/ 

Močne besede, ki preprečujejo konflikte, so nujne, sovražnih besed pa ne potrebujemo

Vesna Mikolič – Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

VesnaMikolič

Vesna Mikolič, jezikoslovka, avtorica knjige Izrazi moči slovenskega jezika.

Neža Vilhelm - za naslovnico

Z njo se je pogovarjala Neža Vilhelm.

   

Pogovor z jezikoslovko, zaposleno na Inštitutu za jezikoslovne študije ZRS Koper in profesorico na Katedri za slovenski jezik in književnost Oddelka za humanistične študije Univerze v Trstu ob izidu njene knjige Izrazi moči slovenskega jezika.

    

Pred in med prebiranjem vaše knjige so se mi po glavi motale nekatere stare modrosti. Prosila bi vas za vaš komentar.

Rem tene, verba sequentur. Če obvladaš snov, bodo tudi besede sledile. To bi moral biti gotovo predpogoj – obvladanje snovi, o kateri govorimo. Ali današnji govorci spoštujejo ta nasvet? Seveda me zanimajo predvsem tisti, ki govorijo s pozicije moči?

Brez vedenja, znanja, poznavanja je sporazumevanje prav gotovo oteženo. Mislim, da si takega komuniciranja niti ne bi smeli dovoliti. Ljudje smo si različni, nekateri kar rečejo, ne da bi pomislili, drugi hitro razmišljajo in se tudi hitro izrekajo, tretji si vzamejo več časa za premislek. Sama sodim bolj med tretje, razumem pa tudi, da je pogosto prav komunikacija pot do znanja. Včasih se je treba zato kar spustiti vanjo, skočiti tudi na glavo, če gre za pravi dialog. Beseda da besedo in kjer se ljudje znajo poslušati, pride tako do novih spoznanj. Vendar pa pravi dialog poleg poslušanja predpostavlja neko izhodiščno znanje, brez tega ne more priti niti do novih spoznanj. Vsaka komunikacija naj bi tako vključevala neki osnovni premislek in vsaj približno poznavanje snovi, ne glede na to, s katere pozicije govorimo. Seveda bi tisti, ki so na družbeno odgovornih položajih, morali še toliko bolj skrbeti za to, da njihove besede niso prazne, pač pa da družbi pomagajo premišljati o skupnih pomenih in vrednotah.

     

Verba docent, exempla trahunt. Besede učijo, zgledi vlečejo. Velja to še danes? Zdi se, da veliko ljudi govori eno, dela pa čisto nekaj drugega. Žal se to dogaja tudi tam, kjer bi se najmanj smelo in spodobilo – med odločevalci.

Ljudje smo tudi vizualna bitja, zato ne samo poslušamo, ampak tudi gledamo, kaj ljudje okrog nas počnejo. Glavno pa je, da neko osebo sprejemamo kot celoto, njene besede in dejanja. Besede in dejanja morajo biti sinhronizirani, saj so enako pomembni. Ne zadostuje vedno, da delamo dobro, pa tega ne znamo predstaviti z besedami. Prav tako seveda ni dovolj, da smo dobri samo v besedah. Prav je, da smo koherentni in dosledni v obojem. To je pomembno na vseh področjih, družinskem in poklicnem, saj se samo tako ustvari zaupanje, ki je osnova učinkovite komunikacije, še posebej v kriznih časih, kot je današnji, ko je pristna komunikacija v zasebnem in javnem prostoru bistvenega pomena. Zaupanje med izvajalci javnega komuniciranja in javnostjo je nujno, in zato je tudi doslednost, usklajenost dejanj in besed pri odločevalcih ključna.

  

Beseda ni konj. Se strinjate?

Že kot jezikoslovka se s tem ne strinjam. Beseda je konj. Kot sem izpostavila že zgoraj, je enakovredna dejanju, beseda je sama po sebi dejanje, tudi v skladu s teorijo govornih dejanj. Z vsako besedo se nekaj zgodi, vsaka izrečena ali zapisana beseda ima neki vpliv, pa četudi kdaj minimalen. Pogosto pa ima beseda tako moč, da si jo zapomnimo vse življenje. Obstajajo torej besede, ki spreminjajo naša življenja. Tega bi se morali bolj zavedati. Po drugi strani pa razumem ta rek v tem smislu, da se besed ne smemo bati, čeprav razumemo njihov vpliv in njihovo moč. Strah pred rabo besed je odveč. Spoštovanje besede da, strah pa nas ovira pri ustvarjalnosti v jeziku, ki nas edina lahko privede do novih spoznanj. Če smo pri sporočanju sproščeni in svobodni, občutimo, da so nam besede na razpolago, zato jih lahko izbiramo, smo v jeziku ustvarjalni in tako pridemo tudi do marsičesa novega.

  

Pero je močnejše od meča – moto PEN-a. Je to res ali je treba kdaj tudi poprijeti za meč?

Če beseda odigra svojo vlogo, če je pristna in skladna z dejanji, meč praviloma ni potreben. Ko pa umanjka prava beseda, ki bi morala nadomeščati meč, potem se pokaže potreba po slednjem. Če je beseda močna, da prepreči konflikt in celo morebitno vojno, potem je prav, da je močna. Take besede so zaželene in v zaostrenih razmerah celo nujne. Manipulativne, namenoma sovražne besede pa zlahka pripeljejo tudi do pravega meča in takih besed ne potrebujemo.

  

Sporazumevanje je proces med govorcem (piscem) in naslovnikom, nekakšna dvosmerna cesta. Kaj vse vpliva na uspešno komunikacijo in kje vse se lahko zatakne?

Komunikacija je vedno dvosmerni proces. Naloga govorca je razmišljati tudi o prejemniku sporočila. Ni pomembno samo, ali imaš kaj povedati ali ne, ampak si mora vsak govorec zastaviti tudi vprašanje, ali naslovnika to sploh zanima. To dobro vedo načrtovalci tržnega komuniciranja, ki morajo vedeti, kaj zanima njihove ciljne skupine ali kako le-te pripraviti, da jih bosta neki izdelek ali storitev zanimala. Seveda smo tu lahko priča tudi večji ali manjši manipulaciji potrošnikov. Merilo pa je vedno to, koliko smo zares pripravljeni prisluhniti naslovniku in koliko je ta v resnici pripravljen poslušati in slišati. Proces je namreč dvosmeren tudi v tem, da nikoli ne bi smel prevladati ali sporočevalec ali naslovnik. Vlogi se izmenjujeta in usklajevati se morajo potrebe in interesi obeh. Tu seveda govorim o idealnih situacijah. Sicer pa smo vsi bolj ali manj ujeti v družbene mehanizme. Tako pride tudi do situacije, ko posameznik za dobro družbe  pove kaj, česar ta v tistem trenutku ni zmožna slišati. Ta naloga je težja. Morda je govorec pred časom, je drugačen od splošne klime. Dejstvo, da ga množice ne bodo zmogle slišati, pa ga ne odvezuje od njegove dolžnosti, da upošteva naslovnika. Kljub težji nalogi in zavedanju, da ne bo razumljen, ne bi bilo prav, da bi se oholo dvignil nad množico. Naloga takšnih izobražencev, ljudi širokih nazorov, žlahtnih elit, kot jim sama pravim, je povedati, kar mislijo, izpostaviti vrednote, v katere verjamejo, pri tem pa ne podcenjevati ljudskih množic. Njihovo sporočilo bo morda trenutno res nerazumljeno, bo pa razumljeno kdaj kasneje. Tudi to družba potrebuje. Slovenska družba je danes taka, kot je, tudi zaradi takšnih sprva nerazumljenih vodnikov. Eden največjih je gotovo Ivan Cankar, ki je bil s srcem pri ljudstvu, med ljudstvom, čeprav po svojem spoznanju visoko nad njim in daleč pred časom.

