/ 

Kaj bi bilo dobro vedeti ob Svetovnem dnevu poezije

   
Nataša Velikonja – Svetovni dan poezije – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Polovica prebivalstva v Sloveniji ne prebere na leto niti ene knjige. Nebralcev, torej tistih, ki v zadnjem letu niso prebrali niti ene knjige, je bilo leta 2019 49 odstotkov. Miha Kovač, eden od avtorjev raziskave o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji za leto 2019, objavljene v zborniku Knjiga in bralci VI, poda primerjavo z Norveško, kjer je nebralcev 12 odstotkov.

60 odstotkov nebralcev v Sloveniji je moških.

Še leta 2014 je bilo nebralcev v Sloveniji ‘samo’ 42 odstotkov. Nebranje v Sloveniji narašča.

Nebranje je nekaj imanentnega temu prostoru, kajti skorajda enak odstotek prebivalstva ni bral niti leta 1973: tega leta je bilo nebralcev 48 odstotkov.

Zdajšnji nebralci ne berejo: zaradi pomanjkanja časa; ker jih branje ne zanima oziroma ne privlači; zaradi zdravstvenih težav; ker raje gledajo televizijo; in ker se ukvarjajo z drugimi aktivnostmi.

ZRC SAZU je takoj reagiral in skupaj s spletnim portalom MMC uvrstil besedo nebralec med deset besed, ki so najbolj obeležile leto 2019, ob bok besedam brezogljični, milenijec, novinec, podnebje, prisilka, skiro, šarcizem, trgovinska vojna in volk. Javnost je nato na spletnem glasovanju izbrala podnebje, sledili sta ji šarcizem in brezogljični. Komu mar za akutnost tega, da polovica ljudi ne bere.

51 odstotkov prebivalstva je v zadnjem letu v Sloveniji prebralo vsaj eno knjigo, kot podatke povzema Patricia Rupar, še ena od avtoric raziskave. V ZDA je tistih, ki na leto preberejo vsaj eno knjigo, 76 odstotkov.

Tistih, ki so v zadnjem letu prebrali več kot 10 knjig, torej rednih bralcev, je bilo leta 2019 zgolj 13 odstotkov. Leta 2014 jih je bilo 18 odstotkov. Redno branje v Sloveniji upada.

Bere več žensk, 79 odstotkov, kot moških, 57 odstotkov.

Med tistimi, ki berejo knjige, jih le 40 odstotkov bere leposlovje za odrasle.

Od tistih, ki so v zadnjem letu brali leposlovje, jih je le 4 odstotke bralo poezijo.

Od tistih, ki so v zadnjem letu brali leposlovje, jih je eseje bralo 1 odstotek.

Od tistih, ki so v zadnjem letu brali leposlovje, jih je 61 odstotkov bralo prevedene romane.

Od tistih, ki so v zadnjem letu brali leposlovje, jih je domače romane bralo 26 odstotkov.

Trije odstotki ljudi nimajo doma niti ene tiskane knjige.

Več kot 200 knjig ima doma samo 15 odstotkov ljudi.

Vse ostalo je vmes, torej manj kot 200 knjig doma.

Slovenija sodi, primerjalno z drugimi državami, skorajda na rep po velikosti domačih knjižnic, med velikostjo domače knjižnice in bralno kulturo pa je visoka povezanost.

Miha Kovač trdi, da »razlogov za bralno regresijo ne gre iskati v regresiji knjižne dejavnosti in knjižne ponudbe«, temveč v majhnih domačih knjižnicah in posledično v nizki knjižni socializaciji v otroštvu. »V seštevku to pomeni«, piše Kovač, »da so težave z bralnimi navadami nekaj, česar v trenutnih razmerah v Sloveniji ne morejo rešiti ne knjižničarji, ne založniki, niti avtorji, niti jih ni mogoče učinkovito rešiti s spremembo ali ukinitvijo Zakona o enotni ceni knjige ali dopolnitvijo Zakona o knjižničarstvu. Še več, takega stanja ne bodo spremenili niti sindikalistični boji založnikov, avtorjev in knjižničarjev za višje subvencije, honorarje in plače.«

S tem se absolutno ne strinjam.

Bolj se strinjam z Andrejem Blatnikom, ki v interpretaciji omenjene raziskavi navaja študijo The Political Legacy of Entertaiment TV avtorjev Rubena Duranteja, Paola Pinottija in Andrea Teseija, objavljeno v American Economic Review, o vplivu medijske družbe Mediaset na uspeh strank Naprej, Italija in Gibanje 5 zvezdic. Študija je dokazala, piše Blatnik, »da vzpona italijanskega populizma ni spodbudila le pristranskost poročanja, ampak predvsem navidezno nepolitični razvedrilni televizijski program, ki je z zmanjševanjem kognitivnih sposobnosti ustvaril podlago za hitropotezno mišljenje populistov. Slovenska kulturna politika z usmerjanjem kulture v javnem interesu v tržnost sicer nemara skuša razbremenjevati proračun, vendar sočasno, morda nezavedno, podpira tovrstne smeri razvoja.«

V devetdesetih letih je bilo v Sloveniji izdanih okrog 2000 knjig letno, nato se je številka zviševala tudi do 6000 letno, vse do krize leta 2008, ko je začela nezadržno padati.

Letno število izdanih naslovov med letoma 2014 in 2019 se je zmanjšalo za 19 odstotkov: iz 5282 v letu 2014 na 4301 v letu 2019.

Leta 1998 je bilo kupljenih 5,3 milijona knjig, leta 2014 4,8 milijona knjig, leta 2019 4,1 milijona knjig.

Leta 2019 ni v Sloveniji nobene knjige kupilo 53 odstotkov prebivalstva.

Po krizi leta 2008 se je knjižni trg skorajda prepolovil: iz 100 milijonov leta 2008 na 60 milijonov leta 2018.

Raziskanih momentov je še mnogo, toda na splošno gledano kazalci padajo v vseh smereh in pogosto ni več jasno, kaj je vzrok in kaj posledica: padec zanimanja za knjigo, manj kupovanja knjig, manj branja knjig, manj knjižničnih izposoj, padec prometa založb, zapiranje založb, manj izdanih knjig, vse manj zaposlenih v založništvu in vse več prekarnih, prekarni so tudi avtorji in avtorice, tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine, nižji avtorski honorarji, knjižno založništvo kot gospodarska in ne več kulturna panoga, zaradi privatizacije kulturnih institucij, tudi založb, se poudarja tržni vidik knjige in na splošno kulture kot gospodarske dejavnosti, usihajoča podpora založništvu s strani države, razvoj in dostopnost drugih medijev. »Postajamo družba brez branja knjig,« piše Blatnik.

Poezija ima sploh najnižjo vrednost, kot vidimo po enem od zgornjih podatkov. Kaj pomeni tržna usmerjenost pri poeziji, najbrž razumemo – pomeni uničenje, in sklicevanje na ‘prodajni uspeh’ Angelov Toneta Pavčka ali Ljubezni Cirila Zlobca faktično! ni najboljši argument, če nočemo skrčiti pesništva na ta par pesnikov. Svoje dodajajo založbe, ki promovirajo zgolj še knjižne uspešnice in s tem odtujujejo bralstvu kompleksnejše čtivo, ne samo pesniško, tudi ostalo. Svoje dodaja sistem knjižničnega nadomestila, ki nagrajuje avtorje in avtorice z najvišjim številom knjižničnih izposoj. Tržna usmerjenost se že uresničuje, z njo pa zmanjšuje razumevanje branja kot možnosti širjenja spoznavnih svetov, širjenja znanja, vstopanja v druge svetove. Intelektualne razsežnosti branja ob imperativu prodajnosti izginejo.

To so stvari, ki bi se jih bilo dobro zavedati – pa ne le ob Svetovnem dnevu poezije, ko bo vsepovsod spet vrvelo od pesništva. Ta praznik poezije, ki se vse od leta 1999 praznuje 21. marca, je razglasil Unesco, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, »s ciljem podpirati jezikovno raznolikost skozi pesniško izražanje«. Namen Svetovnega dneva poezije je spodbujati branje, pisanje, objavljanje in poučevanje poezije – najbrž tudi kot refleks na svetovni, ne le tukajšnji trend upadanja zanimanja za knjigo, za branje knjig, kot refleks na nastop post-pismene kulture, z drugimi besedami, kot refleks na padec pripravljenosti za branje, pa tudi sposobnosti za branje.

