Neža Maurer – pesmomat – izbrane pesmi

Ob zvoku, besedi,

   

vonju, pogledu
mi kdaj pa kdaj
še zadrhtijo roke.
Potem se zavem,
da je vse le privid
neke daljne resničnosti –
ali utvara.

Ko je vse postorjeno

  

***

  

Begunci

  

Na brezoblični, brezkončni,
temni planoti,
pod črnim nebom
se stiska gruča živali in ljudi.
Vijoličasti od samote,
zeleni od strahu,
z očmi kot reflektorji
tipljejo v pet smeri:
Je kje kdo,
ki nas bo napadel?
Je kje kdo,
ki nas bo rešil?

  

***

  

V tišini

  

Preživela bom.
V tišini.
Ne bom se vračala k studencu:
vsakokrat, ko sem zajela – verz –
sem skalila vodo.
Slednja ura dneva
ima svoj vonj,
svojo govorico.
Vsak čas življenja
svojo barvo in drhtenje.

Ne bom se vračala.

     

     

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist