/ 

Božična pesem kot mem, orodje in orožje

   

Nikolai Jeffs – Charles Dickens – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

LITERARNI KOLEDAR

 

19.  DECEMBRA 1843 JE PRVIČ IZŠLA BOŽIČNA PESEM CHARLESA DICKENSA

 

Charles Dickens (1812-1870).
Prva izdaja Dickensove Božične pesmi iz leta 1843.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Božična pesem v prozi: božična pravljica o strahovih Charlesa Dickensa (1812–1870) je eden izmed najbolj prepoznavnih samo-replicirajočih se literarnih memov vseh časov. Delo je bilo objavljeno 19. decembra 1843. Umestitev njegove zgodbe in izdaje v božični čas je povečala neposredno aktualnost pripovedi, sam Dickens pa je bil dovolj zvit in je poskrbel, da je bila prva izdaja tudi vizualno lična – med drugim se je odločil za dvobarvno naslovno stran in barvne ilustracije. Zaradi vsega tega se je knjiga na videz kar sama ponujala kot privlačno in priročno božično darilo. Ker je Božična pesem sorazmerno kratka – prebrati jo je mogoče v parih urah –  je tudi zlahka obvladljiva. Temu je treba dodati še za meščansko moralo sprejemljivo pripoved in nadaljne ideološke učinke teksta. In res, prva naklada je bila do božiča razprodana. Dickensova zelo številna javna branja Božične pesmi pa so bila izjemno obiskana in popularna.

K uspehu dela so dodatno prispevale širše okoliščine. Dickens ga je namreč napisal v času, ko so Angleži in Angležinje, predvsem vzhajajoči srednji sloj, ponovno odkrivali in na novo izumljali božično praznovanje. Dickens je posegel v ta proces in pokazal, kaj naj bi božič pravzaprav bil: dobra volja, dobrodelnost, krepitev družinskih in prijateljskih vezi, medsebojno obdarovanje in – to je ključno – morebitna prilika za osebno življenjsko preobrazbo. Ves ta račun se je dobro izplačal, kajti vsakoletni novi božič je bil ponovna priložnost za prodajo, cirkulacijo in reprodukcijo Božične pesmi.

Krožen proces proizvodnje božiča po Božični pesmi in božiča kot prilike za reprodukcijo Božične pesmi sega vse do danes. Knjiga, ki je najbolj uspešno in prepoznavno Dickensovo delo, se še vedno na videz spontano ponuja kot mikavno božično darilo in relevantno sporočilo. V angleščini, denimo, je na voljo nepregledna množica različnih izdaj od najcenejših broširanih verzij do bogato ilustriranih trdih vezav in od samostojnih izdaj do tistih, v katerih so ob Božični pesmi pridana še druga Dickensova dela. Temu so se pridružile razne gledališke dramatizacije, mnogi igrani in animirani filmi, TV adaptacije, radijske priredbe in avdio knjige. Prva filmska verzija Božične pesmi – gre za nemi film, katerega kopije so žal izgubljene –, je iz leta 1908, najnovejša TV adaptacija pa bo doživela premiero na britanski televizijski postaji BBC 22. decembra 2019. Vse to kaže, da nikakor ni mogoče preceniti uspeha samoreplikacije Božične pesmi kot literarnega mema. Navsezadnje njegov domet seže še v sam jezik, saj je priimek protagonista Ebenezerja Scroogea v angleščino prešel kot samostalnik, ki označuje skopuha.

Prav tako ni bila in ni imuna na impregnacijo z Božično pesmijo Slovenija. Prvi prevod, delo Josipa Vidmarja, je iz leta 1926. Temu je sledil nekajdesetletni molk. Založništvo v socializmu, ki je zaradi kulturno-politične ekspeditivnosti kanoniziralo s slovenskimi prevodi druga Dickensova dela, ki jih odlikuje ostra kritika kapitalistične družbe, je Božično pesem povsem ignoriralo bržkone zaradi njene za takratni čas rizične povezave s krščanstvom. Delo je zato nadaljevalo kolonizacijo Slovenije v  postsocializmu, ko se je razmahnilo proslavljanje božiča. V tem času nastaneta prevoda Janka Modra (1992) in Branka Gradišnika (1994). Tu so potem še zvočna dramatizacija Božične pesmi v obliki avdiokasete (1993) in v slovenščino sinhronizirana verzija animiranega filma na video traku (1994). Zadnja knjižna izdaja Božične pesmi (prevod Branka Gradišnika) je iz leta 2005, medtem ko pobarvanka izide leto kasneje. K temu je treba dodati še prevod Disneyjeve priredbe Dickensa, in sicer Mikijeve božične pesmi (1993).

A če je proizvodnja božiča del ideološkega učinka Božične pesmi tako kot načini, na katere se uspeh knjige in vseh njenih različic neprestano rojevajo, kaj so še drugi njeni učinki? V iskanju odgovora je treba izhajati iz dejstva, da je osrčje te knjige za otroke, ki vsebuje elemente nadnaravnega trilerja, dramatizacija osnovne eksistencialne dileme slehernega posameznika in posameznice: kako in čemu živeti svoje življenje.

Da ne bi bilo pomote, Božična pesem se začne turobno, težko in navidez nepovratno. Scroogeov nekdanji poslovni partner Marley je mrtev, povsem mrtev, tako mrtev, da o njegovi mrtvosti ni nobenega dvoma. Sedem let je že tako. Scrooge pa je zelo uspešen in bogat, a tudi ozkosrčen, nejevoljen in skopuški človek, ki je, kakor to opiše Božična pesem, tako samoten, kot je samotna ostriga. Zanima ga namreč samo posel, saj je uspeh v njem edino pravo merilo uspeha tudi drugače. Do revnih množic ima izrazito odklonilen odnos. V resnici gre za lenobneže in lenobnice. Če bodo predčasno umrli, nič hudega. Tako se bo vsaj zmanjšalo število presežnega prebivalstva. Božiča nikoli ne praznuje, odkloni, da ga bi preživel s svojim edinim še živečem neposrednim sorodnikom Fredom in njegovo družino.

Zgodi pa se, da na predvečer božiča Scroogea obišče Marleyev duh in napove obisk še treh duhov, in sicer preteklega, sedanjega in prihodnjega božiča. Zaradi njihovega posredovanja se Scroogeovo življenje razkrije kot življenje, v katerem si je izbral denar namesto ljubezni, poroke, družne in prijateljstva. Podredil ga je  neumornemu delu in ustvarjanju profita zaradi samega profita – denarja ni porabil ne zase, kaj šele za druge. Bil je povsem brezbrižen do svojega nečaka Freda. Ni mu bilo mar za njegovega uslužbenca Boba Cratchita in njegovo družino, ki je imela handikepiranega otroka, Malega Tima. Njegova skorajšna smrt bo tudi zmanjšala število presežnega prebivalstva. Niso ga brigale krute okoliščine ignorance in pomanjkanja, ki so pestile življenje mnogih, še posebej povsem nedolžnih otrok. Scroogeova smrt bo zatorej smrt osamljenega, preziranega in povsem pozabljenega človeka.

Ta razkritja vodijo Scroogea v radikalno preobrazbo njegovega življenja, ki se zgodi na božični dan, torej po tem, ko se zbudi iz noči, prečute z duhovi. Ne gre delati, temveč si vzame dela prost dan. Scrooge kupi največjega purana, ki je na voljo, in ga anonimno pošlje Cratchitu in njegovi družini kot darilo. Odpravi se v cerkev, sprehaja se po ulicah mesta in dobrodelni organizaciji, ki ji je dan prej zavrnil prošnjo za pomoč, donira denar. Dickens nam ne pove, kakšna je bila vsota, sklepamo pa lahko, da presenetljivo visoka. Dobrodelno pomoč v obliki hrane, pijače in ogrevanja, kakor pravi Božična pesem, namreč potrebuje tisoč in sto tisoč ljudi. Popoldne obišče Freda in njegovo družino ter božično pojedino ter zabavo po njej preživi z njimi. Dan po božiču poviša plačo Cratchitu, kasneje pa prevzame vlogo dodatnega in drugega očeta malemu Timu in ga tako reši pred smrtjo, ki ga je čakala, če se Scrooge ne bi spreobrnil. Nasploh in odslej je Scrooge velikodušen, radodaren, družaben, vesel in zatorej izpolnjen posameznik. Konec pripovedi je torej radoživ.

Božična pesem tako zaigra še na danes relevantno noto, katere zven lahko potrdimo s preverbo oziroma uporabo, recimo temu tako, izvenliterarne kontrolne skupine. V povsem drugem kontekstu je namreč podobna vprašanja, kot jih razpira Božična pesem, odprla Avstralka Bonnie Ware v svoji mednarodni uspešnici Pet največjih obžalovanj umirajočih (The Top Five Regrets of the Dying, 2011).

Ware opisuje, da je, ko je skrbela za na smrt bolne ljudi, pri njih opazila določene vzorce razmišljanja. Soočenje s smrtjo jim je oblikovalo obžalovanja, da v preteklosti niso imeli dovolj poguma, da bi živeli tako, da bi bili zvesti samim sebi, temveč so se podredili pričakovanjem drugih. Obžalovali so še, da so tako trdo delali, da niso bolje izražali svojih čustev, da niso ostali v stiku s svojimi prijatelji in prijateljicami in da si niso dopustili, da bi bili bolj srečni in veseli.

Tu ni težko narediti vzporednice med obžalovanji umirajočih, kakor jih je identificirala Ware, in načinom, kako se Scrooge sooči s svojim dotedanjim življenjem. Da bi se izognil grozečim posledicam, ki so mu predstavljene, Scrooge korenito spremeni svoje življenje in odnos do dela, bližnjih ljudi in nasploh do družbe.

Vaba na konici ideološkega trnka, ki ga Božična pesem vrže v morje svojega bralstva, je njena utopična obljuba možnosti osebne preobrazbe, drugačnega vsakdanjega življenja in eksistencialne izpolnitve življenja, ki naj ima pozitivni smisel, namen in družbeno blagodejni učinek. Božična pesem otrokom posreduje nasvet, začnite zgodaj, odrasle pa pomirja, nikoli ni prepozno. S tem postane Božična pesem nekakšno, sicer zelo okorno, orodje samopomoči: ozri se v preteklost, razgleduj se po sedanjosti, premisli, kaj ti bo prinesla prihodnost: ali je to res tisto, kar si želiš?

Ob produkciji božiča kot sredstva reprodukcije Božične pesmi in dramatizaciji eksistencialnega vprašanja, kako živeti svoje življenje, pa ima Božična pesem še tretji, a tokrat mnogo bolj dvoumni ideološki učinek. Ta je odlično ponazorjen v tem, da je bila novembra leta 2019 uporabljena kot orožje političnega boja v predvolilni kampaniji v Združenem kraljestvu.

Namreč, ko so na televizijskem soočenju britanske postaje ITV med premierjem in vodjem konservativne stranke Borisom Johnsonom ter vodjo opozicijskih laburistov Jeremyjem Corbynom slednjega vprašali, kaj bi Johnsonu dal za božično darilo, je Corbyn odgovoril, da bi to bila Božična pesem.

Konotacije Corbynovega darila so bile jasne. Mnogi v Združenem kraljestvu živijo na robu lakote in so obubožani, izkoriščani in brez upanja, kar je podobno tistemu življenju iz Dickensovih časov. A tu je treba biti previden, kajti nadaljnje levo usmerjene izpeljave iz Dickensa so lahko problematične. Dickens je res neusmiljen kritik kapitalistične družbe, a hkrati ne vidi onkraj nje in ne ponuja nobenih strukturnih in kolektivnih družbenih rešitev zanjo. A prav ta manko v Božični pesmi je tu sedaj posredno in simbolno zapolnjeval vzporedni intertekst predvolilnega manifesta laburistične stranke.

Manifest je načrtoval uvedbo 32 urnega tedenskega delavnika z enakim plačilom kot za 40 urnega, zeleno industrijsko revolucijo z milijonom novih podnebnih služb, gradnjo sto tisoč novih družbenih stanovanj na leto, izdatno povečano financiranje zdravstva in skrbi za ostarele, odpravo statusa dobrodelnih organizacij, ki jih imajo zasebne šole, ukinitev univerzitetnih šolnin, nacionalizacijo železnic, električnega omrežja, vodovodne industrije, pošte in širokopasovnega interneta, ki bi bil na voljo vsem in to zastonj …

Veliko pričakovanje? Gledano iz perspektive radikalne politike, program laburistov ni bistveno več kot spodoben in sodoben socialdemokratski program. Vendar bi njegova implementacija morda lahko imela bolj ambiciozne dolgoročne učinke: spremembo zavesti o tem, kako se na britanskem otočju razume smisel dela in doživlja kvaliteto vsakdanjega življenja, kako se gleda na lastništvo prodizvodnih sredstev v razmerju do njihove družbene koristi, kako se spopada z revščino, izkoriščanjem, boleznijo in starostjo, kako dojema stanovanjsko politiko kot družbeno nalogo, ne pa posledico učinkov trga, kako se opredeljuje smoter izobraževanja in sprejema določene naloge, da bi se izognili ekološki katastrofi zaradi segrevanja ozračja in podnebnih sprememb.

Ko je Corbyn Johnsonu ponudil Božično pesem kot darilo, je to pospremil s komentarjem, češ Johnson bo lahko prebral, kako oduren je bil Scrooge. Johnson je referenco seveda prepoznal, razumel in se je rahlo nasmejal.

Johnson se je rahlo nasmejal. Zakaj pa se ne bi? Vedeti moramo, da je bil Dickens vedno sprejemljiv tudi za desnico in establišment na sploh, ki je Dickensova dela v celoti neproblematično asimiliral. Kapitalizem, priznava establišment, je res zaznamovan z ekscesi in res je, da jih Dickens posrečeno obravnava in razkriva. Nadaljuje, da ravno zato, ker so to posamezni ekscesi, ki jih je mogoče popraviti z določeno mero osebne dobre volje in nekaj dobrodelnimi korekcijami – in natanko tako, kot to opisuje sam Dickens -, sam sistem in njegova temeljna ekonomska struktura nista vprašljiva. Navsezadnje, kot pravi establišment, Dickensova dramatizacija grozljivih posledic kapitalizma, zaradi katerih je prešel v popularni in kolektivni spomin pa tudi v vladajočo ideologijo, izhaja iz Anglije devetnajstega stoletja. Vsa ta dramatizacija je torej iz časa, ki je že zdavnaj stvar presežene preteklosti.

Poleg tega je politično agendo splošnih volitev 2019 predvsem zaznamovalo vprašanje izstopa Združenega kraljestva iz EU. Johnson je obljubil, da bo nalogo nedvomno in učinkovito opravil, laburisti pa so ponujali nov izstopni sporazum z EU in ponovni referendum. Na volitvah 12. decembra so zmagali konservativci.

Natančneje, konservativci so zmagali samo v Angliji. Na Valižanskem so slavili laburisti, na Škotskem levo-sredinski nacionalisti in na Severnem Irskem imajo skupno večino dve progresivni irsko-nacionalistični stranki in nadnacionalna stranka, ki združuje katoliško in protestantsko skupnost. Odstotki kažejo, da je več ljudi glasovalo za stranke, ki so zagovarjale ponovni referendum ali to, da Združeno kraljestvo ostane v EU, kot pa za stranke, ki so za izstop, kot je Konservativna stranka.

Ker pa je Anglija demografsko največja konstitutivna enota Združenega kraljestva, je država dobila konservativno vlado in izvedbo Brexita. To pa tudi zato, ker so na presenečenje mnogih za Johnsona in konservativce glasovali mnogi volivci in volivke iz delavskega razreda v volilnih enotah na Severu Anglije, ki so sicer veljale za trdnjavo laburistov.

Težki časi? A Dickensova rešitev težav takratne družbe, kakor piše George Orwell v prodornem eseju o pisatelju (1939), je skorajda izključno moralna. Ni videti, da bi si Dickens želel njene korenite spremembe. Njegova dela sporočajo, da bi bila družba spodobna, če bi se ljudje spodobno obnašali. Orwell meni, da na to kaže ponavljajoča figura, ki prepleta Dickensov opus, in sicer figura dobrega bogataša, ki naokoli deli denar.

Natanko taka figura je tudi prenovljeni Scrooge. Pooseblja spremembe v družbi, ki so potrebne za kapitalizem, in ponazarja njihovo zgornjo mejo: nekaj dobre volje in prijaznosti, malo finančne redistribucije in dobrodelnosti in to je v bistvu to. Tako Corbynova pobuda, da bi se Johnson ponovno in podrobno seznanil z Božično pesmijo, ni bila nujno radikalna ali nevarna. Možno je tudi nasprotno: njena predvolilna politična invokacija je bila Johnsonu morebiti celo v prid. Marsikomu bi se namreč lahko zazdelo, da bo tudi Johnson naredil natanko isto kot Scrooge. Da se bo spreobrnil.

S tem in na poti lastne preobrazbe v velikega državnika bi bila Johnsonova neprijetna dejanja in izjave, narejene in izrečene v dotedanjem življenju, kot so njegova brezobzirna ambicija, laži, žalitve revnih, vernih ter rasno in spolno drugačnih, presežene. Rodil se bo novi Jaz. V osrčju samotne ostrige se domnevno vendarle lahko skriva biser.

