V literaturi sem že vse življenje. Z njo se ukvarjam na preštevilne načine, z vseh koncev, z avtorskega, založniškega, uredniškega, kritiškega. Bila sem že na vseh njenih vogalih in doživela mnoge njene epifanije. Kako mi je pisatelj Vlado Žabot, napoten od revije Mentor, na območnem srečanju mladih književnikov in književnic nekje v sredini osemdesetih, še srednješolki odsvetoval pisanje pesmi, češ da to, kar pišem, ni poezija, temveč so dnevniški zapiski. Kako sta me profesorja Janko Kos in Evald Koren vrgla na diferencialnih izpitih na primerjalni književnosti, ker se mi je pri prevajanju zataknilo pri eni sami besedici. Tisto leto, 1986, sva na diferencialne izpite prišla dva iz poklicne srednje šole. Oba sva padla. Totalna diferenciacija. Bila sem torej povsem opremljena za ta slovenski literarni prostor.
A v tistem istem času sem imela tudi uspehe – drugje. Kot srednješolka sem leta 1986 prejela prvo nagrado na Majskih srečanjih pesnikov srednješolcev Jugoslavije. Leta 1988 sem prejela priznanje na Festivalu jugoslovanske poezije mladih. Za diplomsko nalogo na Fakulteti za družbene vede sem leta 1993 pod mentorstvom profesorja Tineta Hribarja prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Za pesniški prvenec Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško knjigo v Sloveniji, sem leta 1994 dobila resnično toplo kritiško dobrodošlico. Spremno besedo zanjo je pisal profesor in pesnik Aleš Debeljak in jo ob izidu tudi predstavljal na tiskovni konferenci.
Potem pa znova linija poskusa vstopa in takojšnje diferenciacije. Leta 1995 sem dobila književniški status in se vse do nedavnega spopadala z izgonom iz njega: v obdobju med letoma 2000 in 2015 mi je strokovna komisija za knjigo na Ministrstvu za kulturo v zaporedju zavračala pravico do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna. Vrnjena mi je bila vsakokrat znova šele po mukotrpnih pritožbah. Brane Mozetič, moj prvi urednik in kolega v gejevskem in lezbičnem aktivizmu, pa tudi pesništvu, mi je nekoč, v bežnem trenutku mojega obupa ob teh vztrajnih napadih, ponudil razlog: »Ker si militantna lezbijka,« je dejal.
Kajti to so bili napadi. Zaradi svojega večdesetletnega dela v homoseksualnem aktivizmu sem bila dobro opremljena s prepoznavanjem homofobije in zavedala sem se, da je ta lahko načrtni razlog zavračanja. Sicer ni bila tako predstavljena, razlogi za zavračanje so bili birokratsko suhoparni, denimo, da delo ni kakovostno, da ne izpolnjuje pogojev, da »ne prispeva pomembno k slovenski kulturi«. Mlad zaupljiv človek, kot sem nekdaj bila, lahko hitro podvomi o sebi, če nosilci verodostojnosti, kot bi strokovne komisije morale biti, to funkcijo zlorabljajo in pravzaprav zamegljujejo pravi razlog. Ob kritikah literarne javnosti, denimo centra Pen, je Vlado Žabot leta 2001 v Delu objavil članek, da izjava Pena predstavlja pritisk, da bi skupino istospolno usmerjenih obravnavali posebej in izven uveljavljenih kriterijev ter da vsem gejem in lezbijkam pač ne morejo dati statusa. Šlo pa je za pisateljico Suzano Tratnik in mene.
Po diplomi in prvi pesniški zbirki sem vstopila v gejevski in lezbični aktivizem. Zbirki Lambda in Vizibilija založbe Škuc sta nudili dobrodošlico in zatočišče homoseksualnim avtorjem in avtoricam, brez cenzure, kar je takrat pomenilo – brez klozeta. Homoseksualna kultura in scena sta se razvijali ločeno od sveta in ta prisilna izločitev je botrovala tudi temu, da se je gejevska in lezbična literatura razvijala nemoteno, se okrepila in je danes močno prisotna, dinamična, povedna, uspešna. Nič nenavadnega pravzaprav: predvsem v evropskem in severnoameriškem kontekstu sta homoseksualna literatura in spremljevalna literarna teorija v zadnjih desetletjih izstopili iz prisilnega geta, evfemistično poimenovanega »drugačnost«, in s svojimi nič več zamolčanimi in tabuiziranimi perspektivami postali del literarnega kanona. Tako preprosto je to. Zavedam se sicer, da se bo ob nadaljnjem napredovanju zdaj že povsem neinhibiranega nacifašizma, ki se je nekoč skrival pod izjavami o nekakovosti, počasi in neinhibirano vrnil tudi pravi razlog za vnovični izgon, pardon, diferenciacijo: homoseksualnost kot taka.
