Nina Dragičević – Igor Divjak. Intervjuji, literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Nino Dragičević (fotografija Manca Jevšček) je o ciklusu pogovorov Nekaj drugega spraševal Igor Divjak.
Na Pisateljskem odru Slovenskega knjižnega sejma boš vodila sklop pogovorov z naslovom Nekaj drugega. Kakšen je koncept teh pogovorov, v čem je njihova drugačnost?
V času, ki ga zaznamujejo izrazite težnje po izrivanju, tudi odganjanju vsega, kar predstavlja drugo (in zato nedobrodošlo), v času, ki ga zaznamujejo predvsem družbene fobije in osiromašenje interpretacijskih polj, ima literatura edinstven potencial ohranjati širino – ne le jezika, pač pa tudi same civilizacije. Z drugimi besedami: Literatura nosi s seboj emancipatorni potencial skozi vsebino in jezikovno inovativnost, a tudi skozi avtorje in avtorice same, njihove specifične biografije in stališča ter perspektive, ki jih vnašajo v javni prostor. Na letošnji Pisateljski oder tako prinašamo cikel pogovorov z avtoricami in avtorji, ki predstavljajo določeno drugost. Ne zato, da bi jo fetišizirali ali eksotizirali, marveč zato, da bi prav skoznjo pokazali na temeljno nalogo literature, ki je širjenje in bogatenje sveta v dobi pustošenja.
Koncept za tokratno edicijo pogovorov je sicer nastal mnogo pred objavo letošnjih nobelovcev za literaturo, a zdi se, da oba dogodka posegata v isto temo. Primer Handke je pokazal, da večji del javnega prostora vztraja v precej fantazmagoričnem ločevanju med literarnim delom in civilnim subjektom, ki je delo napisal. To je seveda stalnica v t. i. zahodnem svetu: prepričanje, da je literarna umetnost, kot tudi druge umetnosti, nekaj višjega, celo nadčloveškega, da torej presega človeka in je od njega v tem smislu ločena ter večna. Aleksandar Hemon je to miselno linijo lepo povzel v komentarju na letošnjo odločitev komisije, da nagrado dobi tudi Peter Handke, ko je rekel, da po njihovem genocid pride in gre, literatura pa je večna. Cikel Nekaj drugega zaseda diametralno nasprotno stališče: vse, kar umetnica ali umetnik izrekata, pride skozi njiju, nič vzvišenega ni v tem, tudi koncept ‘umetnost’ je družbeni konstrukt, izide iz človeka, ta pa je telo, skozi katerega se na najrazličnejše načine izrekata določena ideologija in specifična pozicija izrekanja. Ni jima mogoče ubežati, vpetosti v družbo ni mogoče ubežati. To izhodišče je mogoče najti v vsem mojem delu, tako tudi pri pripravi tega cikla. Pogovarjali se bomo z avtorico in avtorji, ki jih – hoteli to ali ne – prečijo spolna, seksualna, narodnostna razlika, to pa najde svojo pot tudi v njihovo literarno ustvarjanje.
Z Milanom Šeljem bosta verjetno, sklepam po naslovu njegove zadnje pesniške zbirke Slediti neizgovorjenemu, govorila o problemih, ki v naši družbi ostajajo zamolčani, pometeni pod preprogo.
Ko govoriš o problemih, ki v naši družbi ostajajo zamolčani, pometeni pod preprogo, verjetno misliš na homofobijo. Ta v tej družbi niti približno ni zamolčana, ta družba je eksplicitno homofobna, v tem je tudi zelo glasna, prav trudi se, da bi se njeno homofobijo kar se da jasno slišalo. In se jo, kar je očitno v tem, da v desetletjih navidezne samostojnosti svojim državljanom ni želela zagotoviti enakopravnosti. Ne gre za to, da to ni bilo mogoče, v bistvu bi bilo precej enostavno. Gre za to, da ta prostor tega noče. Diskriminatoren je, homofoben je, in zdi se, da ljudje povečini predvsem upajo, da se homoseksualnost ne bo zgodila prav njim, saj se jim bo potem zgodila tudi homofobija, nenehna grožnja uničenja, h kateri pa sami prispevajo, ko dopuščajo njeno persistentnost. Toliko o civilizaciji.
