/ 

Poezija v dobi neoliberalizma

   

Leta 2012 je italijanski filozof Franco Berardi Bifo napisal delo The Uprising (Vstaja), v katerem med drugim opisuje tudi pozicijo jezika in poezije v dobi dereguliranega finančnega kapitalizma. Isto temo je osvežil v leta 2018 izdanem eseju Breathing (Dihanje).

V slovenski jezik sta sicer že prevedeni dve Berardijevi deli: Duša na delu leta 2013 in Kognitarci in semiokapital leta 2016. Javnosti so najbrž osnovne konture njegovih analiz neoliberalizma in družbenih sprememb, kot se kažejo tudi v sistemih označevanja, torej v kulturi, že poznane, vendar pa jih želim na tem mestu obnoviti predvsem zaradi njihovega pomena za literarne ustvarjalke in ustvarjalce.

Berardi izhaja iz teze, da ima sodobna digitalna-finančna hiperabstrakcija dandanes, v obdobju neoliberalizma oziroma semiokapitalizma, svoj odsev tudi v jeziku. Jezik v tem horizontu skorajda nima več spoznavne funkcije, skorajda ni več v funkciji znanosti, odpiranja spoznanj, mišljenja, temveč sodeluje zgolj v izgradnji ideologije, namenjene podpori določenih političnih in družbenih ciljev. Če pogledamo zgolj to, pravi Berardi, kar je nekdaj bila politična sfera, ugotovimo, da so politične odločitve le še vladanje brez alternativ, le še algoritemsko zastavljen tehnofinančni avtomatizem, avtomatizacija misli, ki se širi v vse družbene sfere, kot tehnolingvistični avtomatizem tudi v jezik.

Vseprisoten tehnolingvistični stroj ljudem sicer daje jezik, a jim v njem tudi jemlje prostor. Milenijci, ponazarja Berardi, so denimo prva generacija, ki se je več besed naučila od stroja kot od staršev, posledice pa se kažejo tudi v spremenjenem odnosu med besedami in telesom, besedami in materialnostjo, označevalcem in označencem, v odnosu do sveta, ki postaja funkcionalistično-operativen. Berardi pri tem opozarja, da algoritmizacija sveta pomeni tudi izključno kompatibilnost z vladajočo matematično teologijo. Vse ostalo je odveč.

Berardi sicer navaja, da sta si sodobna financializacija in modernistična literatura podobni prav v tej razvezavi od materialnosti. Modernistična literatura, pravi, je anticipirala trend k abstrakciji, ta abstrakcija pa je nazadnje pripeljala tudi do sedanje oblike finančnega kapitalizma. A semiokapitalizem to razvezavo na eni strani širi, na drugi pa omejuje družbeno kompleksnost z algoritemsko zasnovo kognicije. In kar se tiče jezika in poezije: vnos algoritma v jezik, v semiotični proces, tega omrtvi. Algoritem zaduši poezijo, jo zamrzne. Berardi temu pravi nasilje tehnoloških avtomatizmov nad živim družbenim telesom.

Toda poezija, trdi Berardi, ima potencial kritičnega delovanja in emancipacije: lahko prevzame vlogo semiotičnega ekscesa, ekscesa na področju označevanja, prestopanja algoritemske strukture sodobnega tehnoracionalizma, seganja čez meje konvencionalnega pomena, nespoštovanja uveljavljenega odnosa med označevalcem in označencem. Lahko razveže in odpravi algoritemsko strukturo jezika. Lahko vsebuje novo domišljijo in nove možnosti, lahko vodi v razkrivanje novih kontinentov označevanja in pomena, lahko predstavlja beg iz merljivosti in funkcionalnosti, ki sta privedla tudi do sodobnega fašizma. Poezija ima lahko moč razklenitve prijema finančne sfere nad jezikom, zadušenim z abstrakcijami, ki zaradi razvezave z materialnostjo, hkratne digitalne intenzifikacije semiotičnega toka, akceleracije infosfere in zlomljenega okvirja relevantnosti vodijo v kaos, v kognitivno disonanco. Poezija ima lahko vlogo dihanja – vibracijskega iskanja, uglasitve z okoljem. Od tod naslov Berardijeve knjige. Ne podrejajte se digitalnemu hurikanu, semiotičnemu toku, ki ga poganja ponorela infosfera in ni več human, vpije Berardi, ne sledite akceleriranemu ritmu, temveč normalno dihajte!

Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje. Vloga poetičnega dejanja je torej razvezava družbenega življenja od dominacije matematične natančnosti. Poezija lahko z odpiranjem neskončnih uporab jezika in prelamljanjem kod finančnega kapitalizma, uveljavljenih pomenov besed, reaktivira družbeno telo. Berardi pravi temu poetska reaktivacija erotičnega telesa občega intelekta. In zaključi: Vsaj poiščimo iluzijo pomena in si jo delimo, kajti če si jo delimo, ni več iluzija, temveč postane realnost. To, poudari Berardi, je edina pot osvoboditve od represije in nihilizma finančnega kapitalizma.

Berardi pravzaprav govori o širjenju družbenega sveta v dobi ozkogledega neoliberalizma. A prav ob začetkih vzpenjanja neoliberalizma, štirideset let pred Berardijevo knjigo, leta 1977, je Audre Lorde (1934-1992) v ameriški feministični reviji za kulturo Chrysalis objavila esej Poezija ni luksuz. Na ta esej se pogosto naslanjam, kajti Lorde v njem izjemno jasno popiše, kaj je bistvo poezije. Treba je seveda vedeti, da je bila Audre Lorde afroameriška lezbično-feministična pesnica, pisateljica in esejistka ter aktivistka za državljanske pravice, da je torej pisala predvsem z zornega kota prepletenosti rasizma, seksizma in homofobije. S tega zornega kota jo moramo tudi brati.

»Poezija je kot iluminacija,« piše Lorde, »kajti ravno preko poezije dajemo imena tistim idejam, ki so – dokler pesmi ne napišemo – brez imena in brez oblike, ki se morajo šele roditi, a se že čutijo. To destilacija izkustva, iz katerega izhaja prava poezija, rojeva misel, tako kot sanje rojevajo koncept, tako kot čutenje rojeva idejo, tako kot znanje rojeva razumevanje«. Lorde v tem eseju seveda piše o afroameriških ženskah, o poziciji afroameriških žensk. S preizpraševanjem intime, pravi, z uporabo rezultatov tega preizpraševanja, bodo strahovi, ki vladajo nad našimi življenji in nas silijo k molku, začeli izgubljati nadzor nad nami.

Eden od rezultatov tega preizpraševanja, nujnega za preživetje, je poezija: »Poezija je razkrivajoča destilacija izkustva, ni sterilna igra besed, ki jo belski očetje prepogosto lažno predstavljajo kot poezijo, da bi prikrili svojo obupano željo po domišljiji brez spoznanja.«

Zato za ženske »poezija ni luksuz,« napiše Lorde, »temveč je ključnega pomena za naša življenja. Poezija oblikuje svetlobo, v kateri snujemo naša upanja in sanje o preživetju in spremembi, ki se najprej ustvarijo v jeziku, se nato preobrazijo v ideje in se nazadnje iztečejo v konkretno dejanje. Poezija je način, da poimenujemo to, kar je brez imena, da lahko potem o tem razmišljamo. Najbolj oddaljeni horizonti naših upanj in strahov so vtisnjeni v naših pesmih, izklesanih iz kamenja izkustev naših vsakdanjih življenj.«

Tam, kjer jezik še ne obstaja, ga bo oblikovala poezija, in s tem jezikom bomo lahko delili izkustva. »Poezija niso samo sanje in vizija, temveč je okostje arhitekture naših življenj. Poezija postavlja temelje za prihodnje spremembe, gradi most, s katerim bomo premostile naše strahove pred tem, kar prej ni obstajalo.« Poezija lahko ustvari jezik, s katerim nato oblikujemo radikalne ideje, pa tudi konceptualiziramo smiselno delovanje.

