/ 

Kritično srce

Larry Kramer – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Včasih mi je nekdo, nekaj tudi zelo ljubo. Tako v letošnjem letu prevajam že drugo knjigo Larryja Kramerja, izjemnega ameriškega avtorja, pisatelja, dramatika, scenarista, družbenega kritika, gejevskega aktivista. Leta 2013 sem za založbo Škuc prevedla njegov esej Tragedija današnjih gejev, letos izide pri isti založbi njegova drama Normalno srce.

Larry Kramer, rojen leta 1935, je svojo delovno pot začel ob koncu petdesetih let 20. stoletja. Leta 1958 je imel, kot je sam dejal, »nekaj opravkov z gledališčem« kot igralec in producent, ker pa mu gledališče ni dajalo kaj dosti priložnosti, se je preselil v filmski in televizijski svet, postal je filmski scenarist in producent, bil je pomočnik vodje produkcije londonske izpostave filmske družbe Columbia, nato pomočnik predsednika filmske družbe United Artists v New Yorku. Kot scenaristu mu je javni preboj uspel leta 1969 z britanskim filmom Zaljubljene ženske (po literarni predlogi Davida Herberta Lawrencea), ki ga je leta 1969 režiral Ken Russell ob odlični igri Alana Batesa, Oliverja Reeda, Glende Jackson in Jennie Linden. Film je prejel zlati globus in bil nominiran za štiri oskarje: za najboljšega režiserja, za najboljšo igralko (Glenda Jackson je Oskarja tudi dobila), za najboljšo kinematografijo in za najboljši scenarij, ki ga je seveda napisal Kramer, sicer tudi producent filma.

Zaljubljenih žensk se morda spomnite tudi po sloviti homoerotični sceni rokoborbe med golima Reedom in Batesom, ki je povzročila kar nekaj dilem tedanjega Britanskega sveta filmskih cenzorjev. »Če bi se zgolj razposajeno zabavala kot dva prijatelja, bi ne bi bilo težav«, so pisali Kramerju, »vendar smo priča jasnim znakom, da med likoma potekajo homoseksualna čustva, takšen prizor pa bi lahko predstavljal težave, če ne bo posredovan s primerno diskretnostjo. Svetujem vam, da ste glede tega zelo previdni.« Cenzorji so takrat kljub pomislekom prevzeli liberalno držo in film je do javnosti nenazadnje prišel z le nekaj manjšimi rezi, skorajda necenzuriran. »Plačani smo za to, da imamo umazane misli,« je dejal tedanji predsednik britanskih filmskih cenzorjev John Trevelyan, in danes vemo, da so takšni premiki pridodajali nove kamenčke v nastajajočem mozaiku telesno in seksualno manj puritanske, svobodnejše družbe. Kramer je že od začetka bil njen tvorec. Pa še malce trivije: ena od glavnih moških vlog je bila sprva ponujena Michaelu Cainu, ki jo je zavrnil prav zaradi tega prizora.

Larry Kramer se je leta 1973 spustil v še en velik filmski podvig, bil je scenarist filma Izgubljeni horizont režiserja Charlesa Jarrotta, v katerem so med drugim igrali tudi Peter Finch, Liv Ullmann, Michael York, John Gielgud. Kritiki so film razsuli, je pa Kramerju, zaželenemu scenaristu, prinesel finančno varnost. Tudi zato se je v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja lahko preselil v pisanje homoseksualnih zgodb – ob hkratnih, nenehnih frustracijah, ker si je, kot gej, v svojem delu že ves čas želel več izrecnih homoseksualnih vsebin, s katerimi bi se lahko osebno identificiral. Že leta 1970 je za film priredil roman Prepovedane barve Jukia Mišime (roman je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca izšel leta 2011 pri založbi Škuc), a scenarija ni sprejel noben filmski studio. Zato je znova poskusil z gledališčem: leta 1973 je napisal dramo Album tetk (Sissies’ Scrapbook), s katero je pravzaprav začrtal svojo nadaljnjo avtorsko intonacijo: če jo povzamem z njegovimi besedami: »popisovanje strahopetnosti in nezmožnosti mnogih moških, da dozorijo, opustijo omejeno čustveno vez fantovskega bratenja in prevzamejo odgovornosti odraslih.«