Letos imamo na ciklu dva avtorja, ki sta tudi geja. Prvi je Milan Šelj, drugi je Brane Mozetič. Morda se zdi, da sem oba povabila, da bi govorili o seksualni razliki, torej, o razliki napram pretežno heteroseksualni družbi. Pravzaprav pa me zanima tudi razlika med njima, saj predstavljata dve perspektivi v že tako heterogeni sferi homoseksualnosti. Brane Mozetič je v tukajšnjem prostoru pomembno prispeval k zagonu in gradnji homoseksualnosti kot kulture. Njegov aktivizem je najbolj intenziven prav na področju ustvarjanja kulturne infrastrukture (revija Revolver, knjižna zbirka Lambda, Festival LGBT filma) in avtorskega prispevka. Milan Šelj pa v civilnodružbenem gibanju nikdar ni sodeloval, iz Slovenije se je preselil v Anglijo prav takrat, ko se je tu pričelo oblikovati gibanje, od tam pa se nam redno oglaša skozi svojo poetiko. Njegova poezija se mi včasih zdi kot pismo iz tujine, napisano samemu sebi. Začne se z njegovim pesniškim prvencem, v katerem že v prvi pesmi pove, da je v kovček stlačil svoje življenje, od tam dalje pa spremljamo to življenje geja. Njegova perspektiva je specifična, saj prehaja med tam in tukaj, pri čemer ni mogoče kar tako reči, kje je tam in kje tu. Ne bi rekla, da gre za nomadstvo, vsekakor pa prostorska nestabilnost njegovi poeziji daje določeno dinamiko in ta se mi zdi zanimiva.
Brane Mozetič je pesnik, gejevski aktivist in založnik, ki je spodbudil razvoj marsikaterega avtorja in avtorice, ki bi ga večje založbe spregledale. V zadnjih letih so izdaje njegovega Centra za slovensko književnost prejele kar nekaj nagrad in nominacij, kljub temu pa se mora ves čas boriti za preživetje. Zdi se, da ga tisti, ki dodeljujejo sredstva, načrtno ignorirajo.
Ignoriranje je vedno načrtno oziroma, natančneje, namerno. Intriganto obratno sorazmerje med kritiško pozornostjo, ki jo dobijo Mozetičevi avtorji, in oženjem manevrskega prostora Centru za slovensko književnost in drugim manjšim ali manjšinskim zbirkam odpira mnogo vprašanj, vsa pa več povedo o strukturah, ki ožijo, kot o vsebinah, ki so zožene. Ko se pogovarjam z literarnimi kolegi v tujini, na primer v Nemčiji in Švici, ves čas govorijo o svojih agentih, ki jim svetujejo, kako naj spremenijo tekste, da se bodo bolje prodajali. Tu pa še vedno imamo sistem sofinanciranja knjižnih izdaj, to je prav stvar in to je edini način, da se ohrani pluralnost poetik in stališč. To je treba ohraniti in sicer natanko na način, ki vzdržuje pluralnost in ne temelji na finančni uspešnosti. Pospešeno beganje v kulturne industrije in na knjižni trg je tragikomično hlapčevsko zasledovanje t. i. Zahoda, kar prispeva tudi k obči shizofreniji na umetniških scenah, morda še posebej na literarni: iskanje tistega, kar se bo prodajalo, obenem iskanje novega in drugačnega, obenem nazaj v varnost tistega, kar se bo prodajalo, vedenje, kaj se bo prodajalo po funkciji izloča nepreverjeno novo, še posebej pa drugačno, hude muke pri iskanju bestsellerja, sestavljanje seznamov poletnega branja, lahkotnega branja, pritoževanje nad imperativom prodajanosti, sodelovanje v imperativu prodajanosti itn., vse to nas bo, če se bo nereflektirano kapitalistično delovanje nadaljevalo, ubilo. Pomisli, kaj bi se zgodilo s Kosovelom, to ikono in enim največjih slovenskih pesnikov, če bi se kot nov avtor pojavil danes. Morda bi pristal na Mladih rimah, ker gre za precej odprt prostor, morda bi ga predstavili na Ignorju, ker bi se jim zdel kul, precej verjetno pa je, da bi se glavnemu toku njegovi kolaži in pesniške enačbe zdeli pretežko branje – to je namreč ena temeljnih kvalitativnih kategorij, ki jih ta prostor uporablja za določanje, kaj gre naprej in kaj ne –, celo nesmiselno nizanje besed, razprodati in ponatisniti njegova dela bi bilo kar najbolj naporno in tako bi ga presegel vsak traktat o belem perilu in prav vsako fantaziranje o tem ali onem vojščaku. Tukajšnji prostor ima še vedno možnost svoje Kosovele ustvarjati danes, namesto da čaka in celo aktivno dela na tem, da shirajo in pocrkajo od revščine samo zato, ker niso lahkotni.