Kot Berardi štirideset let kasneje. A s pomembno razliko: Audre Lorde s konkretno feministično, lezbično, afroameriško analizo kontekstualizira, kaj širjenje družbenega sveta sploh pomeni. »Včasih se opijamo s sanjami o novih idejah,« piše. »Prepričani smo, da nas bo glava rešila. Prepričani smo, da nas bo razum osvobodil sam po sebi. A novih idej, ki čakajo v nekem okrilju, da bi nas – kot ženske, kot človeška bitja – rešile, ni. Obstajajo samo stare in pozabljene ideje, nove kombinacije, ekstrapolacije in spoznanja, ki izhajajo iz nas samih – skupaj s pogumom, da jih preizkusimo.« Berardi s svojim vztrajnim in izključnim nanašanjem na, denimo, Gillesa Deleuza (1925-1995) ali Félixa Guattarija (1930-1992), na ta sicer izjemen, a tako zelo varen intelektualni kanon, zadetek v črno, ki ga bo katapultiral v ves širni svet, prav tako vztrajno spregleduje književnice in teoretičarke, ne le Audre Lorde, temveč tudi Monique Wittig (1935-2003), Adrienne Rich (1929-2012) in mnoge druge avtorice, ki so v istem času pisale o istih problemih, le iz konkretnega zornega kota, spregleduje ta prav tako izjemen, a pozabljen intelektualni kanon, »heretična dejanja iz naših sanj in druge stare ideje, ki so doživele neuspeh,« kot bi napisala Lorde, ki vas bodo, če jim boste sledile in sledili, katapultirale v izolacijo.

Kajti pred štiridesetimi letih ni bilo nič drugače. Ne smemo pristati na fetišizirano interpretacijo, da je v tistem času, ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih 20. stoletja, fronta upora bila morda vidnejša, da so družbena gibanja bila bolj revolucionarna, da jim je družbena atmosfera bila bolj naklonjena, ali celo, da so bila težišča družbenih problemov in kritike drugje. »Znotraj življenjskih struktur, ki jih definirajo profit, enosmerna moč in institucionalna dehumanizacija,« zaključi Lorde leta 1977 svoj esej, »ni predvideno, da naša občutenja preživijo. Od naših občutenj, ki veljajo za neizbežno postranskost ali prijetno razvedrilo, se pričakuje, da bodo klonila pred mislimi, tako kot se od žensk pričakuje, da klonejo pred moškimi. Toda ženske so preživele. Kot pesnice. In ni novih bolečin. Vse smo že izkusile. (…) Tako kot ni novih idej. Obstajajo samo novi načini, da jih začutimo – da te ideje premislimo v nedeljo zjutraj ob sedmih, po zajtrku, med strastnim ljubljenjem, medtem ko se vojskujemo, rojevamo, žalujemo za našimi mrtvimi, medtem ko trpimo ob starih hrepenenjih, se bojujemo s starimi pretnjami in strahovi v samoti in nemoči, medtem ko okušamo nove možnosti in nove moči.«

Poezija je konstitutivna za oblikovanje novih individualnih in kolektivnih subjektivitet. Kot je leta 1979 zapisala ameriška lezbična pesnica Adrienne Rich: »Proces poimenovanja in definiranja za nas ni intelektualna igra, temveč zaobjetje lastne izkušnje in ključ za akcijo. Beseda ‘lezbijka’ se mora uveljaviti; če jo odslavljamo, podpiramo molk in laži o svojem lastnem obstoju ter sodelujemo v igri klozeta, ki je posledica neizrečenega.« To je veljalo ob utrjevanju poezije žensk, lezbijk, različnih skupin, skupnosti, platform, programov ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih 20. stoletja in lahko velja tudi dandanes za vse sistemu robne, odvečne skupine, skupnosti, platforme, programe. Franco Berardi, ki prav tako predlaga poezijo kot eksces, kot semiotično napako, kot inovacijo, ki zmore prenoviti družbeni svet, se v svojih delih izogne temu, da bi vsaj približno določil, kaj pomeni pretrgati hegemonističen semiotični plašč. Pogleda niti na eni točni ne usmeri na dobre zglede feminizma ali lezbičnih teorij, na poudarjeno vlogo poezije pri emancipaciji robnih, odvečnih subjektivitet in kolektivov, že izoblikovanih platform konkretnega boja, že izoblikovanih analiz, kaj je hegemonistično in kaj pomeni presegati njegove meje. Dobro bi bilo ne ponoviti njegove napake. Bolečine, piše Audre Lorde, namreč niso nove, in ideje so že tu.