Leta 1978 je izbruhnil z romanom Pedri (Faggots), danes že gejevsko klasiko, satirično zgodbo o gejevski sceni v sedemdesetih letih 20. stoletja v New Yorku, popis gejevskega življenja, kot so ga živeli on in njegovi prijatelji. V romanu se je ukvarjal z osnovnim vprašanjem: zakaj je med geji tako malo ljubezni in ali ima prislovična gejevska promiskuiteta kaj s tem. »Kot elita,« pravi eden od likov iz knjige, »kot manjšina, privilegirana, saj ima med svojim neizmernim, četudi nerazločljivim članstvom mnoge največje svetovne ume in talente in potenciale – čeprav nas je v spodnjih majicah in jeansu na plesiščih ob petih zjutraj zelo malo sposobnih razmišljati – kot ta resnična elita bi morali doseči več. Končno imamo svobodo – popolnoma brez odgovornosti! – in to zlorabljamo. (…) Vse, kar vidim, je fuk. Vse, kar počnemo, je fuk.« To je bilo dovolj, da je roman sprožil javne obsodbe, in sicer predvsem v ameriškem gejevskem tisku, denimo v tedaj vodilnem gejevskem časopisu New York Native, in na newyorški gej sceni. Četudi je Kramer venomer opozarjal na bistveno razliko med promiskuiteto in seksualno svobodo, so bili njegovi opisi instant seksa, zlorab na novo pridobljene svobode in neodgovornega obnašanja na sceni interpretirani kot puritanski moralizem, očitano mu je bilo, da javno blati geje, da je politično nekorekten, javnost je bila pozivana, naj knjige ne bere in naj je ne kupuje. Legendarna newyorška gejevska knjigarna Oscar Wilde Memorial je ni želela prodajati.

Kramer je odgovarjal, da ga je vedno, že od scenarija za Zaljubljene ženske, zanimalo, kako uporabljamo seks kot orožje, in da so Pedri pač v tem vidiku očitno naleteli na občutljive točke gejevske skupnosti. V teh odzivih je videl zgolj razkorak med tem, kar se na gejevski sceni dogaja, in podobo bratstva in svobode, ki jo je o gejevski skupnosti promovirala aktivistična reprezentacija. Kot je lepo povzel danes že pokojni ameriški pisatelj in pesnik Reynolds Price (1933-2001) v uvodu k izdaji Pedrov iz leta 2000: človekova duša je nezmožna čustvenega fokusa, ko izkuša – ko mora zaradi imperativov scene izkušati – toliko čustvene intenzivnosti s toliko različnimi ljudmi. Kramer to prikaže s satiro, nadaljuje Price, s prikazom brezumnega vedênja, ki naj v nas sprovocira posmeh, namen pa je sprememba obnašanja; toda objekti politične satire najpogosteje izolirajo svoje satirike, kaj šele, da bi se v portretu prepoznali. Kramer je kasneje pogosto opisoval, kako so se ga tedaj začeli izogibati najboljši prijatelji in bivši ljubimci, kako ga je lastna scena na zabavah ignorirala, kako ni več dobival povabil na žure, kako so mu v Fire Island Pines, priljubljeni poletni gejevski destinaciji, izrekali nedobrodošlico: »Po objavi romana leta 1978 je veliko mojih prijateljev prenehalo biti mojih prijateljev zaradi tega, kar sem napisal,« je napisal v Tragediji današnjih gejev, eseju iz leta 2005, »prečkali so ulico, da bi se mi izognili, pisali ali govorili so usrane stvari o meni v medijih, kar mnogi še vedno počno, me napadali zaradi tega, kar je vedno bilo označeno kot moja puritanska drža in/ali prezir do samega sebe.« Na tako sovražen sprejem je bil, kot piše, popolnoma nepripravljen, se je pa naučil, kako postati – samotar. Za tri leta, do aids epidemije, se je umaknil v zasebnost.

