/ 

Za Metko Krašovec

 

 

Sanjalo se mi je, da se je Metka razdrobila. Da je njen prah postal oltar.
Zvonovi so veličastno butali ob skorjo zemlje, da so lilije zrasle iz njenih belih ust.
Začela je s potovanjem v kristalno obliko prežarjena v valovanje.
Oblaki, ki so jo nesli, so nahranili prst, da nas razmoči v njeno krsto.
In potem je veter zdrsnil v mirovanje
in so se razširile slike
in so pljuča pljusknila v pok srne,
veš, samo tako smeš pretrgati temo, je šepnila.
Odprla je svoje oči, široko, in me vanje spravila s hitrostjo,
da sem padla skoznje čista solza na rdeče polje, spreobrnjena.
In je šla nazaj v črno.

 

 

Nika Prusnik Kardum
O avtorju
(fotografija Eva Prusnik) Nika Prusnik Kardum (1995) po materi Dalmatinka, po očetu Ljubljančanka, je študentka na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, na AGRFT pa obiskuje dramsko pisanje. Skuša pesnikovati, pisati, živeti in ustvarjati umetnost. Je zmotljiva in od zemlje, je več kot zgolj telo in je od vesolja. Je vse kar ji določa svet in hkrati nič od tega. Nenehno se spreminjajoča, raziskujoča, valujoča, iščoča. Se žene za lepoto, za temo, za svetlobo, za epskostjo in preprostostjo narave, za čistostjo misli, za močjo besede, za mirom v duši in za ohranjanjem protivnosti obstoja. Dela napake in se kdaj pa kdaj od njih nekaj nauči. Verjame v dobroto in angele in ljubi moč nežnosti. In nič od tega ni zagotovo ali dokončno.