Nika Prusnik Kardum o poslanih pesmih
Pok je nastal, po tistem, ko se je dogajalo, nekoč, in se ne dogaja zdaj in potem, seveda, hrepeniš. Malo tudi zato, ker ti manjka in potem upaš, da boš to priklical v svoje življenje, ker ima zapisana beseda moč in je urok, ki napoveduje.
Premagati skrčen dih sem napisala, ko sem bila preveč v mislih in lezla v kroge in premalo v telesu in čutilih in potem me je stiskalo v majhno piko in je pritiskalo iz vseh smeri pa sem se začela spraševati in potem vse to zapisala, da bi zmogla razpustiti.
***
Pok
Naj bo težka kri, ki me zaustavljaš. Naj me tvoje telo pogrezne v oster travnik. Dražiš me, pijan od vonja. Razmaži svod, pogoltni znamenja, da sem tam in zlita. Daj mi, da na tebi spočijem tresenje. Pritisni vame sonce, tako, da me pahne tvoj vokal v neznosne mantre in me pljuskne v kapljico. Suniva se v sklop celic, v butanje sokov. Zapodil se boš vame, si rekel, da boš padel vame. Ti, ki praviš, da sem mehka pošast. Že veš kako pijejo Bogovi v parih? V parih. Rahlo, tako rahlo, mogočno. Čutim kako tvoj dih postaja moj urok. Čutim topel temelj, ki trdi in se dviguje in me dosega. Opeka, utripaj razširjeno vame. Oh, razkošna sladka napetost, ponesi me, orjaška šapa v razprtje skorje. Vidiš, kako peče, tolče in oživlja, mehka koža, ki počasi. Odpira. Polzeč jezik, ovij me
in ugrizni v temo postopno.
***
Premagati skrčen dih
Z zlizanim okostjem se primaješ, stolčena,
na najmanj sedem koncev, prekajena.
Kako je on spretno stlačil morje vase.
In se zatajiš. Končati lov na plavuti, razpustiti blišč.
Beda je biti v majhnem črnem sklonu hrbta, ker se bojiš.
Zaspati. Biti ranjen v sanjah – to je preverznost.
Budnemu očesu pustiti, da nadzira usta,
če hočete svobodo.
Naj nas morje ne razlomi, naj premakne.