Potem pa začnejo v začetku osemdesetih let »gej moške napadati« – Kramer skorajda dosledno uporablja ta glagol – »nenavadne oblike raka in pljučnice,« bolezen, kasneje diagnosticirana kot aids, sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti. Kramer se je odzval takoj, k akciji je začel pozivati že zelo zgodaj, v poletnih mesecih leta 1981, pri enainštiridesetih odkritih primerih bolezni. Leta 1982 je v svojem newyorškem stanovanju skupaj s petimi prijatelji soustanovil danes še vedno delujočo organizacijo Gay Men’s Health Crisis, ki je postala ena največjih svetovnih podpornih servisov za bolnike z aidsom. Eden od soustanoviteljev je bil, mimogrede, tudi Edmund White, rojen leta 1940, prav tako gejevski pisatelj, klasik.

Toda: Kramer. GMHC v njegovi zamisli ne bi smel postati podporni servis, skupina za samopomoč, temveč skupina političnega pritiska, ki naj opozarja na bolezen in predvsem na škandalozen odziv javnih institucij, ki se na neizmerno uničevalne razsežnosti bolezni niso odzivale primerno in tako epidemijo pravzaprav omogočile. GMHC je očital, da to institucionalno ignoranco vdano sprejema, da preveč sprijaznjeno prevzema nalogo zgolj pomoči pacientom, namesto da bi to zahtevala od zdravstvenih institucij, javnega sektorja, mesta, države, do njih zavzemala kritična politična stališča, epidemijo postavljala v širši politični, družbeni, tudi zgodovinski kontekst, ki se imenuje homofobija, agresivneje vstopala v politične konfrontacije, spopade, akcije. Takšna frontalnost je bila seveda za organizacijo, ki je postala, po besedah Kramerja, »zelo pasivna, zelo omahljiva tolpa pastoralnih delavcev«, preveč: že leto zatem, 1983, ga je njen upravni odbor brutalno odstavil. Kramer je nekaj časa še skušal preobrniti tok stvari, vdiral je na srečanja GMHC, na aids konference, pred vhodom razdeljeval pisma z naslovom Enaki kot morilci, nepovabljen stopal na oder, vpil na vodstvo in pozival članstvo k njenemu strmoglavljenju, brez uspeha, potem pa leta 1987 z enim zamahom ustanovil protestniško skupino direktne akcije ACT UP (AIDS Coalition to Unleash Power).

Leta 1985 je iz bolečine zaradi razhajanj s kolegi aktivisti in razočaranja nad njimi napisal avtobiografsko dramo Normalno srce. Kritiko gejevske scene iz Pedrov je zgolj nadaljeval s kritiko gejevskega aktivizma. Drama je bila še istega leta uprizorjena v newyorškem Public Theatre v režiji Michaela Lindsay-Hogga, postala je gledališka uspešnica, glavne vloge so igrali igralci, kot so Richard Dreyfuss, Tom Hulce, Martin Sheen, Ellen Barkin. Angleško Kraljevo narodno gledališče je Normalno srce uvrstilo med sto največjih gledaliških iger 20. stoletja, kar resnično ni majhen kompliment. Drama se ponaša kot najdlje izvajana igra v zgodovini newyorškega Public Theatra, prejela je več nagrad tony za najboljšo broadwaysko gledališko produkcijo. Za filmsko ekranizacijo se je zanimala Barbra Streisand, a se ni izšlo, film je nato nastal šele leta 2014 v produkciji družb HBO in Plan B, v režiji Ryana Murphyja in z igro Julie Roberts, Marka Ruffala, Matta Bomera, Jima Parsonsa, Alfreda Moline in drugih.

Drama govori o nastanku aids krize v New Yorku, začne se leta 1981, s prvimi primeri obolelosti, in konča leta 1984. Kramer – judovskega porekla – primerja dogajanje okrog aids epidemije s holokavstom: epidemijo aidsa razume kot holokavst nad geji in drugimi marginaliziranimi skupinami, kot nameren genocid, ki mu je dovoljeno potekati. Že takoj v uvodu drame navede referenčne knjige, ki nam analoško uokvirijo perspektivo, osmislijo zgodovinski spomin in aktualizirajo njegove lekcije, denimo delo Ameriško judovstvo med holokavstom urednika Seymourja Maxwella Fingerja iz leta 1984, delo Javni odzivi ameriškega judovstva na holokavst, 1938-1944 Haskela Looksteina iz leta 1979, delo Medtem ko jih je šest milijonov umrlo: Kronika ameriške apatije Arthurja D. Morsea iz leta 1967 in delo Zapustitev Judov: Amerika in holokavst 1941-1945 avtorja Davida S. Wymana iz leta 1984. Kot tedaj tudi sedaj nihče ni reagiral, in to ne le pravočasno, temveč sploh.

Dobrodošla razlika Kramerjeve obsodbe je v tem, da nikakor in nikdar ni zgolj abstraktna, splošna, temveč niza konkretna imena. »Aids kugi je bilo dovoljeno, da se zgodi, zaradi obnašanja treh moških, od katerih lahko dvema rečem gej: to sta Edward I. Koch, župan New Yorka med letoma 1978 in 1989, in dr. Richard Krause, ki je bil med letoma 1975 in 1984 vodja Nacionalnega inštituta za alergijske in infekcijske bolezni, člena Nacionalnega inštituta za zdravje. Tretji je Ron Reagan mlajši, sin nekdanjega predsednika Združenih držav«, piše v Tragediji današnjih gejev, in nadaljuje: »Kako se je slednji počutil, saj je vendar moral imeti veliko gejev prijateljev iz pripravljalne šole, iz Yalea, iz baleta, iz življenja, ko je tam tiho stal, medtem ko jih je njegov oče obsojal na smrt?« S konkretnimi imeni, njegove knjige so jih polne, pokaže na brezbrižno, sovražno in ignorantsko početje nosilcev oblasti, javnih in zasebnih institucij, konkretno zdravstvenih ustanov, medijev, pa tudi samega gejevskega gibanja, njegovih nekonfrontacijskih, zgolj preventivnih načinov spopadanja z epidemijo. Gej scena je zmogla reagirati zgolj tako, da mu je dala nadimek »message queen« – kraljica s sporočilom.

Kramer nekje priznava, da pravzaprav ne ve, kdo je njegovo bralstvo. Da ne ve, kam naj pravzaprav sploh še gre. Da pa ve, kako še naprej »delati hudiča«. Leta 1989 je objavil delo Poročila iz holokavsta: Zgodba AIDS aktivista (Reports from the holocaust: The story of an AIDS activist), izbor govorov in člankov, ki jih je pisal od začetka epidemije aidsa. Leta 1992 je objavil nadaljevanje zgodbe iz Normalnega srca, dramo Moja usoda (The Destiny of Me), ki je bila finalistka za Pulitzerjevo nagrado za dramsko delo ter prejemnica dveh gledaliških nagrad obie in nagrade Lucille Lortel za najboljšo dramo off-broadwayske produkcije. Leta 2005 je objavil esej Tragedija današnjih gejev, njegov govor s 7. novembra 2004, pet dni po ponovni izvolitvi ameriškega predsednika Georga W. Busha. »Ta teden je skoraj šestdeset milijonov naših tako imenovanih ameriških sodržavljanov na volitvah glasovalo proti nam. Pravzaprav je proti nam volilo tudi triindvajset odstotkov opredeljenih gejev. Tega ne morem razumeti,« je napisal. »‘Moralne vrednote’ so bile na vrhu številnih programov, zaradi katerih so ljudje podprli Georga W. Busha. Ne Irak. Ne ekonomija. Ne terorizem. ‘Moralne vrednote’. Če potrebujete prevod: to pomeni nas.«

