Nežka Struc – pesmomat – izbrane pesmi

Medved zeha

  

pod temo
pod odejo se vali rogovje
in v roki mi bije tuje srce
kosmati čekani
se stiskajo k meni
in moram jih varovati
pred brnenjem
kjer beseda ni dovolj
kjer v zraku lebdi izpuljena dlaka

NIČ višav NIČ planjav morda kakšna krava
težke noge prihajajo k meni

zvok rogovja se prepleta kot se prepletam
z očmi ki me lovijo v mojem telesu v mojih sanjah
ki lovijo druge oči
praskam po svojem gnojnem srcu
in si iz nosnic ne znam izbiti vonja
ne vem kam preusmeriti podedovano nesramnost

zajebala sem da sem se rodila in komaj čakam da umrem
kljub vsemu mi gre na jok ob antikapitalističnih verzih
in hodim vzravnano z menstrualnimi krči

  

*** 

  

vse vas bom dala v svoje pesmi

  

glasbe je konec
tam kjero se nehajo ljudje
obsedeni s svojo vrsto
z ravnanjem linij
neporaščenih prednikov
s česanjem lasnih vložkov
v prostrane zaplate grobe monokulture

ne nasiti me ta trava

ne čečka mi po srcu

kosmi odpadlih trepalnic
se valijo preko laminata
kot pobeglo grmovje preko peska

svetlost tvojih ekranov
riše sence pod mojimi vekami
tako najlažje pojasnim
kako vidim
neka bistra juha
se mi pretaka po glavi
priplavala sem po njej

ne bo mi prav nadaljevanje sveta
obsedena s pisanjem o njegovem koncu
interpretiram rumene strani
analogni trenutki pljusknejo
babica je umrla
ni mi spletla plašča iz svojih las
glavo je zakopala
v več zemlje pod nogami

pisanje o lastnih gubah ne
zadovolji
dobre pesmi

glasbo zaprli v nafto
bo pisalo nekje

  

*** 

  

Listje

  

hišnik se je zbudil
in ni mogel skozi vrata
zasuta zapečatena z listjem.
skozi okno je vrgel vžigalico
in zažgal cel blok sebe
vse svoje male hrčke
ter novi citroen berlingo.
kako tragično.

listje bo vedno
zelo veliko listja
celi kupi listja
celi kupi ljubezni.
naj jih veter nosi
kamor želijo.
prva učna lekcija je mimo:
lahak naj bo korak ko se
bitje
približuješ zverem.

  

*** 

  

stay soft
ker ne najdem boljšega izraza
paradigma se je obrnila sredi noči
na nekem polotoku
kjer so se otoški dečki ščipali v rdeča lica
in se objemali čez trebuščke
stay soft
in svet bo od zdaj naprej drugačen
bom mehka
ko sem iz sebe želela vleči nespletene niti
stay soft
zahteva neizprosno milino
ne bomo se prisiljeno združevali
beži beži vstran od idealov
objemaj sei jemlji robustno okornost
stay soft
premikam se tako počasi
da svet pozabi name
le organi avtoritete
so zajokali mehkobo
le če so
odjahali po prešernovih kôckah
vztrajaj
stay soft
bodi mehak puhast nežen minljiv krhek
kos človeka
trdovratno se izogibaj prijaznosti na mestu
stay soft
me žlica moraliziranja
udari z opeko po glavi
da zakrvavim po
mestnih trgih
ki jih ne smemo uporabljati
kjer jahajo le transformerji
stay soft
govorim sami sebi
sebi pod sabo nad mano
sivina modrina dovolj barv
v meni na meni z mano okrogle roke
en korak bliže očem
stay soft
še nisem izkrvavela
lahko odplujem
z zvokom
nepredvidljivo kaj kaj
me mora nadzorovati
grožnja denarne kazni
sežig na lesu
nedeljski nočni zasledovalec
stay soft
nam izdam dovoljenje za mehkobo

  

*** 

  

sveža kri se spere hitro

  

zložim se na tvoj prsni koš
name polagaš jutranjo svetlobo
mi hrbet obračaš proti sencam
in vsakič ko vdihnem zaskeli
in vsakič ko zaspiš med mano si …

sveža kri se spere hitro

zažgati žgati zažigati sežigati
ljubezen
posuti objem s pepelom
počakati na veter
zvezde posoditi solzam
solze pripeti na nebo
kričati trganje
pepel prepustiti vetru
nebo zvezdam
prižgati nebo
ne. raje
zažgati sežgati žgati
posuti pepel z objemom

nihče me ne more ustaviti
zaletim se v sonce
v oblakih sence donijo
prestopam se po neprekinjenem zvoku
ledene sveče mi padajo pred noge
spomini so zapisani na vse strani neba

   

  

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist