/ 

Nesrečni Denis Poniž

Svetlana Slapšak – odgovor Denisu Ponižu – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

        

  

(Odgovor na prispevek Nevarne blodnje tovarišice Svetlane na portalu Kud Kdo, 26.10.2020.)

Verjetno ne bi odgovarjala Denisu Ponižu na njegov novi ksenofobični, tokrat tudi seksistični izpad, če ga ne bi razširjal sam predsednik vlade Janez Janša: Poniževo občinstvo ksenofobov je zdaj doseglo sam vrh oblasti. Kar se spodnjega registra tiče, komentarjev ne bom več navajala, bom pa bralke in bralce obvestila, da zame tokrat predlagajo, da me odnese virus, da se mi razbije glava, da se me zakolje, in da se na meni opravi lobotomija.

Denis Poniž pa me imenuje ”nesrečna babica”: ker sva rojena istega leta, si ga bom dovolila poimenovati ”nesrečni dedek”. Nesrečni dedek Poniž torej spet potrjuje, da je ksenofob, saj naj bi bilo vse tisto, kar je zapisal, zgolj čista resnica. Sovraži vse, kar prepoznava kot tuje, balkansko v njegovem mestu, in to je defincija ksenofobije. Pravi, da so bili nekateri njegovi najboljši prijatelji Balkanci (seveda tam, na Balkanu), in to je tipična formula, ki jo izgovarjajo ksenofobi, nacionalisti, rasisti. Tu lahko samo citiram Agecanonixa iz stripa o Asterixu: Nič nimam proti tujcem, samo naj lepo ostanejo tam. In ne, da si ksenofob, ti ni treba sovražiti ene ali druge narodnosti: črnci so takšni ne glede na to ali so iz Nigerije, Konga ali Haitija, če sovražiš severnoafriške priseljence je povsem vseeno ali so iz Alžirije ali Maroka, Bosanci, Srbi ali Albanci so vsi enostavno balkanoidi. Izogibanje imenovanju naroda ravno definira ksenofoba: drugače bi bil etnofob.

Njegova kritika je pravzaprav usmerjena zoper Slovence, ki do danes niso našli načina, kako srednjeevropsko Slovenijo očistiti balkanske golazni, jo poslati nazaj tja, kamor pripada. Nesposobnost in neučinkovitost slovenskih ksenofobov je torej očitna – a predsedniku vlade in Jožetu Možini se kljub temu zdi vredno, da jih podpirata. Nesrečni dedek Poniž ima zdaj zaveznika na samem vrhu države in malce nižje, pri morebitnem bodočem Prešernovem nagrajencu. Iz tega izhaja logičen sklep, da sem ksenofob pravzaprav jaz, da menda sovražim vse slovensko. Takšni logiki se ni mogoče zoperstaviti. Nesrečnemu dedku Ponižu lahko samo predlagam, da se čim prej odreče zelo pozitivne ocene, ki sem jo objavila o njegovi knjigi (Svetlana Slapšak, [Mlada] slovenska poezija sedemdesetih in osemdesetih let, Celovec, 1989, Borba, Beograd, 1990, 68-69, str.10).

To seveda za nesrečnega dedka Poniža ne more biti dovolj. Morda bi pomagalo, če bi napisal eno celo ksenofobno in seksistično knjigo? Horizont pričakovanj je v tem trenutku neskončen. S svoje strani pa vidim naslednjo možno rešitev: kaj ko bi vsi, ki nimamo dokazanega slovenskega porekla do tretjega kolena v nekem trenutku izstopili iz Slovenije, vsaj za nekaj časa? Tako bi ksenofobi lahko ostalim Slovencem nazorno pokazali, kaj je prava sreča enovitega naroda. No, morda bi morali nekoliko spremeniti nacionalno himno in iz Prešerna vreči nekaj tistega o sosedih pa dodati malce več Boga.

