ne samo, da sem čutil, da je ne ljubim več, ker sem se je kratko malo naveličal (isto se je zgodilo tudi pri njej), najbolj sem bil nanjo jezen pravzaprav zato, ker se ni več trudila; preprosto obupala je nad mojo nejevoljo in začela svoje življenje živeti neodvisno od mene, vsa njena skrb, ki sem jo prej toliko let čutil, je zbledela, zdaj se je raje kot z mano obdajala s prijatelji, uživala v novih hobijih, gradila kariero in se na sploh uspešno odtrgala od mene; to sem ji tudi najbolj zameril, to, da je lahko bila tako srečna, ko sem bil sam na dnu, da mi ni pomagala, da bi se pobral; ne vem točno, kdaj je dozorela moja pasivno-agresivna odločitev, da ženo zapustim, ampak to niti ni važno, ker ideje nisem bil sposoben realizirati; nikakor nisem uspel najti konkretnega razloga za svojo odločitev; nikoli nisem pomislil na varanje (za kaj takega preprosto nisem imel volje) in tudi pri njej nisem sumil nezvestobe (ali pa mi je bilo vseeno), več kot očitno nisva imela problemov z vzgojo otrok, najin odnos v zadnjem desetletju ni doživel prav nobenih pretresov, moj občutek nesposobnosti, naveličanosti in odtujitve pa se mi je zdel slaboten in neoprijemljiv razlog za razhod; nisem imel jajc, da bi ženi obelodanil svojo odločitev, ampak sem raje na skrivaj spakiral kovček, vanj natrpal gotovino, potni list, perilo in nekaj srajc, ga skril pod posteljo in čakal; nisem vedel, kaj sploh čakam, prav tako nisem imel pojma, kam bi lahko odšel, ampak pomembno je bilo edino, da sem si ustvaril majhno luknjo za pobeg, četudi nerealno, strahopetno in kratko malo neumno; kovček je že zadnja dva meseca ležal pod posteljo, nisem se ga upal dotakniti, sem pa vsak večer sedel pred televizorjem in mislil nanj – imam dovolj denarja, da odletim na Tajsko?, tam se baje poceni živi, mogoče bi odprl lasten lokal na plaži – ampak moje klišejske ideje, ki sem jih ukradel iz slabih romantičnih komedij, so moje nezadovoljstvo samo poglobile; tako sem nekega večera spet ležal na kavču z nogami na kavni mizici in vrečo čipsa v naročju (v zadnjih par letih sem se uspel tudi več kot uspešno zrediti za deset kilogramov) in na pol spremljal nek slab film, mislil sem na kovček, na vse, kar bi mi morala žena reči, da bi vstal, pograbil kovček in odšel, prešteval sem načine, kako bi me mogla prizadeti, ko je ravno vstopila skozi vhodna vrata, ključi so žvenketali in vrečke so šumele, med tem ko je z nog zbrcala čevlje in nekaj razposajeno govorila; nisem je poslušal, njena dobra volja me je nervirala, ko pa je pridrsala v dnevno sobo in s svojim telesom zakrila televizijski ekran, je nisem mogel več ignorirati, ponosno mi je pred nos podržala vrečke; ugani, je rekla, kje sem bila, sarkastično sem odvrnil, da verjetno v trgovini, ona pa je moj cinizem preslišala in se iskreno zasmejala, dobrovoljno je razložila, da se je morala popoldne peljati na službeni sestanek in ker so, kakšno naključje!, ravno popravljali cesto, je morala iti po obvozu in tako se je nekaj časa vozila, ko je ugotovila, da sva se enkrat tam peljala midva, ko sva šla prvič k moji babici; takrat sva se na poti ustavila v majhni domači vaški pekarni, kjer so imeli, tako sem vsaj rekel takrat, najboljši kruh, ki ga bo kdaj jedla, in imel sem prav, tako da si zdaj, ko se je po toliko časa čisto po nesreči spet peljala tam, ni mogla pomagati, da se ne bi ustavila, ko je zagledala pekarno (baje je ostala čisto enaka kot pred petnajstimi leti, samo da jo je zdaj prevzel pekov sin); navdušeno mi je povedala, kako lepo je dišalo in kako je kupila čisto preveč, ampak da bova že pojedla, če ne bova pa dala v skrinjo; potem je izginila v kuhinjo, hkrati pa me spraševala, če sem že imel kaj za večerjo; jaz pa sem obsedel in prazno strmel predse, presenečen, da se spomni tistega dne, ko sva obiskala babico, ki je potem umrla leto (mogoče dve?) za tem, skoraj sem že pozabil, da je tam blizu stala tista pekarna, kjer mi je babica ob nedeljah vsakič kupila žemljo za malico, pozabil sem tudi, da sem tja peljal ženo, ampak zdaj, ko je stanovanje napolnil vonj po svežem kruhu, je spomin oživel, kot bi se zgodil včeraj; žena je prišla iz kuhinje z velikim pladnjem, na katerega je poleg kosov kruha naložila vrsto narezanega sira, salam in kisle kumarice, z nenavadnim ponosom je naznanila, da si kdaj pa res lahko privoščiva, in z užitkom odgriznila bogato obloženo rezino kruha, a se ti sploh spomniš, je nadaljevala s polnimi usti, kdaj sva nazadnje jedla narezek, ker jaz se ne, nasmehnil sem se in odvrnil, da najbrž pred sedmimi leti, ko sva se vselila, zasmejala se je in mi bližje potisnila pladenj (jej, zate sem kupila posebno, ker jo imaš tako rad), njena otroška navdušenost je napolnila prostor, gledal sem jo, kako sedi s spodvitimi nogami in si oblizuje prste, lasje so ji pobegnili iz čopa in ji padali prosto ob obrazu, zazdela se mi je mlajša, prisežem, to je še vedno najboljši kruh na svetu, še dobro, da živiva tako daleč, ker drugače bi se zredila kot hruška, se je zasmejala, res je točno tak, kot je bil, sem odvrnil, hvala, ker si se spomnila, zamahnila je z roko in me prosila, naj raje zamenjam ta brezvezni program, da bi lahko raje gledala Jamesa Bonda (kakšno klasiko, s Seanom Conneryjem recimo); takrat sem vstal in ji rekel, da samo po nekaj skočim, potem pa zavrtiva film in pojeva narezek do konca, nato sem odšel v spalnico, potegnil kovček izpod postelje, ga odprl, njegovo vsebino stresel v predal in praznega pospravil nazaj; vrnil sem se v dnevno sobo, sedel k ženi in ji dovolil, da svoje noge položi v moje naročje.

    

    

Nina Kremžar
O avtorju
Nina Kremžar, rojena v Ljubljani, je diplomirala iz anglistike in japonologije, trenutno pa je absolventka anglistike in primerjalne književnosti na magistrski stopnji. Piše prozo in poezijo, svoje tekste objavlja v revijah (Dialogi, Apokalipsa, Mentor, Spirala), na spletnih portalih (Koridor, AirBeletrina) in pa v nekaterih mednarodnih zbornikih (Rukopisi). Od jeseni 2018 je glavna in odgovorna urednica pri literarni reviji Novi zvon, pohvali pa se lahko tudi z zmago na Airbeletrininem natečaju za kratko zgodbo in nazivom Uršljanka 2018.