Ivan Antić je pomembna vez slovenskih avtorjev s sodobno srbsko književnostjo. Kakšni so stiki mladih slovenskih avtorjev in avtoric s sodobno srbsko sceno?
Antić je strašno zanimiv avtor. Mislim, da me še posebej privlači njegova senzibilnost. Piše neskončno mehko. In ves čas zaznava nasilje. Njegova proza je pesniška, zato me hkrati veseli in ne preseneča, da vse več piše poezijo. Letos je Sonja Polanc prevedla njegovo knjigo Membrane, membrane, delo, ki je bilo v Srbiji leta 2016 razglašeno za eno najboljših knjig leta, in o tem delu se želim z njim pogovarjati. Pa ne le o tem. Avtor je migriral iz Srbije, živi in deluje v Ljubljani, njegova drugost je očitna, saj je ksenofobija, uperjena v prebivalce iz držav bivše Jugoslavije, v Sloveniji stalnica.
Stiki ‘mladih’ slovenskih avtorjev in avtoric s sodobno srbsko sceno so, tako se mi zdi, zgolj sporadični in individualni. Gotovo ne moremo govoriti o nekakšni sceni, o nečem, kar bi tvorilo ohlapno celoto, znotraj katere bi se pletle trde vezi. Ampak saj tudi v Sloveniji takšnih scen več ni, obdobja združevanj so stvar preteklosti. Danes je na delu razpršenost, povezave so kratkotrajne, same po sebi so dogodek in tudi izkazujejo se skozi dogodke, ne pa skozi neko miselno ali poetsko linijo. Vezi z mednarodnim prostorom torej tudi ne morejo biti drugačne.
Ana Pepelnik pogumno piše o temah, kot sta splav in depresija. Njena poezija ima izjemno izpovedno moč, to osebno dimenzijo pa spaja tudi z ostro družbeno kritiko. Verjetno si jo povabila prav zaradi tega.
Ano Pepelnik sem prvič srečala šele pred nekaj leti. Ali veš, kaj mi je najbolj ostalo v spominu? Tenzičnost. Njena nepretrgana napetost. Menim, da ta najde svojo specifično, čudno pot v njeno poezijo. Ta se zdi kot nenehna zona somraka. Njeno nebo in ona kot nebo in to ni slučaj, navadna vožnja, ki postane srhljiva, rojevanje kot magna lava. Zona somraka. Ampak, pazi, to je njena realnost. Da piše o splavu in depresiji, se mi niti najmanj ne zdi pogumno, temveč le smiselna artikulacija realnosti. Njena drugost je njena spolna razlika in Pepelnik je ne romantizira, temveč jo kot učinek pokaže s pesniškim aparatom.
In nazadnje, kaj nam pripravljaš v pogovoru Nine Dragičević z Nino Dragičević?
Ničesar ne pripravljam. Cvetka Bevc mi je prijazno predlagala, naj na enem od dogodkov v ciklu Nekaj drugega obravnavam sebe. Toda, ali ni to že princip umetniškega ustvarjanja? Je. In točno to je tisto, o čemer sva govorila na začetku: naj se avtor ali avtorica še tako trudi pisati fikcijo, sebe iz tega ne more izvzeti. Vsakič, ko tematizira nekaj drugega, neizogibno tematizira sebe, saj obstaja zgolj v relaciji na vse drugo, ki zanj ali zanjo obstaja zgolj v relaciji nanj ali nanjo samo. Jasno je torej, da ta dogodek ne more biti nič drugega kot branje same sebe.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