Glavne trditve nesrečnega dedka Poniža, ki se nanašajo name so komične in jih navajam samo zato, da razveselim bralke in bralce: po nesrečnem dedku Ponižu obstaja nekaj, kar imenuje balkanoidnost, in to naj bi bile pojavne oblike balkanske mentalitete: s krožnim argumentum ne prideš daleč, tako da so zaključki prav ljubko smešni. Balkanoid, denimo jaz, je/sem pač rasistična invencija (kot mongoloid). Nesrečni dedek Poniž pa tu dodaja še celo serijo izmišljotin: tlači me v isto vrečo s komunisti (nikoli nisem bila v partiji), s pijanimi oficiri (jaz nisem služila vojaškega roka), z ”nebeškim narodom” (pojmu sem se posmehovala in ga obsojala v svojih esejih, knjigah, tudi v drami in v kolažu – eden se točno tako imenuje), s turbo-folkom (ki ga težko prenašam) itn. Končno predlaga, da bi za razumevanje mene posegel po Freudu. Razumem, da je nesrečni dedek Poniž besen, ne razumem pa, zakaj svojo ksenofobijo podpira s tako bedastimi lažmi. V Ljubljani oz. Sloveniji sem občasno od leta 1974, ostala sem v Ljubljani leta 1991, ker so mi srbski nacionalisti (pijani oficirji?) grozili s smrtijo in ker mi je bilo pomembno, da sem v težkih časih s soprogom. Laži, ki jih pridno ponavljajo na Nova24TV in drugod (iz srbskih udbovskih virov Bojana Požarja), jih tudi v njihovem članku o prispevku nesrečnega dedka Poniža seveda ne morem pripisati njemu, se pa lepo skladajo s kriminalno dimenzijo balkanoidnosti, ki jo omenja. Lahko pa obsodim njegovo manipulacijo, da ga menda povezujem s pristaši, ki so pisali komentarje pod prispevkom. Ne, nesrečni dedek Poniž, veliko huje je to, da nimajo nobene zveze s tabo, ampak da v tvojem tekstu prepoznajo svoje želje in motive – povsem po Freudu. Nesrečni dedek Poniž omenja njihove frustracije: kaj pa, če je med njimi tudi predsednik vlade?

No, pa dajmo tudi po Freudu: nesrečni dedek Poniž razkriva svojo zelo bolečo frustracijo. Kot nesrečna babica pomenim seveda manj kot moški istega letnika – nesrečni dedek Poniž, saj sem ženska, po določenih letih nefunkcionalna, kajneda. In tako nesrečna babica ob kaminu čoha mačko – kar je podoba odsotnosti cilja in dela, v popolnem nasprotiju s tistim, kar jaz delam, pišem in v čemer sodelujem. Pa še kamina nimam. Sicer nikoli nisem govorila na petkovih protestih, nesrečni dedek Poniž se spet zapleta v laž.

Nesrečni dedek Poniž se obregne ob mojo slovenščino, kar je posebej zabavno, saj gre za še en topos njemu ljubih medijev pri napadih name. Ni imel težav, ko sem njegove knjige brala v slovenščini, ni imeli pripomb, ko je sodeloval v komisijah za ocenjevanje na ISH, kjer sem veliko predavala, pisala ocene in objavljala knjige in članke. To je bila priložnost za ugovor, pa je ni izkoristil. Ali pa sem morda bolje govorila in pisala v slovenščini pred desetimi, petnajstimi, dvajsetimi, tridesetimi leti?

In tukaj je točka, kjer smeh zamre in se moram vprašati: kakšen smisel ima ksenofobija danes v slovenski kulturi? Po mojem razumevanju razkriva osebno zavist in iskanje drugačnih poti prevlade, kot je soočanje kvalitet. Rada bi uničila dosežke sodelovanja prav v balkanskem prostoru, posebej v filmu, gledališču, glasbi in tudi književnosti, od večstranskega sodelovanja in prevajanja do gostovanj, nagrad itn. Za književnika in teoretika je nenavadno, da meša razredno frustriranost (oficirji, pevke, turbo glasba, česen, rakija, vulgarnost) s kulturo – kot da bi balkanski kulturniki kar počez bili oboževalci tega. Obenem pa nesrečni dedek Poniž poda prav idealizirano podobo kulture v socializmu, sodelovanja jugoslovanskih kulturnih elit. Kaj se je torej tako poslabšalo? Posploševano prikazovanje zgodovinskega dogajanja deluje prav bedno ob bruhanju sovraštva izpod peresa nesrečnega dedka Poniža. In končno, edini povezovalni motiv celotne te nekoherentne zgodbe je vendarle – politična korist. Rezultat je že tu – podpora samega predsednika vlade… za katerega sem jaz 1988. pisala peticije in ga kot predsednica Odbora za svobodo izražanja UKS pričakala v Beogradu, nesrečni dedek Poniž pa ne.

Prispevek o nesrečnem dedku Ponižu sem napisala na pobudo redakcije Vrabca Anarhista, in to z veseljem. Ne samo da sem edina odgovorna za napisano, zelo sem tudi ponosna, da izražam stališča mnogih, ki jih visoko cenim in katerih imena veliko pomenijo v današnji kulturi. To sem naredila zato, da podčrtam prevladajočo, neksenofobno, kozmopolitsko in globoko slovensko kulturo, kateri tudi pripadam. Ko so me v tej kulturi najbolj napadali, zmerjali, o meni lagali in me odkrito sovražili ali pa me pometali pod preprogo, je bila moja prva in osnovna skrb, da nikoli ne enačim te osebke s Slovenijo, slovenstvom in kulturo v celoti. Nesrečni dedek Poniž bi želel, da njegova stran zmaga in da vplete vse v svoj klopčič frustracij in bolnih ambicij. Jaz pa še zmeraj verjamem, da se to ne more nikoli uresničiti, tudi približno ne.

   

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Svetlana Slapšak – odgovor Denisu Ponižu – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

      

Svetlana Slapšak
O avtorju
Svetlana Slapšak (1948) je po diplomskem in podiplomskem študiju klasične filologije do leta 1988 delala kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu, leta 1986 je postala docentka za srbsko in črnogorsko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila je redna profesorica in dekanka na ISH (2004-14). Je umetniška direktorica Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš in direktorica Zavoda za balkanske in mediteranske študije in kulturo v Ljubljani. Napisala je številna dela s področja antropologije, študij spola, lingvistike, klasičnih študij, komparativistike in balkanologije. Redno piše kolumne za Večer in je glavna in odgovorna urednica beograjskega časopisa ProFemina. Prevaja iz stare in nove grščine, latinščine, francoščine, angleščine ter iz slovenščine v srbščino. Nekatera dela: Svi Grci nazad! : eseji o helenizmu u novijoj srpskoj književnosti, 1985, Za antropologijo antičnih svetov, 2000, Ženske ikone 20. stoletja : 60 antropoloških esejev, 2005, Mikra theatrika : antropološki pogled na antično in sodobno gledališče, 2011, Zelje in spolnost: iz zgodovinske antropologije hrane : študija o kultni, ritualni in kulturni vlogi zelja, 2013, Antička miturgija : žene, 2013, Kuhinja z razgledom: eseji iz antropologije hrane, 2016., Istomesečnik, 2018. Nagrade: nagrada Miloš Crnjanski za eseje, 1990, nagrada American PEN Freedom of Expression Award, 1993, nagrada Helsinki Watch Award, 2000, nagrada Helen Award, Montreal, 2001, nominacija za Nobelovo nagrado za mir za gibanje 1000 žensk za mir, 2005, nagrada Mirka Kovača za knjigo esejev o hrani Leteći pilav, 2015.