Nataša Velikonja – Ada Škerl – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Za tokratni prispevek sem hotela opisati tri tipične dni v življenju samozaposlene v kulturi, svoje tri dni, tri dni književnice, prevajalke in kritičarke. Pa bom raje pisala kar o celotnem letu 2019. Daljši časovni horizont daje boljšo presojo o povezanosti dogajanja, o povezanosti stvari, o njihovi koherentnosti, konsistentnosti, smotrnosti, z drugimi besedami, daje boljšo presojo o tem, ali sem imela možnosti razvijanja doslednega avtorskega koncepta. To mi je, kar pomnim, najpomembnejši izziv: ali lahko izpisujem svojo pozicijo? Kaj se potem s tem dogaja?
Obenem pa daljši časovni horizont daje boljši vpogled tudi v neizprosno natrganost, tudi izoliranost avtorske pozicije. Če bi pisala o treh dneh, bi besedilo vsebovalo zgolj utrujajoč dnevni dril, izčrpanost, ko si izčrpanosti pravzaprav ne moreš privoščiti, nihajočo bilančnost dneva, ki se ne konča. V tem delovnem drobirju, neskončnosti malih in elementarno nepovezanih opravil, ki jih narekuje dinamika preživetja znotraj kulturniškega poklica, zlahka pozabiš na to, zakaj si pravzaprav vztrajala na tem opustelem, pa hkrati nasičenem, predvsem pa vetrovnem vogalu, imenovanem kultura.
Tako sem tudi letos dobivala povabila uredništev literarnih revij, naj jim v roku desetih dni, dveh mesecev, poljubno, pošljem, recimo, sedem do devet pesmi – kako je že ena od urednic zadnjič napisala? – običajne dolžine. Pesniki in pesnice dobro poznamo takšna vabila. Ne vem, kako je z ostalimi, menda vseskozi nekaj pišejo, menda imajo vseskozi dobro založene svoje literarne kašče. Sama se s takšnimi povabili ne morem uskladiti in jih torej običajno zavrnem – že vseskozi pišem pesniške cikle, ne pišem niti kratkih niti dolgih pesmi, nikakor pa ne pišem izoliranih impresij. Pesem, izvzeta iz celokupnega konteksta, ne sporoča vsebine, ki sem jo želela posredovati, pogosto je njeno točno nasprotje. Prva morda govori o ljubezni, takoj naslednja jo sesuje, in tako naprej po kaosu življenja.
A uredništva očitno pošiljajo vsem enake matrice. Takšni nesporazumi med avtorjem, avtorico, in uredništvom alias absolutna brezbrižnost do avtorskega profila, skratka, tale literarni fordizem se morda zdi manjša zagata, produkcijska rutina, nevredna drobnjakarstva. Zame je enormen problem, ki se dotika moje pesniške suverenosti. Obenem je povezan s preživetjem, kajti takšnih povabil pravzaprav ne bi smela zavračati. Ujetost v gosto umetniško produkcijo, ki jo zahtevajo pogoji samozaposlenosti v kulturi, je prav posebno iskanje ravnovesja med avtorsko doslednostjo in birokratsko postavljenimi kriteriji. Objave v literarnih revijah, toliko in toliko točk. Prisotnost, prisotnost, prisotnost, ki je pravzaprav nočeš, saj ta nujno vodi v avtorsko okrnjenost.
Kaj se potem dogaja s pesništvom? Marca 2019 sem bila del ekipe, ki je v Sarajevu predstavljala zbornik Grad oslikan balonima i kišom, antologijo sodobne slovenske ženske poezije, ki je izšla pri sarajevski založbi Art Rabic pod urednikovanjem Gorana Mikulića, v prevodu Dejana Tešića in seveda ob ključnem sodelovanju Pavla Ocepka iz sarajevske Filozofske fakultete. V njej smo objavljene Alja Adam, Veronika Dintinjana, Barbara Korun, Anja Golob, Ana Pepelnik, Katja Perat, Lucija Stupica, Ana Svetel, Kaja Teržan, Maja Vidmar in jaz. Na literarnih dogodkih ob predstavljanju antologije sem bila iskreno ponosna: tukajšnja poezija, ki jo pišemo pesnice, je močna, dobra, dinamična, napredna, feministična, kontekstualizirana, neprijazno družbeno stvarnost najdeva tudi v odnosu do žensk in to odlično izpisuje.
A kot da vsega tega ne bi bilo. Ob koncu leta 2019 je Mladinska knjiga izdala antologijo pesmi Ade Škerl Speči metulji. Izjemnega pomena je, da so v celoti objavljene vse njene pesniške knjige, pa tudi, da delo prinaša še neobjavljene pesmi iz njene zapuščine ter revialne objave. Zgolj mimogrede: žal mi je, da tega niso naredili tudi pri ponatisu pesmi Maruše Krese; založba Goga je objavila le izbor. Zamujena priložnost.
A naj se vrnem k Adi Škerl, pravzaprav k interpretaciji njenega dela in življenja, kot ju podajata spremni besedi Tanje Petrič in Iva Svetine. Najprej ovinek za boljše razumevanje: še pred izidom knjige, septembra 2019, je Brane Mozetič na spletni platformi Poiesis objavil prispevek Ada Škerl – Plaha ptica (manj znani drobci iz življenja pesnice). Takole piše Mozetič: »Ob raziskovanju homo zgodovine mi je prišlo na uho, da je Ada Škerl, slovenska pesnica, ki naj bi vse življenje objokovala smrt svojega nesojenega ljubega, pravzaprav skoraj petdeset let živela z žensko.« Mozetič navaja besede dr. Ota Lutharja, ki potrjuje ljubezensko razmerje Ade Škerl s Sonjo Plaskan, njeno doživljenjsko partnerko: »Res je, Ada je bila partnerica Sonje Plaskan, sestre mojega strica Marjana Plaskana, ki je poročil sestro mojega očeta Marjeto Luthar. Bila je del razširjene družine Luthar in še posebej priljubljena pri nas otrocih. O mojih sestričnah, Mateji, Sergei in Tadeji, je napisala kar nekaj pesmic. To, da sta bili v zvezi, je bilo vsem (odraslim) znano, a nikoli izrečeno. Nikoli. Ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem ju parkrat obiskal. Takrat mi je že bila znana narava njunega odnosa, čeprav se ne spomnim, zakaj. Vsekakor se o tem nismo nikoli pogovarjali.« Njuno ljubezensko vez je potrdila še ena sorodnica, Marjeta Plaskan.
Literarna recepcija pa nič. Ob novem biografskem podatku, ob razkritju njene lezbičnosti, bi se lahko ukvarjala, morala bi se ukvarjati tudi s tem, kaj v dobi represije nad homoseksualnostjo pomeni uporaba moškega spola kot spola govorca v ljubezenski pesmi ali kaj pomeni izogibanje spolu – vse to je prisotno v poeziji Ade Škerl. Nobene ponovne analize pesničinega dela, vsaj po letu 1951, ko se je spoznala s Sonjo Plaskan. Ne duha ne sluha ni o reviziji njene poezije iz zornega kota lezbične literarne teorije. Petrič sicer piše o »feminiziranosti motivov erotično-ljubezenske dvojine«, ki »nakazujejo na dve ženski telesi«, piše o »zakrivanju spolne identitete« s »prefinjeno metaforiko«, o »neulovljivosti identitete govorca/govorke in ogovorjenega/ogovorjene«. Nič o tem, zakaj je temu tako, kaj je pravzaprav ta »neulovljiva identiteta«. Mimogrede – ni »neulovljiva«, temveč je lezbična.
Namesto tega se literarna recepcija še naprej ukvarja zgolj s kritiškim pogromom nad pesnico po objavi njenega prvenca Senca v srcu iz leta 1949. Ukvarja se s tem, kako je bila s svojo intimistično ljubezensko liriko pravzaprav predhodnica Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka oziroma njihovih Pesmi štirih, izdanih leta 1953. Ukvarja se s tem, kako je Škerl že pred njimi prekinila s socrealizmom v slovenski literaturi. Ukvarja se s prisotnostjo izkušnje smrti v njeni poeziji. Omenjeni spremni besedi z vsem tem povsem zdominirata lezbično branje. »Smrt ljubljenega moškega«, Žaneta, mladostne simpatije pesnice, ki je umrl leta 1947, je v prispevkih tolikokrat omenjena, da absolutno prekrije njeno lezbično življenje in že meji na homofobijo.
Potem pa Tanja Petrič zapiše: »Za raziskovalca ali raziskovalko literarnega opusa Ade Škerl je v tem pogledu zanimivo predvsem morebitno odprtje novega interpretacijskega polja, ki ga doslej v literarni kritiki ni bilo zaznati. Ne gre le za pesem z erotičnimi primesmi, neposredno posvečeno Sonji Plaskan, kot je denimo ‘Ubiti toplomer’, prvič objavljeno leta 1953 v reviji Beseda, ki je izšla tudi v zbirki ‘Obledeli pasteli’ (1965), a brez posvetila. Gre predvsem za strategije upesnjevanja lirskega jaza in identitete obeh dialoških partnerjev, ki sta hkrati tudi intimno povezana – nemalokrat lahko namreč v poeziji petdesetih let zaznamo izmikanje enoznačni opredelitvi spola (kot denimo še velja za prvenec ‘Senca v srcu’). Tudi pridevniki ali podobe, ki označujejo govorca na eni in objekt poželenja na drugi strani, so izrazito androgini ali feminizirani (…)«.
»Morebitno odprtje novega interpretacijskega polja, ki ga doslej v literarni kritiki ni bilo zaznati«? To interpretacijsko polje je že dolgo odprto. Sama – pa nisem edina – se z njim intenzivno ukvarjam že desetletja. Leta 2000 sem prevedla klasiko s tega področja, Eseje Monique Wittig. Leta 2002 sem prevedla študijo Več kot ljubezen moških Lillian Faderman, ki najbrž velja za najbolj referenčno delo lezbične literarne teorije in zgodovine. Leta 2004 naslednjo alfa-referenco, delo Ženske z levega brega Shari Benstock. In tako naprej. Leta 2018 sva s Tatjano Greif objavili delo Zamolčane zgodovine, ki se spušča točno v analizo kategorij spola in seksualnosti v slovenskih umetniških delih. V knjigi sva artikulirali natančne metode, kako razbirati te kategorije, navajali primere izpisovanja homoerotičnih momentov v obdobjih represije, jih pojasnjevali. To nikakor ni »novo interpretacijsko polje«, kot zapiše Petrič. Le ona ga je spregledala. To »novo interpretacijsko polje« je novo zgolj za anemično pojavnost, imenovano glavni tok literarne kritike in zgodovine.
In če se v tem pogledu vrnem v svoje leto 2019: tik pred izidom je zbornik Go East! LGBTQ+ Literature in Eastern Europe, ki ga bo pod urednikovanjem Alojzije Zupan Sosič, Suzane Tratnik in Andreja Zavrla objavila Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zbornik prinaša prispevke iz mednarodne konference o vzhodnoevropski homoseksualni literaturi, ki je leta 2018 potekala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in na kateri je vrsta raziskovalcev in raziskovalk opisovala takšne in podobne primere. Na njej sem govorila o dolgi, dolgi lezbični pesniški tradiciji in prav tako dolgi lezbični literarni zgodovini. Isto temo sem predstavljala na regionalni lezbični konferenci aprila 2019 v Beogradu. Novembra 2019 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o homoseksualni literaturi na prostoru bivše Jugoslavije. Niti na enem dogodku nisem videla ne Tanje Petrič ne Iva Svetine. Dalje: leta 2015 je pri založbi Škuc in pod urednikovanjem Braneta Mozetiča izšla antologija sodobne evropske lezbične poezije Brez besed ji sledim, ki je bila tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru dobro in precej predstavljena. V njej sem objavila izčrpno spremno besedo Poezija še vedno ni luksuz, in tudi v njej nadrobno navajala različne zgodovinske epifanije lezbične poezije ter prijeme njihovega raziskovanja. Torej, dolga leta raziskovanja. Leta 2019 Tanja Petrič gladko meni, da nič od tega ne obstaja.