Po več desetletjih literarnega prebivanja v gejevski in lezbični sceni ter odvoda od širše literarne srenje sem se pred slabima dvema letoma vanjo »vrnila«. Ne morem se sprijazniti s svojo ahasversko danostjo in iščem domicil. Konec leta 2016 sem se vpisala v Društvo slovenskih pisateljev. Zdelo se mi je, da so se nekdanji hegemoni in varuhi literarnega pečata preselili v druga območja prestiža ali pa enostavno poniknili in da so na literarni sceni neki novi, naprednejši tokovi. Vedela sem za zločine, ki nikdar niso bili razrešeni: eden od njih je homofobni pogrom na Društvu slovenskih pisateljev nad gejevskim pesnikom Branetom Mozetičem, ko je leta 2003 dobil Jenkovo nagrado za knjigo Banalije. Mozetič je takrat izstopil iz Društva. Saj. Dvorana Društva je kot neka burševska lovska soba, temen lesen opaž in trofeje po zidovih. Profesor Janko Kos je v delu Pregled slovenskega slovstva, ki je prvič izšlo leta 1974, v naslednjih desetletjih doživelo več ponatisov in bilo za premnoge literarne generacije osnovno študijsko gradivo, za pisateljico Zofko Kveder zapisal: »Večje umetniške vrednosti njena dela nimajo.« Še dobro, da sem takrat na primerjalni padla.
Torej: Se je medtem kaj spremenilo? Kakšen torej je tale prostor? V Društvo slovenskih pisateljev sem se vpisala, ker naj bi to bil tukajšnji osrednji prostor literature. Da bi to zares postal, je zagotovo treba najprej opraviti s preteklimi zločini. S homofobijo. Z mizoginijo. S seksizmom in nadlegovanjem. Gibanje #jaztudi bi se moralo zgoditi tudi v književniškem prostoru. Mnoge in mnogi so odšli. Tiste in tisti, ki so ostali, so zaradi nemoči ustaviti zlorabe postali cinični in se na vsa moja vprašanja o tem, kako je kaj tu, režijo. Občni zbori Društva so farsa, članstvo je nedejavno in neinformirano. Na zadnji Občni zbor letošnjega septembra sem prišla z zanič filma o Ivanu Cankarju v Cankarjevem domu in bila v tisti burševski sobi priča neodgovorjenim zahtevam po pojasnitvi finančnega poslovanja. Literarni tokovi se dogajajo izven Društva. Poglejmo samo Ljubljano. Mlade rime ali festival Ignor. Drugje. Že desetletja potekajo branja LGBT-literature. Drugje. Pesnica Barbara Korun vodi cikel Pesnice o pesnicah. Drugje. DSP zamuja. Je inerten. Ni se odzval na uničenje založbe Aleph in revije Idiot. Ne generira ničesar. Lastne dogodke organizira drugje, jih razpršuje, namesto da bi jih osrediščal. Tisti, ki potekajo v tisti burševski sobi, ne zaživijo, ker literarna skupnost ne obstaja, četudi bi Društvo moralo početi prav to: ustvarjati literarno skupnost. Od začetkov svojega literarnega delovanja v osemdesetih letih pa do nedavnega sem literalizirala izven njegovega okrilja. Vidim mlade avtorje in avtorice, ki se jim lahko zgodi enako. Nina Dragičević in Tibor Hrs Pandur sta imela nerazumne težave pri vpisu v članstvo, ki je bilo pogojevano z vsaj dvema objavljenima deloma: prvi s tremi objavljenimi knjigami je komisija za sprejem novih članov priznavala zgolj eno. Kako je to mogoče? Drugi je v tistem času resda imel zgolj eno knjigo, a bil izjemno dejaven in uspešen kot literarni producent. Nobenega odziva nisem zasledila na zahtevo Muanisa Sinanovića iz leta 2017, naj se njegova literarna dela umaknejo iz selekcij za nagrade DSP zaradi omalovažujočega odnosa, he he, strokovnih komisij. Vsi trije so nove propulzivne literarne osebnosti. In to bi moral biti njihov prostor. Toda Društvo ne more izvesti niti lastnega poziva medijem, naj ob letošnji Jenkovi nagradi objavijo pesmi nominiranih pesnikov in pesnic. Tega ni storil niti en medij, četudi so mnogi partnerji DSP. Kakšni partnerji neki. Skratka, anemija.
Ne vem, kaj vse je še narobe. Tale prispevek bi pravzaprav moral biti predstavitven – in kot književnica se očitno predstavljam s kritiko, bolj kot s samo literaturo. Ta mučna literarna pot ni kot življenje, temveč je življenje samo, ki postane sama téma literature. Naj še drugi kaj napišejo, namesto da obrekujejo po vogalih. Tistim, ki pišejo kritično, in teh je mnogo, bi Društvo slovenskih pisateljev moralo odgovoriti. Se mnogim opravičiti. Jih povabiti nazaj. Jih poklicati k sodelovanju. Skratka: oditi še kam drugam kot v votle jame.