   

V vaši knjigi posamezne dele uvajajo citati različnih avtorjev (Victor Klemperer, Srečko Kosovel …), ki imajo vsak svojo značilno govorico. Ob tem me zanima, ali je mogoče po načinu pisanja in izrekanja zaznati tudi družbeno klimo?

Seveda je mogoče. Klempererjev citat k prvemu delu knjige pravi, da je govorica izraz nekega obdobja. Klemperer je avtor dela o jeziku tretjega rajha, ki govori o tem, da je jezik že prej nakazoval vso tragedijo 2. svetovne vojne. Vsaka govorica izdaja človeka, družbeno skupino in družbo. Za vsako družbeno skupnost je značilen specifičen govor, ki pa se tudi razvija v času. O tem govorijo znanstvene študije, to tezo lahko zagovarjam tudi z vidika dejstva, da se norme družbene komunikacije spreminjajo že v času posameznikovega življenja. K temu seveda pripomore razvoj tehnologije, danes se z digitalno komunikacijo spreminjajo tudi odnosi, komunikacija vpliva na družbena razmerja. Hkrati nam komunikacija veliko pove o družbi, tako javna kot zasebna. Družbe se zelo razlikujejo med seboj glede načina izražanja namena sporazumevanja, čustvenosti, neposrednosti ali posrednosti, vzpostavljanja distance … Te značilnosti so lahko del neke kulturne tradicije, ki ostaja vtisnjena tudi v jeziku, celo v slovničnem sistemu. Za slovenski jezik je na primer bolj značilen tvorni glagolski način, manj je nominalizacije, kar kaže na to, da je naš način razmišljanja bolj neposreden, konkreten, manj je distance, podobno kot je to pri drugih slovanskih jezikih. Italijanski filozof Umberto Galimberti je svoj čas v tem slovanskem pristnejšem stiku s stvarnostjo videl perspektivo za prihodnost. A za Slovence se zdi, da smo z vidika neposrednosti na nekem prepihu: po eni strani smo po jeziku del družine južnoslovanskih jezikov, po drugi strani pa najbrž zaradi previdnosti do gospodarjev, ki smo jo razvijali skozi zgodovino, nismo tako neposredni, tudi čustev ne izražamo tako neposredno kot nekateri drugi narodi iz te jezikovne skupine. Seveda nas družbena omrežja danes spet spreminjajo in postajamo neposrednejši, več si upamo, v določenih okoliščinah še preveč. Razmerje med tradicijo in razvojem je vedno zelo zanimivo in spremenljivo.

  

Način komunikacije je zelo pomemben – seveda je zelo pomembno, kaj sporočamo, prav tako pomembno pa je, kako to povemo. Po raziskavah Robin Lakoff je posebej za ženske zaradi njihove nižje družbene moči značilno, da svoj govor šibijo, njihova sporočila so zato manj prepričljiva. Gotovo opažate to tudi v slovenščini – kako?