Spomnimo se katastrofalnih izsledkov mednarodne raziskave o bralni pismenosti v Sloveniji, prav tako objavljene konec leta 2019, izvajal jo je Pedagoški inštitut, ki je merila bralno, matematično in naravoslovno pismenost petnajstletnikov in petnajstletnic ter ugotovila izrazito poslabšanje predvsem bralne pismenosti, podpovprečno motivacijo za branje, podpovprečno raven zadovoljstva pri branju in podobno.

Spomnimo se tudi mednarodne raziskave o stanju in uporabi kompetenc odraslih med 16. in 65. letom iz leta 2016, ki je pokazala, da so odrasli v Sloveniji globoko pod povprečjem tako v besedilnih kot matematičnih spretnostih ter pri reševanju nalog v zahtevnih tehnoloških oziroma digitalnih okoljih. Vsak četrti odrasli v Sloveniji težko razume celo preprosta besedila. Le manj kot šest odstotkov jih je izkazalo visoko stopnjo spretnosti na področju branja, torej razumevanje in sintetiziranje daljših ter kompleksnih besedil.

Skratka, ugotovitev, da ljudje berejo vse manj, lahko podložimo z ugotovitvijo, da je vse manjša tudi sposobnost razumevanja prebranega. Skorajda izgleda, da se pismenost ustavi pri praktičnem orientiranju v življenju, prebere se napise in podnapise ter napiše kakšen tvit tu in tam, in to je to.

Naj si ob koncu dovolim droben osebni moment: knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet. Ob branju zahtevne, kompleksne literature ali teorije se dobesedno spočijem od tistih vse pogostejših črno-belih banalnosti brez podredij, kajti tudi svet, v katerem želim bivati, je kompleksen, zahteven, sestavljen, večdimenzionalen.

S poezijo sem začela premagovati najstniško odtujenost in ta proces še kar traja. Nekje se je odprl moj svet. Pesniški zbirki Razdalje telesa Maje Vidmar iz leta 1984 in Imena smrti Aleša Debeljaka iz leta 1985 sem si kupila iz denarja za šolsko malico, s katerim sem sicer kupovala longplejke, in ju dolgo nosila vsepovsod s seboj kot mačka mlade. Razdalje telesa! Imena smrti! Pri Maji Vidmar je bil dodatni moment identifikacije ta, da je bila, tako kot jaz, Novogoričanka, in naenkrat je bilo vse bližje. Takrat sem v torbi nosila te Razdalje telesa, da morda na novogoriških ulicah srečam pesnico, jo prosim za podpis in potem od vznesenosti padem mrtva kar tam na tla. Pa si takrat pravzaprav nisem drznila in me to še vedno čaka. Glede Imen smrti Aleša Debeljaka: moja prva punca je takrat, v drugi polovici osemdesetih, nekje v tujini zbolela. Ob prihodu domov so jo na infekcijski kliniki zaradi suma na hudo okužbo držali v karanteni, kar pa mene, vso suvereno, kolikor je to pri ljubezni sploh mogoče, in brezbrižno do omejitev sveta odraslih, ni zadržalo, da sem za vogalom prežala na prvo priložnost, ko ni bilo sester, švignila v njeno karantenizirano sobo in ji podarila – Imena smrti, za povrh pa še beli nagelj. To se mi je zdelo res pravi izraz ljubezni. Domala neprištevno, zdaj vem – a takšna je bila ljubezen do poezije, ljubezen do te knjige in ljubezen do Tatjane, pospremljena z željo, da ji v tistih kar hudih trenutkih prinesem nekaj dobrega. A vse se je lepo izteklo, okužbe ni bilo sploh nobene, ljubezen pa je potem kar dolgo trajala.

      

        

          

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

      
Nataša Velikonja – Svetovni dan poezije – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

Nataša Velikonja
O avtorju
(fotografija Nada Zgank) Nataša Velikonja (Nova Gorica, 1967) je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je šest knjig poezije; njen prvenec Abonma iz leta 1994 velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Objavila je tudi pet knjig esejev in znanstvenih razprav. Deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado, v letu 2018 pa z mednarodno literarno nagrado Kons.