Nina Kokelj – pesmomat – izbrane pesmi

  

Tisti, ki ji je dal sanje

  

Kuhal je v kotlu in v vojaških čevljih je gazil; gojil je sadnjo drevje, si stesal čebelnjak, udomačil ptico in naskakoval voljna krivonoga vaška dekleta. Drevje je obrodilo, na češnji je bilo gnezdo, on pa je zleknjen na peči, vroči od njegove lastne vročice, ponoči poslušal tranzistor, sušil slive in glasno krehal.

Vse dokler se ni v polivinilastih oknih rodil dan, ki ga ni prebudil.

Šla je čez koprive, rodilo se je jagnje, sova je sedla na okensko polico nedograjene hiše.

On je bil tisti, ki ji je dal sanje.

Sanjala je, da bo odrasla. Da bo velika. Lepa. Srečna. In on ji je povedal, da je svet velik. Da bo odrasla in tedaj bo velika. Lepa. Srečna.

Pokazal ji je, kje je volčji brlog in kje rastejo velike rumene gobe. Šla sta v vodni gaj, tja, kjer se je v izbrušenem dragulju ljubezni začelo življenje.

Oče in hči.

Med izviri, mehkim mahom, uročljivimi meglicami, ji je s kupolastega neba, od sonca podal –- dostojanstvo. Zanesljivo zavest, da je –- ena edina.

Za vedno popolna.

Jo objel, zganila se je roža.

Ena edina.

Pokazal ji je cel svet. Pokazal ji je ladje na morjih.

Ptice v letu.

Luči v oknih.

Plavala sta v širjavo življenja. Vsi otroci so jo gledali, jo občudovali. Onadva pa sta plavala dalje, naprej, čisto sama, pogumna, onadva.

Ona je zanj trepetala. Sleherni dan. V zlatem čolnu hvaležnosti. Prestrašeni ljubezni.

Sanje pa so rasle, postale so rože, zvezde, besede, skoznjo so rasle, rasle so v upanje, v dalj.

V življenje. V dolgo življenje.

In tudi v noč, v kateri so klecali shirani konji.

Tisto noč je sestra sanjala krokodila.

Strašen je, ker je usoden.
Njegova sila je neizogibna.
Kakor je neizogibna noč
če naj spet pride dan
in smrt
če naj zopet nastopi življenje.

  

*** 

  

Minevanje

   

Slikar jo je naslikal, Deklico. V poletnem dnevu, smejala se je in za njo je bilo veliko morje in vse je minevalo.
Nekoč so bili sedeli na čolnu. Čistili ribe, se spominjali krave. In ovce, ki je znala brati.
V spominu je bil spomin, svedrast je bil polžek spomina in smeh Deklice in vse je minevalo.
Počasi je minevalo, tiho, nežno, mehko; morje, drevesa, vse in Deklica je imela svetle lase in vsi so jo imeli radi.
Ta dan, še en dan, vedno, ko je vse minevalo.
Ko jo je oče poklical Marjetica in jo dvignil v sonce. V edino sonce.
Ko so bili naključni sprehajalci v pokrajini in so se ljubili.
Edino ljubezen je ostala, čeprav je tudi ona minevala,
in se je na kristal časa lepila sladka karamela otožnosti stricev, ki so prišli s črnimi klobuki.

   

*** 

   

Astronom

  

Tistega dne je Astronom v svojem kukalu uzrl tri zvezde. Dolgo jih je gledal. Bile so drobne, kot zrna, strmel je vanje s pogledom uročenega mrliča.

Bile so tri Morske Ciganke, ki so z ladjo potovale na jug in se ustavljale v pristaniščih. Ena je prodajala sladoled, druga je kuhala kave, tretja pa je vse zapisala v svojo knjigo. V tej knjigi je mrgolelo zgodb o živih in mrtvih, o ženskah, o moških in otrocih. O tem, kako je nastal svet in kako se je končal.

Z razbolelo rdečo čačko.

Tri Morske Ciganke so bile v kukalu zvezde in bile so okrašene z lišpom iz hrapavih školjk. Včasih so se zvečer prijele za roke in poslušale šumenje morja, ki je butalo ob njihovo barko.

Hranile so ptiče in ribe.

Ko so prišle v pristanišče, so jih otroci že čakali. Prišli so. Vsi. Iz revnih družin. Iz ribiških predmestij, v katerih so bolno krakale vrane. In iz belih hiš. S seboj so nosili dežnike in igrače. Tisti najbolj revni so v pesteh stiskali pesek.

Bil je to velik svoboden sinje moder dan. Z nakodranimi oblački na horizontu. Prva Ciganka se je sklonila k drugi in druga se je sklonila k tretji.

Tu je. Rodila se je,
je šepnila Prva.
In njen smehljaj je lepši od sončnega vzhoda.

Prišla je k nam, deklica, ženska,
se je nasmehnila druga in s poslinjenim prstom obrnila list v knjigi tretje.

Aha, deklica,
je pokimala tretja Ciganka in zapisala:

B E S A.

Tako je bila dojenčica vpisana v knjigo treh Morskih Cigank. To je najpomembnejša knjiga na svetu.

To je knjiga življenja.

In potem se je začelo praznovanje. Otroci in Morske Ciganke so razpeli dežnike in sedli podnje, v mivko. V topel pesek. Astronomovo kukalo pa se je treslo kakor pero in v njem so tri zvezde še žarele.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist