/ 

France

 

Neva Lučka Zver o poslani pesmi

Pesem je zgolj eden tistih živih spominov, ki se jim včasih in zlasti zvečer ne moreš upreti.

 

***

 

France

 

France
ti si edino dekle
ki je bilo poljubljeno
eksplozivno.
Mislim nate veš.
Na tvoje barve.
Na modro rdečo.
Na tvoje
odtise.
Jaz sem bila drobna.
Shirana.
Skoraj ves čas pijana.
Ti si bila na koki.
Tvoj prijatelj Frieder je skadil tri paketke
tobaka na dan.
Vsak dan.
Ker to je bistveno veš.
Vem.
Kako tisto kar pripada vsakemu dnevu postane.
Ostane.
In zakaj.
Zakaj zvečer.
Zakaj piješ.
Zakaj se tuširaš.
Zakaj so nekatere odvisnosti nujne.
Zdrave.
Ali zdravje sploh šteje. Mislim zares.
Ali šteje.
Stebri so bili beli. Visoki.
Grafiti so na stenah viseli razmazani
kot pljunki. Pljunjeni z ljubeznijo.
S strastjo.
Ker to je bistveno veš.
Na dvorišču je rasel ginko.
Tvoje barve so gole ležale na tleh.
V beli v visoki dvorani.
Kjer okna kradejo oblake.
Moje ptice moje oblake tvoje barve.
Hotela sem spati zunaj
pa nisi dovolila.
Odpeljala si me domov. In potem na sever.
Ob obalo.
S tvojim prijateljem Friederjem.
Bil je Nemec.
Presenetljivo lep za Nemca.
Ljubil te je.
In jaz tudi
po svoje.
To je bil sedmi val.
Oranžno vijoličen.
Takrat si me prisilila.
Da pobegnem. Sebi in njim.
Prascem ki se skrivaj smejijo
ker ne ješ.
Ki so brskali po mojih smeteh.
Potem je bila tam tista čer tisto jutro.
Ko ste me pospremili na vlak.
Najraje imam ljudi ki sem jih videla enkrat.
Ampak tista čer.
Tisti veter.
Veter in ocean.
Nič drugega ne rabiš glej.
Samo veter in ocean.
Veter in ocean.
Nekdo mi je posodil moder anorak.
Z mano je bil obraz ki se ga ne spomnim več.
Na peronu si me spet poljubila.
To je bil moj zadnji
dekliški poljub.
Odpeljala sem se skoraj do meje.
Imena mesta se ne spomnim več.
Nekaj na D.
Veliko betona in nizkih hiš opustošenih
ulic.
Všeč mi je bila železniška postaja.
Vroče je bilo
že maja.
V maju nekaj je.
Nekaj.
Potem sem te videla samo še enkrat
France.
Tretjič in zadnjič.
Na vrtu.
Sedeli sva pod luno.
Spomnim se da je bila polna čeprav mogoče sploh
ni bila.
Pili sva čaj.
Ti si shujšala jaz sem se zredila.
Hvala bogu?
Prasci niso ničesar zvedeli.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

 

 

Neva Lučka Zver
O avtorju
Neva Lučka je rojena Ljubljančanka. Diplomirala je iz filozofije in politologije na Sorboni. Trenutno magistrira iz filozofije in zgodovine umetnosti na Sorboni ter iz filozofije religije na École normale supérieure. Leta 2015 je izšel njen prvenec Razsežnosti.