Zelo je pomembno, kako govorimo, orodje je pomembno. Digitalna komunikacija in tehnologija nista spremenili samo načina, ampak tudi vsebino. Kako in kaj sta enako pomembna, morda se tega premalo zavedamo. Naša družbena situacija se oblikuje z jezikom. Moč, ki jo imamo, je odvisna od pozicije, od te je odvisno, kako bomo slišani. S svojo komunikacijo pa si tudi ustvarjamo neki družbeni položaj, komunikacija je vedno pozicioniranje, ustvarjanje bolj ali pa manj enakovrednih odnosov. Tu govorimo tudi o družbenih skupinah, ki imajo manjšo družbeno moč, kot na žalost še vedno velja za ženske. Pomembno je, kako ženske komuniciramo. V raziskavah iz 70. let prejšnjega stoletja, ki jih je v ZDA izvajala Robin Lakoff, so ženske velikokrat uporabljale šibki govor: več je bilo naklonskosti, modifikacij intenzitete, manj dejstev, odpirale so komunikacijo, jo končevale z vprašanji, si želele potrditve, leksika je bila bolj prijazna, dopuščala je ugovor. To je z vidika uporabljenih jezikovnih sredstev res šibki govor, tudi danes se ženske kdaj počutijo negotove, sploh v javnih nastopih, a po drugi strani tak govor ne temelji na egu govorca. To je pravzaprav govor, ki bi si ga v družbi večkrat želeli. Ga pa dodatno ošibi dejstvo, da so na pozicijah odločanja še vedno večinoma moški, ti pa narekujejo drugačno komunikacijo. Ta pogosto ne temelji na argumentih, tudi ne odpira razprave, ampak izkazuje moč pozicije. Zato bi morale ženske delovati na dva načina. Prvič, priti na pozicije in uveljavljati argumentirano in odprto komunikacijo kot ustreznejšo. In drugič, treba je delati na samozavestnem nastopu v javnosti, saj si prav s samozavestnim komuniciranjem utiramo pot v javnost. Naše mesto je seveda tudi tam.

  

Zanimiva je raziskava (Haleta 1996) o tem, kako slušatelji doživljajo govor predavateljev. Učitelji, ki so uporabljali močnejši jezik, so veljali za bolj dinamične in verodostojne. Slušatelji, ki so poslušali učitelje s šibkejšim jezikom, so bili tudi bolj negotovi. Menite, da bi morali s to raziskavo bolj seznaniti učitelje, tako teoretično kot praktično?

Absolutno. Pri vsakem sporočanju se je treba zavedati, da imamo odgovornost do naslovnika. V šolski situaciji bi se učitelj, ki ima nalogo usmerjati in voditi mlade, moral še toliko bolj spraševati o vlogi besede. Mislim, da bi bilo dobro, če bi učitelji o tem razmišljali, se seznanili z literaturo in na tej osnovi analizirali svoj govor, ugotavljali, kaj je bolj, kaj manj učinkovito, ne samo na ravni enkratne učne ure. Obstajajo izsledki raziskav o učinkovitosti govora glede na to, ali gre za enkratni govorni dogodek ali za dolgoročnejši odnos. Še posebej pri dogotrajnem odnosu niso pomembna samo posamezna močna jezikovna sredstva, pač pa je pomemben celovit pristop, ki zajema tudi neverbalno komunikacijo. Odnos med učiteljem in učencem je trajen, ne gre za trenutno očaranost, ampak za zaupanje, ki traja. Če učenec zaupa učitelju zaradi njegovega verodostojnega govora in pristnega odnosa, ki vključuje tudi neverbalno neposrednost, potem bo to lahko zares kakovosten pouk.

  

Zelo pomembno vprašanje za današnji čas pa je vprašanje nasilja v jeziku. Pravite, da je pravna regulacija nasilja v jeziku nujna. Že poznamo kakšno definicijo?

Definicije sovražnega govora obstajajo tako na mednarodni kot nacionalni ravni. Sovražni govor opredeljujejo Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic, Svet Evrope, Ustava RS, definiran je tudi v Kazenskem zakoniku RS. Največkrat je sovražni govor opredeljen kot govor, ki temelji na sovraštvu, diskriminaciji, žalitvah in ogroža javni red in mir. O njem med drugimi teoretiki veliko piše filozof Boris Vezjak. Kljub normiranju pa imamo v Sloveniji težave z omejevanjem sovražnega govora, ker takšnega govora ne prijavljamo dovolj pogosto, pa tudi zaradi različnih interpretacij zakonskih predpisov in posledično različnih sodnih praks.

V knjigi poleg tega definiram tudi nasilni govor, ki je širša kategorija od sovražnega govora in je zato še več težav z njegovim omejevanjem, a je kljub temu treba razmišljati tudi o tem. Nasilni govor je vsak govor, ki stopnjuje intenziteto do te mere, da zapira možnost sogovornikovega odziva in hkrati uveljavlja samo svojo pozicijo. Ustvarja realnost po svoji meri, kar predstavlja nasilje nad sogovornikom. Nekatera jezikovna sredstva so jasen znak, da je intenziteta prevelika, da gre za pretiravanje, ki zelo hitro zdrsne tudi v laž, kot je ugotavljala že antropologinja in klasična filologinja Svetlana Slapšak. Imamo pa jezikovna sredstva, s katerimi lahko uravnavamo intenziteto jezika, pa se jih premalo zavedamo. Če bi na primer slovenska vlada danes tako tehtala med jezikovnimi sredstvi za uravnavanje intenzitete, kot tehta med omejitvenimi ukrepi, bi bilo najbrž zdravstveno stanje danes precej drugačno. Če bi se zavedali, kdaj je njihovo sporočanje preveč nabito s čustvi, kdaj pa to morda umanjka, bi bili tudi ukrepi nedvomno učinkovitejši. Zavedanje o izraznih možnostih z vidika intenzitete je sploh v kriznih situacijah ključnega pomena, o tem bi morali večkrat razmišljati.

   

Kljub vsemu se mi zdi to precej subjektivna kategorija, saj je odvisna od tvorca sporočila, nagovorjenega, okoliščin, njunega odnosa.

Sovražni in nasilni govor sta res precej izmuzljivi kategoriji, še posebej ko ju soočimo s pravico do svobode govora. Percepcija nasilnega govora je še bolj subjektivna, ampak tudi tu sta jasna izhodišče in končna meja. Če je namen sporočevalca biti sovražen, poniževalen do naslovnika, mu ne dopustiti prostora za izražanje in sploh če naslovnik to občuti kot nasilje, potem je to nasilje. Seveda gre še za celo vrsto vmesnih položajev, od humorja, ironije, cinizma, sarkazma do manipulacij in prikritega uveljavljanja lastnega ega, a za prepoznavanje nasilja v govoru sta vedno ključna sporočevalčev namen in naslovnikov odziv. Posamezna jezikovna sredstva pa, hote ali nehote, bolj ali manj eksplicitno, te odnose izražajo in razkrivajo.

  

V raziskavi, ki jo navajate tudi v zadnjem delu knjige, ste se ukvarjali z nasilnim govorom v tradicionalnih in novih medijih. Glede na to, da se z jezikom ukvarjate že dolgo, vas je kaj presenetilo?

Spletna komunikacija je povzročila razpršenost in relativizacijo centrov moči, kar na eni strani pomeni demokratizacijo družbe, na drugi strani pa umanjkanje avtoritet pripelje do občutka, da vsako mnenje enako šteje. Znanje, poznavanje, vednost izgubljajo pomen in najbrž sta v kriznih situacijah, kakršna je sedanja pandemija, nezaupanje v znanost in posledično njeno razvrednotenje še večja. Kljub temu bi vsaj do določene mere pričakovala, da se na družbenih omrežjih v zasebnih oziroma polzasebnih profilih drugače obnašamo kot takrat, ko komentiramo objave javnih institucij. Mislim, da zunaj spleta še vedno obstaja distinkcija med osebno komunikacijo in odnosom do institucij, na družbenih omrežjih te razlike ni več. En tak primer so vladne tiskovke v zvezi z omejitvenimi ukrepi, objavljene na FB, ko se pod objavo vsakič usuje ogromno komentarjev, ki so enako nasilni kot kjerkoli drugje. Seveda lahko tu iščemo še dodatne vzroke za tako stanje. Očitno vladna komunikacija ne vzbuja zaupanja in so komentarji pač takšni, kot so. A tudi na medijskih portalih, kjer ni jasne uredniške politike glede nasilnega in sovražnega govora, so komentarji lahko enako nasilni kot kjerkoli drugje. V bistvu smo vzpostavili neko enakost v negativnem smislu. Enako nespoštljivi smo do vseh, do posameznikov in institucij. Oboje, človeka in institucije, smo povsem razvrednotili.

  

Kot razloge za pogumnejše in radikalnejše izražanje na družbenih omrežjih navajate neobveznost vzdrževanja stikov, posrednost medija in vsaj delno anonimnost, kar je vse res. Menite, da gre tu tudi za pomanjkljivo digitalno vzgojo doma in v šolah? In ozaveščanje o pomenu komunikacije (tako v živo kot na daljavo)?

Seveda sem lahko prištejemo še načrtno spodbujanje radikalizacije mnenj, tudi z zavajanji, lažmi, diskreditacijami, saj korporacije in politika za svojo učinkovitost potrebujejo radikalizacijo, ki zagotavlja prepričane bralce, kupce, volilce. To so globalni trendi, ki so seveda posledica spleta. Ker je ta postal bistveni del sodobne komunikacije, bi mu morali posvetiti veliko časa, tudi v šolah. Pred kovidom smo se internetu izogibali, otroke navajali na druge vire, preprečevali njihovo odvisnost od teh orodij. Danes smo spoznali, da lahko preko spleta naredimo veliko, kar ni nič narobe. A ob tem bi morale šole čim prej razviti tudi metode za spodbujanje k življenju izven spleta, k druženju v živo. Digitalna orodja pa se moramo naučiti čim bolje izkoristiti. Ne smejo nas ona nadvladati, ampak jih moramo mi znati upravljati. Treba je ohranjati človečnost. Mladi bi morali razumeti, da vsaka komunikacija pomeni pozicioniranje, da torej preko nje ustvarjamo družbene odnose. Če nadaljujemo v smeri individualizma in egocentrizma, bo to zelo škodljivo za družbo. Zavedanja, da sta komunikacija in jezik bistvena za naše medosebne in družbene odnose, je premalo med učitelji in učenci. Na jezik tudi po šolah pogosto gledamo preveč z vidika slovnice, kot da gre zgolj za orodje, v resnici pa je sestavni del medčloveških odnosov. Po eni strani nam je komunikacija na daljavo prav to zelo lepo izpostavila, po drugi pa se na spletu človeškost lahko zelo hitro tudi izgubi. Zato je mladim treba predstaviti pomen dialoga, prave komunikacije tako v živo kot na spletu.

   

Na internetu je treba izstopati, nekateri to počnejo tudi s predrznimi objavami.

Ko si sam pred tipkovnico in ekranom, ti je pomembno samo, da napišeš nekaj tako »glasno«, da te bodo slišali. Ne pomisliš na to, da bi vzpostavljal dialog, da bi zares prisluhnil drugim stališčem. V nasilnem govoru smo bolj ustvarjalni, ravno zaradi te velike želje in potrebe po tem, da smo drugačni in zato slišani. Intenziteto jezika dvigujemo tudi tedaj, ko želimo koga prizadeti, mu škoditi. Napad je, kot vemo, pogosto samo neprimerna obramba, nasilje pa posledica nemoči. Ta čustveni naboj tako vodi do večje ustvarjalnosti v jeziku. V nasilnem govoru sem zasledila zelo veliko metaforičnega izražanja. Domiselnost, ki izvira iz sovraštva, je prav neverjetna. Če bi bili tako ustvarjalni tudi v konstruktivni komunikaciji, bi bili izvrstni govorci!

   

Zanimivo bi se mi zdelo vaše mnenje o komunikaciji vlade v času kovida, tako na družbenih omrežjih kot na t. i. novinarskih konferencah. Bojim se, da bi bila to tema za novo knjigo, ampak ali lahko strnete vaša opažanja?

Že od začetka je jasno, da ne gre samo za enkratno komunikacijo, ampak za daljši proces, ker gre za dolgotrajnejše kritično zdravstveno stanje. Zato bi se morala vsaka vlada lotiti komunikacijskega procesa premišljeno. Ta bi moral temeljiti na zaupanju med vlado in državljani. Pristop bi moral biti profesionalen, profesionalna komunikacijska strategija bi morala vključevati stroko: zdravstveno, psihološko, sociološko, komunikološko stroko. Profesionalni bi morali biti tudi v smislu doslednosti in človeškega, sočutnega odnosa. Njihove besede bi morale biti usklajene z dejanji. Dosedanje vladno komuniciranje na vseh teh nivojih žal ni bilo uspešno izpeljano. Morda so si odločevalci celo želeli imeti za uradnega govorca profesionalca, nekoga, s katerim so ljudje že imeli pozitivno izkušnjo. Jelko Kacin se je izkazal kot govorec v vojni za Slovenijo, a takrat je šlo za vojno, zdaj gre za virus. Ni prav, da ga jemljemo kot boj, kot vojno. Gre za družbeni in naravni pojav, ki ga je treba razumeti, ga omejevati, izločiti, a na tej poti z njim na nek način tudi sobivati. Sploh pa ni nobenega razloga, da bi se šli vojno z državljani. To, da se je na mesto vladnega govorca postavilo Kacina, je očitno bila napaka. Njegov nastop je bil zelo podoben nastopu v vojni za Slovenijo. Na ljudi se je obračal z visoko stopnjo intenzitete, tako kot tedaj proti JLA se je zdaj boril proti kovidu, proti neposlušnim državljanom in iskal krivce. Vlada ni prisluhnila ljudem, ampak se je dvignila nadnje. Premierjevi nedeljski tviti so tipičen izraz komunikacije s pozicije moči. V okvir kazanja mišic sodijo tudi sprenevedanje, cinizem in strašljive napovedi več vladnih predstavnikov. Tako se je ustvaril trikotnik moči, znan iz transakcijske analize: novi koronavirus kot napadalec, prebivalstvo kot žrtev in vlada kot strogi, pokroviteljski reševalec. Med akterji tega trikotnika ni zaupanja, njihove vloge se ves čas menjujejo; vlada pogosto napada, namesto da bi reševala, posledično je tudi reakcija ljudi, žrtev, nasilna … Ujeti smo v konflikt, prisotna so močna čustva, pogosto izražena kot strah ali sovraštvo. To so plodna tla tudi za različne teorije zarot in njihove odrešenike. To vse se odraža v medsebojni komunikaciji, v vladnih sporočilih in odzivih ljudi nanje. Če bi želeli te odnose spremeniti, bi morali izstopiti iz konfliktnega trikotnika in začeti zdravstveno krizo obravnavati z ustrezno distanco, ki jo omogoča stroka, k ljudem pa pristopati z občutkom, pristno in sočutno.  

Primerjala sem slovenski in italijanski medijski diskurz. Ugotovitve so me presenetile. Italijani, ki sicer lažje izražajo čustva in so v določenih okoliščinah bolj neposredni, so se pandemijske komunikacije lotili na precej drugačen način. Raziskava je pokazala, da je italijanska javna komunikacija v zvezi s kovidom bolj strokovna, objektivna, virus poskuša pokazati kot dejstvo in se sploh veliko bolj naslanja na različne zdravstvene institucije, podatke, dejstva. V diskurzu je manj izražanja lastnega odnosa, ni discipliniranja, ugotavljanja, kdo je »priden« in kdo »kriv«. Skratka, v italijanskih medijih se prej kot moraliziranje najde strokovni diskurz. To se je v raziskavi pokazalo v številu strokovnih izrazov, pravnih in zdravstvenih, ki jih je bilo veliko več kot v slovenščini. V slovenskih medijih, ki so precej natančno sledili vladni komunikaciji, pa je bilo več izrazov, ki izražajo vrednotenje in intenziteto jezika.

