Nina Dragičević – Sklop prispevkov o prekarnosti na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pri pripravi sklopa o prekarnem delu so sodelovali članice in člani društva Gibanje za dostojno delo in socialno družbo.
Za segment prekarne kulturniške populacije, ki živi slabo – določen njen segment namreč vztraja, da v revščini in peklu, ki sta nenehna fragmentacija misli in časa, živi ful dobro – obstaja kategorija najbolj nevzdržnega literarnega dela. To je fakt. Gre za besedila, ki izrekajo gotovost prihodnosti, določeno prepričanost v njeno samoumevnost, prihodnost, ki se temu sicer lucidnemu segmentu nekako potihem in brez izrecne deklaracije izmika. To so besedila, ki dostavijo neko idejo, iz znanega in izrekljivega postavijo sceno kako bi lahko bilo, nato pa bralko, ki je seveda trdno na tleh, ki v resnici vse že ve in je razna fantaziranja ne držijo prav dosti, zablokirajo. Vrnitev je treba sprejeti.
Nominirancev je nešteto. Od feminističnih utopičnih misli, zbranih v romane, kot je tisti Marge Piercy, kjer se izriše oddaljen svet, a vendarle svet meditacije, okoljske ozaveščenosti, spolne nedoločenosti v jeziku, odsotnosti rasizmov, razrednih razlik, patriarhata, prek zgodovinskih romanov, pa do tistih poezij, ki probleme stvarnih realnosti razrešijo preprosto tako, da se jim izognejo. Kajti če ne napišeš, morda nekje, tam, kjer ni izrečeno, morda nekako tudi ne obstaja.
Po moje pa je zmagovalec v resnici Krleža. Njegove Balade Petrice Kerempuha. Ne vse, gotovo pa balada Khevenhiller. Pesem, katere vsaj prvi verzi so se po svoje že pred Krležo in tudi po njem fino umestili v vsakdanjo spiko, namenjeno najbolj preprosti kompleksnosti – preživetju. Pa Petrica reče:
Nigdar ni tak bilo
da ni nekak bilo,
pak ni vezda nebu
da nam nekak nebu.
Resnica je, da je z internalizacijo splošnih (ali ljudskih, če hočete) resnic mogoče preživeti. Potrebno je le sprejeti enostaven konsenz glede pomena fenomena »življenje« in zanemariti nekatere logične napake oziroma napake sklepanja, ki rade zaidejo v splošnost. Če sprejmemo, da je življenje golo zaznavanje poteka časa in da dejstvo, da je nekaj nekoč bilo, prav gotovo vodi v to, da nekaj bo tudi v bodoče, se je mogoče sprostiti. Toda krč kljub vsemu kar ne popusti, kajne?
Zato je tako ključno, da se je v obči horizont zasidral tisti del balade, s katerim Krležev Petrica začne … ne pa tudi tisti, s katerimi nadaljuje in naposled zaključi. V nedoločenosti izrekov »nekako je bilo« in »nekako bo« je namreč implicirano, da je samo dejstvo, da je bilo in verjetno tudi bo, dovolj. »Nekako« se izenači s sprejemljivim.
Obstaja miselna linija, ki ta proces, ki »nekako« vzame za sprejemljivega, pelje še dlje. Pravi, da je ekonomsko in socialno nelagodno, torej podrejeno pozicijo treba apropriirati z emancipatorno, celo progresivno silo, in sicer svoj aktualni položaj vzeti za izhodišče (danost) in iz njega graditi nekaj novega, boljšega. Se pravi, iz družbene razlike, ki ima v splošnem negativen predznak, napraviti konstruktivno držo, svoj kanjon, svojo smer. Zavrniti in nato preseči prepričanje, da je izkušano obstoječe nujno slabo. Razumem, kaj hoče reči. Od takšnega postopka se je, na primer, na neki točki ločilo lokalno homogibanje. V želji, da ne bi bilo marginalno in že s tem podrejeno, je pričelo tvoriti razne koalicije, skušalo se je približati večinskosti, se z njo zliti in tako naprej, misleč, da je večinskosti resnično mar za manjšinskost. Rezultat je na koncu bil (in je) edino to, da ne obstajajo več niti prostori niti iniciative in v resnici tudi vse manj jezikovna opremljenost, s katero bi se kdorkoli, še najmanj pa idealizirana liberalna skupnost ukvarjala z dejstvom, da je verjetnost potonitve v revščino pri transspolnih, biseksualnih in homoseksualnih osebah bistveno višja kot pri heteroseksualnih. Bi morali zato biti veseli in prav iz tega naslova emancipirani, osvobojeni? Pač ne.