Ne bom rekla, Larry Kramer, razočaran nad vztrajnostjo norosti, temveč raje Larry Kramer, vztrajno razgrinjajoč norost, se kot avtor pojavi spet leta 2015 z romanom Ameriško ljudstvo: Iskanje lastnega srca (The American People: The search for my heart). Roman, ki ga je pisal vse od leta 1981, je značilno kramerjevska, satirično obarvana analiza: tokrat gre za predelavo zgodovine ZDA, »dežele smrti«, začenja se v kameni dobi in teče do sodobnosti. Eden od pripovedovalcev v romanu je tudi Fred Lemish, lik iz romana Pedri, pravzaprav Kramerjev alter-ego, ki se za pisanje zgodovine ameriškega ljudstva odloči nekega dne, ko sliši ameriškega predsednika govoriti o ameriškem ljudstvu. Lemish »ugotovi, da predsednik ZDA ne govori niti o njem niti o njegovem ljudstvu, zato mora glede tega nekaj storiti.« Napiše torej svojo zgodovino ameriškega ljudstva, ki je seveda zgodovina aidsa, »zgodovina epidemije, ki je postala kuga.« Za julij 2020 je napovedan izid drugega dela romana, s podnaslovom Brutalnost dejstev. Eno od njih: Deklaracija neodvisnosti ZDA iz leta 1776 pravi, da so »vsi ljudje ustvarjeni enaki«. Kramer popravlja: V Združenih državah je le malo ljudi ustvarjeno enakih. Tistim, ki ljubijo druge moške, je morda namenjena smrt.

Torej, Larry Kramer je ta, meni neizmerno ljub avtor. Ne dovoli se izgnati iz kritičnega mišljenja, tega ne dovoli ne času, ki s svojim minevanjem požira urgentnost problemov, na katere opozarja, tega ne dovoli niti svojemu obupu, niti homofobični družbi, niti kolegom v aktivizmu. Mnogi menijo, da je kritika manjšinskih skupnostih ali kritika manjšinskih gibanj, ki so sicer pod večnim udarom represije, lahko problem. Kramer nasprotno meni, da je nujna: pri metamorfozah oblik represije se hitro zgodi, da prehitra opustitev politične ostrine ali takšno in drugačno dogajanje znotraj scen ter gibanj pripelje do uničenja angažmaja, ki naj pripelje do sprememb k boljšemu. Kaj se pravzaprav dogaja znotraj scen? Kdo je sokriv za persistentnost groze in zla? Ni naključje, da se Kramer v svojih tekstih precej navezuje na Hannah Arendt (1906-1975), filozofinjo judovskega porekla, precej nepriljubljeno v cionističnih krogih, ker je v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu iz leta 1963 – v slovenskem jeziku je izšla leta 2007 pri Študentski založbi v prevodu Polone Glavan – del odgovornosti pri nacistični izvedbi holokavsta usmerila v judovske svete. V gejevski in lezbični teoriji poznamo fenomen homoseksualnega šika, homo konservativizma, tudi rožnatega pranja. Vse to so aktualni modeli, kako razkrivati hinavščino oblasti, ki uspeva tudi zaradi pogostega konformizma premnogih nosilcev manjšinskih gibanj ali njihovega zaradi teh ali onih vselej plitkih razlogov samovšečnega sodelovanja z njo.

Larry Kramer je zaradi svojega literarnega dela prejel nagrado Ameriške akademije za umetnost in literaturo. »Je glasnik psihičnega zdravja in katastrof med nami, glasnik brez primere glede natančnosti njegovih opozoril in zanesljivosti njegovih anatem in zdravil,« je Akademija napisala v obrazložitvi. Njegovo aktivistično delo je priznan del njegove avtorske, literarne, umetniške persone. »Ne mislim, da počnem kaj posebnega,« je napisal v uvodu k Poročilom iz holokavsta. »Sem pisec, ki piše. Mislim, da je tradicija piscev kot glasnih političnih živali bolj evropska kot ameriška.« Njegova intelektualna privlačnost je natanko v tej njegovi utelesitvi politične živali, v tej njegovi intelektualni konfliktnosti, v odkritosti in pogumu njegove konfliktnosti. Ne bo miru, to si velja zapomniti.

   

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   

Larry Kramer – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

       

Nataša Velikonja
O avtorju
(fotografija Nada Zgank) Nataša Velikonja (Nova Gorica, 1967) je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je šest knjig poezije; njen prvenec Abonma iz leta 1994 velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Objavila je tudi pet knjig esejev in znanstvenih razprav. Deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado, v letu 2018 pa z mednarodno literarno nagrado Kons.