Nikoli se ne bomo našli, tam, kjer smo začeli sanjati in si domišljati, da smo ljudje

.
O antologiji slovenske punk poezije Zamenite mi glavo (Hiša imen, 2020), o punku v osemdesetih in danes, o zlorabljenosti besede revolucija, o molku in dialogih sem se pogovarjala z Esadom Babačićem, pesnikom, pisateljem, novinarjem, pevcem in tekstopiscem legendarne Vie Ofenzvie in večnim pankerjem, ki posluša Radio Študent ter vztraja v svoji poziciji. »Obstajajo pesniki, ki jih ne moreš nehati brati, ne glede na to, kaj se ti dogaja v življenju. On je eden takšnih, s tem, da njega lahko tudi slišim,« reče Babačić o Branetu Bitencu v najinem pogovoru. S temi besedami se več kot strinjam. Obstajajo pesniki in pesnice, katerih besede nikoli ne izgubijo moči, so vedno aktualne, avtentične in samosvoje – Esad Babačić zagotovo spada med njih. Pa naj gre za poezijo, glasbene tekste, eseje, kolumne, intervjuje, sporočilnost in krhkost v njegovi govorici zarežeta v človeka. V tistega človeka iz obrobja, tistega, ki sliši svet in kljub temu verjame v iskrenost.

Esad, pozdravljeni. Z letnico 2020 je izšla antologija punk poezije, Zamenite mi glavo, izbor besedil napisanih med leti 1977 in 1984. Deluje kot ujet trenutek, eksplozija čustev, dokument naklonjenosti do punka, ustvarjanja, do bolečine in spominov … Vsa v knjigi zbrana besedila pa imajo veliko skupnega z današnjim časom. Je knjiga tudi spodbuda današnjemu punku, ki se je sicer malo predrugačil, a v utesnjenih luknjah še vedno vztraja? Ali pa gre zgolj za hommage punku v osemdesetih?

Priznati moram, da je bila antologija koncipirana bolj kot hommage punku in novemu valu, kot zaključek neke zgodbe, ki je odšla skupaj z nekaterimi akterji takratne scene; recimo s Kuzlo, na naslovnici knjige, Bitencem, v naslovu antologije, pa Habičem, kot pesnikom praznih ljubljanskih ulic in še z mnogimi drugimi, ki jih ni več med nami. Prav imate, ko pravite, da deluje antologija kot ujet trenutek, ker to popolnoma drži. Ne gre za nostalgijo, gre za zamrznitev čustev, ki danes morda ne morejo več tako ropotati in se repenčiti. Tudi sam si nisem mislil, da bo toliko ljudi, torej bralcev, pograbilo to eksplozijo čustev, če si spet sposodim vaše besede. In bolečino. Ker tu je neznosno veliko bolečine, ki najde pot med črkami in refreni, pot do uporniškega srca. Šokiran sem, koliko sporočilnosti se je ohranilo do današnjih dni in koliko podob še danes utripa v naših praznih srcih. In da je toliko ljudi, ki knjige niso našli v knjigarnah in knjižnicah, ker je tudi to del sporočila te antologije, poiskalo način, da pridejo do nje; vse to je del tiste omnipotentnosti, ki jo je v sebi nosil punk tistega časa. Če ne bi bilo punka, bi se temu reklo kako drugače. Vedno pravim, da smo imeli nekateri srečo, da je bil ta famozni punk takrat tam, kjer smo bili mi.

Ta, kot pravite famozni punk, iz konca osemdesetih nosi s sabo zgodbo o prispevku k osamosvojitvi Slovenije, a kljub temu se zdi, da ste bili glavni akterji tistega obdobja apolitični. Takrat je bil punk nekaj novega in zato tudi bolj odmeven. Punkerje so pretepali, zapirali, vendar so morda posledično tudi zaradi odziva oblasti besedila dobila večjo moč. Kako vidite punk danes kot način izraza v primerjavi z njegovimi začetki?

Ravno to, da je bil apolitičen, čeprav besedila tega ne kažejo, je bila njegova kvaliteta. Ignoranca do politike, to je bilo naše orožje. Izkoriščanje politike je bilo bolj kot ne alibi za kvalitetno glasbeno podlago, z jasnimi sporočili. Tisti trenutek, ko se je rokenrol uklonil politiki, je bilo konec žura in apatija je postala orožje politikov, ki so postali preveč pomembni. Punka ne vidim kot nek živ organizem, ki lahko spreminja tokove v današnji družbi, bolj kot opomin, krik, poetičen odklon, zavetje pred banalnostjo časa, v katerem ima vse svojo ceno, tudi emocija in bolečina.

V antologiji se pojavijo poleg Vie Ofenzive tudi Otroci socializma, Berlinski zid, Čao pičke, Tožibabe, Lublanski psi, Niet, Pankrti, O! Kult, Kuzle, Grupa 92, Laibach … Kako ste naredili izbor pesmi vsakega izmed bendov?

Najprej sem se želel osredotočiti na poezijo Braneta Bitenca, pevca skupin Berlinski zid in Otroci socializma, saj se mi je zdelo to najbolj poetično obdobje slovenskega punka in novega vala, šele kasneje sem razširil izbor in vanj vključil prvoborce Pankrte, Petra Mlakarja in tudi Laibach, ki so zajemali poezijo iz iste luže. Takšna odločitev se je izkazala za pravilno, saj se je vse skupaj sprijelo v izjemno celoto, iz katere nič ne izstopa. Noro je, da tudi sam nisem povsem verjel v projekt antologije slovenske punk poezije, ker preprosto nisem vedel, koliko ljudi v sebi še vedno nosi vse te verze in koliko jih je, ki jih slišijo še danes. Sam sem se ob vsem tem počutil prekleto osamljenega in nisem vedel, kako se motim. Za Bitenca sem vedel, da je pisal odlično poezijo, za Lovšina, Koširja, Zormana, Kauriča, Sršena, Štamcarja in druge, da so bili mojstri pisanja besedil. Kljub temu pa si nisem upal misliti, da bo to delovalo kot močna antologija. Kako sem se motil. Za Čao pičke sem bil prepričan, da je besedila pisala pevka Alenka Marsenič – Marsa, kar seveda ni res; pod izjemna besedila, ki so nedvomno poezija in to prekleto dobra poezija, se je podpisal Jani Sever. Tudi zanj sem vedel, da je bil izjemen novinar, s svojstvenim slogom pisanja, ne pa tudi, da je takrat pisal besedila, ki so bila rojena za Marso. Tudi to je pokazatelj, kako povezani smo bili med seboj takrat in kako povezani smo še danes. Ravno ta antologija nas je še enkrat povezala in kot taka je dosegla svoj namen.

Revolucija je beseda, ki je v tej antologiji najpogosteje uporabljena. Kaj vam pomeni biti revolucionaren? Kje – če kje – vidite danes možnosti subverzivnega izraza, kot je bil takratni punk?

Ne vem, zdi se mi, da je ta beseda že prevečkrat zlorabljena. Nič več ni v njej, samo še prazna parola, za eno ali drugo politično opcijo. Kaj je bila revolucija in zakaj ni več tisto, kar je bila, lahko preberete v sami antologiji. Recimo v verzih Lublanskih psov, pesnika Milana Koširja:«Upanje še mam, a se poserjem nanj«, ali pa v verzih Mihe Štamcarja, kitarista skupine Berlinski zid: »Veste da ste sami krivi, pa vseen me zajebavate«, pa seveda v poeziji enega in edinega, Braneta Bitenca: »Vi, ki vedno veste, vi, ki mate vedno prav, nočem, nočeeeeem.«

Ja, ta besedila so večna. Kaj pa danes, spremljate današnjo alternativno glasbeno sceno?

Bolj slabo, moram priznati. Poslušam pa Radio Študent, tako zvesto in poglobljeno, kot leta 1980, ko sem prišel na Vodmat, v tistem času, ko so Titu odrezali nogo, jaz pa sem prepeval: »Ne stopaj po moji levi nogi. Vsi smo isti, vi brez noge in mi z nogo brez denarja!«

Kje vidite povezave med uglasbenimi besedili in punk poezijo?

V silovitosti izraza, telesnosti, strasti, norosti, usodnosti, prekletstvu našega sobivanja, nezmožnosti, da bi našli harmonijo brez rafalov zbeganosti in neučakanosti, ki nas na koncu pokonča, kot je pokončala nekatere naše pesnike. In tudi v sprejetosti naših blodenj, ki so se zbrale v odmevu prvega akorda.

Greva nazaj, na prvi akord, na nastanek benda Via Ofenziva. Se spomnite dneva, ko se je porodila ideja imejmo punk bend?

Spomnim se dneva, ko je Ivo Frančič, naš basist, takrat moj prijatelj in vodmatski sosed z Grablovičeve ulice, pripeljal kitarista Zorana Železnika in Roberta Fritscha na vodmatsko košarkarsko igrišče za garažami, kjer sem ravno metal na koš s teniško žogico, ker košarkarske tisti dan nisem imel in je Ivo dejal očitno presenečenima fantoma iz Savskega naselja: to bo naš pevec. Nista bila najbolj navdušena, a smo se kasneje izjemno ujeli. Ideja za imeti bend pa je bila v vseh nas že prej, kar je bilo tiste čase podobno virusu. Ko si se enkrat okužil s punkom, ti ni pomagalo nobeno cepivo. Jaz sem se okužil na vaji Berlinskega zidu, v vili, nedaleč stran od bloka na Potrčevi 6. Popolno iniciacijo pa sem doživel na koncertu v Zajčji dobravi, kjer sem na odru videl ta isti Berlinski zid, z dvema pevcema, Bitencem in Zverom.