Ivo Svetina se nato v spremni besedi dotakne polja »ženske poezije«. Razliko, kot piše, vidi »le v tem, da je ženska poezija (morda nekoliko posplošeno rečeno) veliko bolj senzibilna, manj cerebralna, kot je moška.« In ni konca, kajti Svetina še doda: »Saša Vegri je ena redkih slovenskih pesnic, ki se je v zbirki ‘Konstelacije’ (1980) približala moškim poetikam zrelega, visokega modernizma.« Svetina izhaja – po desetletjih feministične literarne kritike – iz jina in janga, iz ženskega in moškega principa, ki »šele oba skupaj tvorita krog, ki je simbol popolnosti, zaključenosti, dovršenosti.« »Vendar moram ob tem ugotoviti tudi.« nadaljuje Svetina, »da se t.i. ženski princip (jin) vse bolj izgublja. Zakaj? Ker se je ženska emancipacija razumela kot približevanje moškemu (principu). Ženska je bila prisiljena zatreti svojo ženskost, se ravnati po vzorcih, ki jih je patriarhat vsilil že pred tisočletji (…). In tudi danes se vzorec ponavlja: ženska mora biti uspešna, in to po merilih, ki jih je postavil moški.« Skratka, vse zaman: naj še toliko pišemo, naj še toliko opozarjamo, protestiramo, govorimo, naj smo še toliko prisotne, ustvarjalnost žensk ostaja v kletki reakcionarnega esencializma. Besede lezbijka pa tile tako ali tako še vedno ne morejo niti izgovoriti.
V letu 2019 sem se torej namenila ne objaviti nobene avtorske knjige – a ne kot protest nad tem, da je del mojega literarnega raziskovanja povsem spregledan. Želela sem ne objaviti nobene avtorske knjige zato, ker so mi v preteklih dveh letih izšle tri, zbirka esejev Devetdeseta, pesniška knjiga Preveč vljudna in že omenjene Zamolčane zgodovine. Bila sem zadovoljno utrujena in avtorsko potešena.
A to, kaj sodi v ne-objavljanje, se pri samozaposlenih šteje drugače. Pred izidom je samostojni knjižni prevod drame Larryja Kramerja Normalno srce. Prevajala sem za zbornik Misliti pogoje našega časa, ki je izšel pri Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in se spušča v odnos med oblikovanjem in ekološko krizo. Objavljala sem eseje pri Vrabcu Anarhistu, revijah Literatura in Poetikon, pri založbi Kamizdat, na Radiu Študent in Radiu Ars. Prestavljala sem zdravnike, ker sem imela ta in ta rok za oddajo tega in tega. V petindvajsetih letih kulturniške samozaposlenosti sem se naučila obvladovati paniko zaradi večne negotovosti prekarnosti. Ogromno nastopala. V ne-objavljanje prav tako ne štejem čas, ki sem ga potrebovala za študij objavljenega. Esejistični prispevki, tisti delovni drobir, ki sem ga omenjala na začetku, vendarle niso pisanje po navdihu, temveč potrebujejo poglobitev, raziskovanje, razmišljanje. Larry Kramer je avtor z več kot petdesetletno kariero, ki teče v več smeri; da ga lahko verodostojno predstaviš, preprosto potrebuješ čas za razumevanje opusa, okoliščin. In tako naprej.
In tako naprej: na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2019 ni bilo knjig založb Aleph in Škuc, ker nimata denarja za stojnico. Tudi založbe Hiša poezije oziroma Poetikona ni bilo. Tudi zaradi pomanjkanja denarja. Škuc in Hiša poezije sta založbi, v katerih sem v zadnjih letih objavila svoja dela, in tako sem torej bila avtorsko odsotna na glavnem knjižnem dogodku v državi. Pet odličnih založb – združenih v Kooperativo THD: Studia humanitatis, Analecta, Sophia, Krtina in *cf., ki pravzaprav pokrivajo skoraj celotno teoretsko, humanistično in družboslovno produkcijo – ima skupni sejemski prostor prav zaradi obvladovanja stroškov. To je problem, ne pa to, da na knjižnem sejmu ni bilo »nikjer nobene hostese, bolj natančno ponudnice, spremljevalke pri prodaji«, kot meni predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc v svojem decembrskem prispevku na spletnem portalu Air Beletrina.
Je pa bil na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu Roman Vodeb s svojo knjigo Prvi spol. Vlada je pri sprejemanju proračuna za leto 2020 brez kakšnih večjih konceptualnih dilem zamenjala Levico s Slovensko nacionalno stranko. In tako naprej. Saj ne, da bi bila politična ali kulturna klima v zadnjih desetletjih kaj drugačna. Tule sem nanizala le nekaj malih velikih stvari, ki majejo, izolirajo mojo družbeno, umetniško pozicijo, ki me povezujejo z družbo le skozi kritiko. Po drugi strani me ta izoliranost utrjuje, toda to je maraton 24/7 x 52. Ne, to niso drobne razlike, in, ne, to zame niso mirni, dobri časi. Srečno v 2020.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Nataša Velikonja – Ada Škerl – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
