Neža Zajc – pesmomat – izbrane pesmi

  

Prvi

  

Še vedno si prvi
na kraju, kjer ni pokopa.

Le neverjetje trdnosti
in zaljšanje tesnobe
premakneš z nebesne gmote
znane dediščine volje
v ospredju temnih povsod konic,
ki zajedajo se v okove
telesa hlapnih smernic.

  

*** 

  

Iz pesnitve Svobodne noči

  
II.

  
Premagana je slabost:
udarja po tebi gora
dostojanstva materinskega
z glavo v zid
ljubezen zavidljiva
v medu enkrat ubit
vzlet zavesti tišji
zagledan je kip
nikdar pa ne uresničen
okamenel v bronu
nezdajšnji ulit
odsanjan konjenik
in najstarejši strup
vsajen, užit
kakor razbarvan hip
in žalosti utrip
nikdar več ni brez lune.

V nočeh svobodnih
vstajajo vode
brez povelja, dežja ali upa
na življenja premik.
Ker zadnji je velelnik od
rojenja v mir
natančne volje
za ime izbrane krvnosti.

  

*** 

  

Vijolice

  

Nenadoma se name zgrinjajo
pravljična sla bitja.
In gledam, kako se sesipljejo
v zraku mračnega razkritja.

S pogledom preprečim soho
njihovega nasilnega sožitja,
da se raztresejo v prah svetlobe
zavračam sonce.
In glas zvestobe.

Sem zraven pretrganja tkiv,
naperjenih v prsi tetiv, ko
sprejmem star oklep vijolic,
vem, da sem ostal sredi njih,
kjer zatrem vstajenja mrtvih.

  

*** 

  

Pravda

  

Zdaj lahko omahneš pod nimbom
sreče, ne dahneš več nikomur,
iz belega omizja žalovalne hoje
gledaš naravnost v obraze bolje.
Ker vnaprej veš za Boga od tod,
kjer si bil razumljen kot otrok
med glavami Trojice svete,
zdaj tja več ne ležeš.
Le zvonjenje oddaljeno nočuje
v razmerju trpljenja ene duše.
Ker ni nesorazmerja med brazdo in členkom
v zemlji, in ne med rano in njenim drhtenjem.
So le gnezda nad belim poljem.
Imenovanje osvobojeno sredi
zanemarjanja padca in v bolečini,
v osamelem jeku, pomeni
žalostno, v osebi, tebi pravico,
da našel kopreno svojega si jezika.

  

*** 

  

Tlak

  

Naj korak tlakuje le strah, ožji
od utelešenja medosebnega miru,
da se le sten jame oprijemam globlje,
kakor dahnil bi od zadaj vame Duh.

Čeprav ni tal brezna in ne vratu,
verzi prelamljajo tilnik,
da začutiš ob sebi obličja:

kakor sanjal bi v žrelu mrtvila,
čez ravne Babilona bregove
te nese reka v sence previsa,
kjer modrasi grejejo drug drugega,

v razmerju greha in trnja
nikdar ne prekoračijo ustja
čudodelne vere in strupa,

tam lezejo od sonca stran med prstene kolke,
ker verjamejo v drhtenje, čezmerno molka,
njihov jezik bel je od podtalne vode –
tako očetje po vratu ližejo otroke

kakor danes tako nekoč:
to je nuja predkrščeno Božja.