Mnogi bi lahko pomislili, da bo Johnson po zmagi na volitvah res razdelil naokoli nekaj denarja in da bodo zato najhujši ekscesi britanske družbe malo manj boleči, kot so sicer. To, da bodo ti novci sicer nezadostna nadomestila za katastrofalne posledice varčevalnih ukrepov, ki so jih od leta 2009 izvajale konservativne vlade v koaliciji z liberalnimi demokrati ali same, je že druga zgodba.

Poleg tega bi lahko marsikdo tudi verjel, da bo Johnson vseeno navezal nove in iskrene vezi z ljudmi, ki izhajajo iz raznih družbenih skupin, ki jih je sicer do sedaj preziral. Kakorkoli že, nedvomno je, da bo hkrati še zagotovil, da bo vsa struktura britanskega gospodarstva, establišmenta in angleškega gospostva nad drugimi deli države ostala nedotaknjena. Biseri so na voljo samo tistim, ki lahko zanje izdatno plačajo.

Leta 1844 je satirična revija Punch objavila svojo verzijo Božične pesmi. Gre za pravo pesem, pri kateri se ne more preslišati določenega odmeva na naraščajočo popularnost praznovanja božiča med angleškim srednjim slojem in na Dickensovo delo iz prejšnjega leta. Tega nikakor ni bilo mogoče spregledati, če vemo, da je bilo do konca leta 1844 natisnjenih kar trinajst novih izdaj Božične pesmi. Glede intertekstualnega odnosa do Dickensovega dela, je Punchova verzija tudi sama dvoumna. Deluje lahko kot pozitivno dopolnilo Dickensove vizije božiča, saj opominja, da so razlike med bogatimi in revnimi prevelike. Hkrati pa je lahko opozorilo, da posamezne dobrodelne geste za premagovanje teh razlik nikakor niso dovolj.  

Pesem v Punchu jedrnato razkriva globok razkol med tem, kako praznujejo božič bogati in kako ga doživljajo revni. Prvim božič pomeni obisk cerkve, izdatno jedačo in pijačo, sedenje pred toplim ognjem in zasluženi spanec po vsem tem. A revni, ki v pesmi nastopajo v refrenu kot zbor mnogih glasov, nimajo plašča, s katerim bi se oblekli za cerkev. Kurjave ni, za jesti ni niti skorje kruha, voda je zmrznjena. Med tem, ko se bogati za božič tako veselijo, da se jim ne porodi niti ena skrb, se revni nebesom zahvaljujejo, da je božič samo enkrat na leto.

Res je. Nedvomno je bil za mnoge ljudi angleškega srednjega sloja Scrooge tako oduren, da so v njegovem odsevu potrdili svojo stanovitnost, ki ne terja prav nobenih preobrazb. Nič hudega tudi ni bilo v primeru, če so se odzvali njegovemu klicu po preobrazbi. Še vedno so lahko praznovali božič na način, ki je bil povsem nedostopen množicam revnih, in je še dodatno potrdil njihovo družbeno izključenost. In kakor ni nujno, da osebna preobrazba vodi v družbeno spremembo, tudi ni nujno, da skupni kulturni običaji, izkušnje in zgodbe dejansko presežejo globoka družbena nasprotja in protislovja. Nasprotno, lahko so celo prepreka na poti do njihovega razreševanja.

  

Nova verzija Božične pesmi, ki jo jeizdala revija Punch leta 1844.

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

Nikolai Jeffs – Charles Dickens – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

  

Nikolai Jeffs
O avtorju
Nikolai Jeffs je diplomiral in doktoriral na Univerzi v Essexu, Združeno kraljestvo. Od leta 2001 honorarno predava na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 2011 pa je zaposlen na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Med drugim je bil sourednik pionirskega zbornika Afrike (skupaj s Borutom Brumnom; 2001), urednik Zbornika postkolonialnih študij (2007), soavtor eksperimentalnega dokumentarnega filma “Borili se bomo proti njimi…”: Kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope (skupaj s Andrejem Pavliščem, 2004) in sokustos razstave umetnosti ovitkov vinilnih plošč Artcoustics (skupaj s Guyem Schraenenom in Božidarjem Zrinskim, 2007). Je avtor številnih člankov in poglavji v monografijah o anglofonskih in postkolonialnih literaturah in formacijah, novih družbenih gibanjih in popularni kulturi. Nikolai Jeffs deluje kot javni intelektualec in na prireditvah in v medijih redno predstavlja, komentira in analizira razne družbene, kulturne in poiitične pojave.