Knjiga se začne z vašim predgovorom, v katerem napišete, da je »punk, naš punk dovolil šibkost in jo spreminjal v liriko«. Šibkost, ranljivost, zmožnost razgaliti se, pustiti sebe v besedah, je to tisto kar v selfi-vsakdanu, kjer je vse narejeno z bliskovito hitrostjo in z glavnim motivom ugajati in biti všečen, res manjka?

Ja, na nek način, res. Čeprav sem prepričan, da so mladi danes ravno tako ranljivi in izpovedni, le da na drugačnih platformah, da se izrazim bolj tehnološko. Je pa dejstvo, da je biti lep dandanašnji v prvem planu, tozadevno je vsebina v ozadju, ali pa je sploh ni. In ja, ni časa za dolgočasna poglabljanja v svoje notranje strahove.

V predgovoru tudi zapišete: »Dolgo nisem mogel napisati ničesar o punkovski poeziji. Preveč je bolelo tisto, česar nismo izrekli, izkričali do konca. Prekleto, res škoda, je v potu svoje depresije sikal Brane, ki je edini izpolnil svoje pesmi. Jih dokončal. Zares dokončal. Podpisal s svojim življenjem. Z rdečo, ki pride iz krvi. Zaradi njega nisem mogel povedati nič.« Velik del knjige je posvečen ravno Bitencu. Njegove besede, ostre kot britev, a tudi nežne in krhke, so postavljene na začetek. Je antologija tudi poklon Bitencu in njegovi zapuščini?

Absolutno. Vse se začne in konča z njim. Obstajajo pesniki, ki jih ne moreš nehati brati, ne glede na to, kaj se ti dogaja v življenju. On je eden takšnih, s tem, da njega lahko tudi slišim. In to je dodatna moč njegovega glasu, ta glasbena podlaga, ki daje pospešek že tako močni poeziji. Najbolj me je začudilo, da na papirju, brez glasbene podlage, ni izgubila prav nič. Žal je bilo njegovo življenje tako robno, kot so njegovi verzi in konec je bil vedno prisoten, kot grožnja. Zato krč, ki sem ga čutil in ga še vedno čutim, po nenadnem slovesu.

Dialog z Bitencem je močno prisoten v vaši poeziji. Tudi v zbirki Kri Braneta Bitenca najdemo pesem z naslovom Esadu. Kako Bitenc kot spomin, kot človek, avtor in prijatelj še vedno vpliva na vaše pisanje

Res je, med nama je dialog, ki se nadaljuje s pisanjem in seveda z branjem. Imava toliko skupnega, njegov ritem je pogosto moj in to se manifestira skozi nastajanje novih tekstov.

Bi podelili še kakšno anekdoto z Bitencem?

Nikoli ne vem, katero bi on hotel podeliti s komerkoli, zato raje molčim, tako kot sva molčala v tistih dolgih dneh in tudi vožnjah z vlakom, brez karte in cilja.

»Včasih ležiš na življenju«
(Včasih, Esad Babačić, Lud Literatura, Prišleki, 2021)

Pred kratkim je izšla vaša nova zbirka Včasih. Kaj vse smo ljudje včasih, kaj smo vedno in kaj ne bomo nikoli?

Včasih nismo ljudje, smo vse kaj drugega, vedno smo nepogrešljivo pogrešljivi in zgrešljivi, nikoli se ne bomo našli, tam, kjer smo začeli sanjati in si domišljati, da smo ljudje.

Lani ste izdali tudi esejistično knjigo Veš, mašina svoj dolg, za katero ste prejeli Rožančevo nagrado. Kaj vam tovrstne nagrade in nominacije pomenijo?

Ta nagrada me je presenetila in precej navdušila. Rožanc je priimek, ki me spremlja in me bo spremljal še dolgo.

To je vaša prva zbirka esejev. Kaj vas je motiviralo, da ste odločili za to obliko in kje vidite posebnosti esejistične forme kot možnosti izraza?

Prva, to pa res. Nisem imel namena pisati esejev, saj nisem bil prepričan, da jih znam pisati. Urednik Andrej Blatnik je prebral moj prispevek v sobotni prilogi časnika Delo in mi predlagal knjigo. Šele kasneje se je izkazalo, da so to eseji, ali nekaj temu podobnega. Saj, to je tudi njihova moč: da jih ne moremo povsem jasno opredeliti in zamejiti.

Jeli, šta ti znači ovo A u O?
(Iz filma Outsider, Andrej Košak, 1997; na 41:45)

Jebeš slovenačku omladinu, kad više ne zna pisat po zidovima.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Esad Babačić – Maja Miloševič Čustić – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.