   

Torej obstajajo poti za preseganje konfliktov in nasilnega govora. Meni osebno se dobro obneseta prijaznost in korektnost. Če ne pomaga, pa pritisnem gumb – ignoriraj. Pred komunikacijo, tako v živo, v klasičnih in modernih medijih, bi najbrž vsi morali premisliti o treh filtrih: ali je to, kar želimo sporočati, resnično, pove kaj dobrega in ali nam koristi. Kaj bi morali še upoštevati, preden stisnemo gumb pošlji?

Ja, ti filtri bi bili koristni v katerikoli komunikaciji, na spletu pa še toliko bolj. Vsak, ki ima profil na družbenih omrežjih, vsaka ustanova in vsak posameznik, bi lahko imel nekakšen komunikacijski kodeks, ki bi jasno opredelil, kaj je zanj še dostojen govor, kaj pa ne več. Tu bi šlo za usmerjanje k nenasilnemu govoru, ne za sankcioniranje. Seveda pa bi glede sovražnega govora sodišča morala dosledno uresničevati tudi sankcije, ki jih za to področje predvideva kazenski zakonik.

Vedno pa je priporočljiva ozaveščena komunikacija. Pri vsaki naši izjavi je dobro narediti test: glede na naš odnos do naslovnika in naše poznavanje snovi preveriti, ali je najbolj primerna nevtralna (Protestniki so opoldne prišli pred parlament.), okrepljena (Številni protestniki so točno opoldne obkolili parlament.) ali ošibljena izjava (Nekaj protestnikov je okrog poldneva oddrobencljalo do parlamenta.). Na tak način se nam bo večkrat pokazalo, da je kak šibilec ali krepilec odveč ali pa da ga za omilitev ali podkrepitev naših argumentov prav zares potrebujemo. Najpomembneje pa je preveriti in vedno znova prespraševati svoj namen. Če je naš namen sporočanja takšen, da bo ohranjal dostojanstvo govorca in sogovornika in težil k (preverjeni) resnici, potem smo na dobri poti, da bo tudi naš jezik ravno prav močan, naš govor pa spoštljiv in verodostojen.  

    

Hvala za zanimiv pogovor. Se veselim vaših nadaljnjih raziskav in ugotovitev.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  
  
Vesna Mikolič – Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev
Vesna Mikolič
O avtorju
Vesna Mikolič je doktorica jezikoslovja, redna profesorica in znanstvena svetnica, esejistka in publicistka, po osnovni izobrazbi profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Zaposlena je na Inštitutu za jezikoslovne študije ZRS Koper in Katedri za slovenski jezik in književnost Oddelka za humanistične študije Univerze v Trstu. Raziskovalno se ukvarja z jezikom in kulturo, medkulturno pragmatiko, nenasilno komunikacijo, pomenoslovjem, jezikom znanosti, turizma in književnosti. Utemeljila je pojem medkulturne slovenistike in zasnovala model medkulturnega poučevanja jezika in književnosti za preprečevanje konfliktov TILKA. Je avtorica preko 500 znanstvenih člankov, monografij, esejev in drugih bibliografskih enot. S predavanji je gostovala na mnogih tujih univerzah v ZDA, Kanadi, Rusiji, na Japonskem, v državah EU in nekdanje Jugoslavije. Bila je vodja nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektov in je vodja raziskovalnega programa “Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja”. Sodelovala je v programskih odborih več mednarodnih znanstvenih konferenc, med drugim je bila vodja konference ob začetku predsedovanja Slovenije Evropski uniji in začetku Evropskega leta medkulturnega dialoga. Tesno sodeluje s Slovensko matico, kjer je članica Upravnega odbora in Založniškega odseka ter vodja Odseka za slovenski jezik. Je članica Slovenskega centra PEN, komisije za nagrado MIRA in uredniškega odbora več mednarodnih znanstvenih revij Annales (Koper), Colloquium (Celovec) in Croatian Journal of Education (Zagreb) ter sourednica knjižne zbirke Pont (Koper, Ljubljana). Za svoje delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado in več nagrad za znanstveno odličnost.