Obenem pa je prav mogoče, da če je »nekako« bilo, prav gotovo »nekako« tudi bo. Ampak natanko »nekako«, točno tako. Petrica nadaljuje:
Kajgod kakgod bilo, opet je tak bilo,
kak je bilo, tak je i tak bude bilo.
Kak je navek bilo, navek tak mora biti,
da muž mora iti festunge graditi,
bedeme kopati i morta nositi,
z repom podvinutim kakti kusa biti.
Problemi prekarnih kulturniških delavcev niso le sami pogoji dela, kaj šele pogoji življenja, če življenje onkraj dela sploh še obstaja, marveč je problem njihova normalizacija. Splošno sprejetje prekarnosti. Ne sama dejanskost problema, ampak obet njegove večnosti. Vse, ampak res vse v splošnem in partikularnem daje občutek, da se je tehtnica zamisljivosti prevesila temu obetu v prid. Ta občutek je ključni problem prekarnih kulturnikov. Je sila, ki hromi in hkrati poganja.
Ampak Petrica pravi, da
Kmet nezna zakaj tak baš mora biti,
da su kmeti gladni, a tabornjiki siti.
Sodobni kulturnik oziroma kulturnica še kako ve. Od nekdaj mu je jasno. Svoje znanje tlači v svoje spise, predstave, podobe in intermedije, razburja se, ne razburja se in artikuliran je. Bere necenzurirano.si, klika po Jacobinu, seveda je prebral vse frankfurtovce, strukturaliste in poststrukturaliste in menda tudi Naomi Klein, zdaj pa je jedro intelektualnosti postala še tista najstnica Greta, kajti pravijo, da na mladih svet stoji, temu kulturniku pa se samo seseda. On namreč ve, da bo mala Greta slej ko prej pristala v Bruslju, vodila bo kak resor in članica komisije bo, uglajena bo in resnice bo govorila, dokumente podpisovala in vse skupaj bo sila civilizirano, medtem ko njega muči prav dejstvo, da je treba sprejeti, da mu vladajo natanko resorji in komisije. Da stvari preprosto tako so. Za zmerom. Kak je tak je. Tak je i tak bude.
Naš kulturnik pa pravi, da ni samo kulturnik, temveč tudi umetnik. To njegove miselne muke seveda samo še poglablja. Prikazuje se določen prepad: na eni strani umetnikovo prepričanje – seveda zgolj ugibam, da obstaja –, da umetnost ni in ne more biti zreducirana na blago in da če postane izključno blago, ni več umetnost, na drugi strani vse bolj živčno tlačenje vsega, česar se ne da pojesti ali potelovaditi, v kulturne industrije. Namesto da bi ta prepad bil vznemirljiv antagonizem med kontrukcijo in higienizacijo pomenov (oziroma njihovim razlastninjenjem od samih sebe in tudi od subjektov, ki jih po poti predlagajo), je danes prepuščen tektonskemu približevanju bregov, tako imenovani gradnji mostov, nekakšni hibridizaciji prej nezvezanih kategorij.
Da bi ta asfaltizacija prepada, ki je ustvarjalnemu dihu še edini omogočal ogib klavstrofobiji, zaživela, je treba aktivirati temeljni proces delovanja v vseh produkcijskih načinih: sprejetje. Sprejetje kot prepričanje, da znotraj določenih, danih okvirov ne obstaja noben manevrski prostor. Zlasti ne tak, ki bi membrano okvira prebil. Sprejetje se je že zgodilo. Ali ste opazili, kako pogosto se nujnost financiranja kulture in umetnosti argumentira s podatki o njunem prispevku k bruto domačemu proizvodu? Skozi to preprosto argumentacijsko pamet, ki jo rado izreka tudi samo kulturništvo in umetništvo, se zgodi vsaj troje: 1) umetnost ni več argument zase, njen prispevek k jezikovni, mišljenjski in konstrukcijski gradnji sveta, ki je v relaciji na obstoječi svet antisvet, je pretvorjen v prispevek k akumulaciji kapitala; 2) vsa umetnost in kultura padejo v polje države; 3) problem ekonomskega preživetja umetniških prekarcev se ne minimizira, ampak nenehno vrača in se še razpihuje.
To pa še ni dovoljšen pogoj za uspešno zazidavo tega prepada. Potrebno je vsaj še naslednje: z ekonomskim položajem drugega mora soglašati širša, splošna javnost. Ekonomski položaj posameznice ali skupine posameznikov tako postane kvečjemu predmet diskusije. In, še huje, dialoga. Z razlogom sem prej omenjala homoseksualne in transseksualne ter transspolne skupnosti, kajti povsod je prevladal natanko tak njihov pristop – dialog z oblastjo. Dialog manjšine z oblastjo pa ne obstaja, razmerja moči so brutalno nesorazmerna. V dialogu z oblastjo obstaja zgolj asimilacija manjšine. Enako je pri dialogu z večino. Spomnimo se raziskav javnega mnenja, tistega vprašanja, koga ne bi imeli za soseda. Nikjer in nikdar niso med možnimi odgovori heteroseksualci. A to še ni osrednji problem. Samo vprašanje, koga ne bi imeli za soseda, je hud problem, ker v zavest prinaša in legitimizira nepripravljenost na določene skupine, torej diskriminacijo. To vprašanje ni vprašanje strpnosti, ampak vprašanje, ki približuje koncepte, kot je dobro znani t.i. Lebensraum. Na področju prekarnosti kulturništva in umetništva je princip dialoga z oblastjo in/ali večino podoben, a ne povsem. Zdi se, da pomemben delež splošne populacije preprosto ne prenese umetnosti, zlasti pa sodobne umetnosti. Ker ne berejo? Ker jim manjka interesa? Verjetno tudi zato. A predvsem zato, ker, ko vsako jutro zagnano hitijo delat, delat in delat, v umetniškem ustvarjanju ne prepoznavajo postopka »dela«. Z drugimi besedami, umetnikom zamerijo, kar je treba razumeti kot obrat zamere – zamera, ki zapusti subjekt, ki si zameri, ker sodeluje v produkcijskem procesu, ki se mu nekje zdi blago nesmiseln, zaradi katerega trpi in ga bolijo sklepi, ter jo skozi mehanizem ustvarjanja drugosti prenese tja, kjer sodelovanja v procesu trpljenja navidez ni. Ta segment javnosti izkazuje predvsem uspešno delovanje totalitarističnih teženj aktualne svetovne ekonomije in njenih političnih odvodov, ki skupaj morajo za svoj obstoj vase posrkati vso civilno javnost in jo narediti za svoj zveneči aparat tudi ali pa še posebej v vsakdanjem življenju. Aparat, ki je svoj položaj sprejel. Calvin approves.
Kulturne industrije, ki to nedelo ali delo, v katerem so nastanjene umetnikove slutnje o svobodi, četudi zgolj v formi ideje, torej zamisljivosti, skozi jezikovno prešitje (»industrija«) hlastno požirajo, naj bi nelagodje, ta srd deleža splošne populacije znale prežvečiti. A zgolj in izključno tako, da same aplicirajo principe ekonomskega in socialnega darvinizma. Liberalni segment populacije pa se pri tem ne vznemirja, je pa podporen. Problematizira, strašno se čudi in šera razne šokantne in fašistične objave, nato se čudi še bolj. Kaj kmalu bomo seveda vsi pocrkali od njihove solidarnosti. In tako javnost umetništva bodisi noče imeti za sosede bodisi jim je okej, da so sosedje, a je potem nepomembno, kako ti sosedje so. Leta 1942, šest let po Baladah Petrice Kerempuha, ko bo vedril v Zagrebu, bo Krleža zapisal v dnevnik:
Sve što nam je poslužilo u jednom trenutku kao zanos i nadahnuće
pretvorilo se u dosadnu čamotinju, dosadnu kao što su dosadne
iznošene cipele ili poderane pantalone. Stigli su dani kad sve to
treba baciti u smeće. … Stižu dani kad se čovjek našao osamljen
kao brodolomac i, što je najžalosnije: nikome nije naročito
stalo ni do koga: »Bože moj, utopili smo se, nema nas,
pomirimo se s time, tako je.
Zadnji element v tem konstruktu prekarniškega izkušanja sveta je sprejetje stanja pri umetništvu samem. Malo na ravni reprezentacije, malo pa zares. Če se boste sprehajali med umetništvom, boste z nekaj nesreče hitro naleteli na tistega kul tipčka, ki pravi, da so vsi kulturniki »srednji razred«, nato gre v pisarno, kjer se bori za pravičnejši svet, medtem ko vi ravno nesete juho Jasni, ki ta mesec pač ni še zaslužila nič, je pa življenju ful hvaležna za življenje. Če imate res hudo slab dan, vaju je slišal novi miroljubni cinik, ki ne prenese več nobenega jamra in ki je spoznal, da ga jeza nad revščino in občim svetoboljem ter nenehna kritika »sistema« ne bosta pripeljala daleč, zato je razvil nove mehanizme potlačevanja, izraža se »pozitivno« in zdaj samo še čakamo, kdaj ga bo razneslo. Predlog, da je trenutni ekonomski položaj prekarne umetniške delavke dejstvo, ki ga je treba »sprejeti«, obenem pa »sprejeti« nespremenljivost razredne ali statusnoskupinske alokacije ekonomskih pogojev, postaja največja, četudi najmanj otipljiva gonilna sila prekariata. Predlog, da je prekarnost sama problem, ne pa polje, ki se ga izboljšuje, pa se v komplotu omenjenih silnic nenehno izmika zaznavi. Utrujenost, ki jo pri hrani aktualni ekonomskopolitični sistem, skupaj z industrializacijo kulturništva, preprečuje zagrabiti problem na točki problematičnosti. Prekarno kulturništvo in umetništvo ne potrebujeta več prekarnih sredstev za prekarne projekte. Kar potrebujeta, je prekinitev prekarnosti same.
Ko me potem povabite, naj za vas in nas napišem ta tekst in napišem naj pet strani, in ko mi poveste, da bom zanj dobila tistih šestdeset evrov, ter me tako spomnite, da se reševanje problemov tu izvaja prek izvajanja problemov, ko me torej povabite, naj pišem o problemih, s katerimi se v svetu soočam kot prekarka, naj vam povem, da se ne soočam s problemi. Soočam se z odsotnostjo. S splošno odsotnostjo nesprejemljivosti in prepričanja, da ni treba zdržati.
Vse moje življenje je zato usmerjeno v to, da se na pogoje svojega življenja ne navadim. To življenje ni »nekako« bilo in ni bilo samo od sebe, bilo je v točno določenih dinamikah neizmerne okrutnosti in izjemne nezainteresiranosti novih političnih razredov in prav takšne obče populacije, njene zgodnje dresure v potrpežljivost kot dosežek ter njene fanatične zazrtosti vase v iskanju posamičnih avtentičnosti, ki bi prekrile praznino njene materije. Le če se navadim, je – po Kerempuhovi misli – nujno, da tako tudi bo. Le če se ne navadim, ni nujno, da zato, ker je bilo na nek način, tudi bo na prav ta način.
Kar torej želim reči, je: Kako kaj kaže z UTDjem?