V tem besedilu sem obilo povzemala Berardija in Lorde zato, ker želim, da bi dandanes tu, v tem prostoru, obstajale razprave, razmišljanja o tem, kakšna je in kakšna naj bi bila vloga poezije, kaj poezija sploh je, kaj in kje je njena moč, kaj izreka, kaj govori. Kaj sploh počnemo? Kako uporabljamo besede? Tako Berardi kot Lorde povesta mnogo. Ne zdi se mi, da bi takšnih spraševanj tu kaj bilo: pogosto se zdi, da je edini refleks zgolj še več poezije, še več dogodkov, še več, še več, še več, da so edini koncepti tehnični, recimo generacija, včasih še kaj mladinskega ali regionalnega. Običajno je potem tako, da generacija nekaj let roji v svojih poetikah, da teh poetik ne zna niti definirati in da to nezmožnost definiranja evfemistično lepša kot svobodo pred nasiljem kategorizacije. Nato večina avtoric in avtorjev generacije izgine, tisti nekaj preostalih pa se z mirno dušo in ob potlačitvi preteklih besov razporedi po starih kloakah literarnega prostora, ki ga skupaj držijo štiri metafore, dve šibki čutenji ter seveda slava aktualnemu tipskemu Pesniku.

Kaj torej sploh počnemo? Ali je pomembno razumeti, kaj je poezija, kaj je jezik, kakšen je njegov preplet s trenutno ideologijo, kaj je tisto v izrečenem, napisanem, kar naj bi prinašalo – kot gre stari protikapitalistični slogan – pesek, ne olje v motor kapitalizma? Ob današnji eksploziji družbeno kritične literature bi bilo dobro upoštevati, da si neoliberalizem mirno prisvaja kritiko za lepšanje svojega demokratičnega, participativnega videza, ki prikriva avtokratsko stvarnost. Sam si je izmislil gesla o pluralnosti, mnogovrstnosti, različnosti, da bi nas zmamil v predpolitično nemišljenje in nas odvrnil od vpogleda v realne pozicijske, denimo ekonomske hierarhije. Za poezijo velja enako, medtem ko brez honorarja pišemo in beremo tamle po nekih vogalih. In tako dalje. Cinizem, prav tako pogosta dikcija v poeziji, je s svojo samozavestjo izražanja grenke nemoči najčistejši ekstrakt kapitalizma. Nadalje: Ob eksploziji minimalistične literature je dobro upoštevati stara poststrukturalistična opozorila, da je beseda ali celo črka pogosto že znak in da se takšna poezija brez poglobljene semiotične refleksije pogosto prav fino uskladi ne le z uveljavljenimi, temveč s hegemonističnimi pomeni, in torej nisi storil oziroma storila nič, označevalni sistem, ki ohranja tisto, proti čemur se boriš, ostaja enak. Francoska lezbična pisateljica in teoretičarka Monique Wittig je v eseju Pogled: Univerzalni ali partikularni že leta 1980, štiri desetletja pred Berardijevimi opozorili o modernistični literaturi, ki so jo požrle neoliberalna abstrakcija, neoliberalna razvezava od materialnosti, hkrati pa zasičenost s predeterminiranimi znaki, zapisala: »V jeziku je abstrakten le pomen. V literarnem eksperimentu lahko obstaja ravnotežje med črko in pomenom. Lahko gre za eliminacijo pomena v korist črke (‘čisti’ literarni eksperiment), lahko pa gre predvsem za produkcijo pomena. Celo v primeru ‘čistega’ literarnega eksperimenta se zgodi, kot je pokazal Roland Barthes, da so določeni pomeni pretirano obteženi, tako zelo, da črka postane pomen, označevalec pa označenec, ne glede na to, kaj počne avtor ali avtorica.« Ni nujno, da se minimalizem v literaturi izogne tem nevarnostim – morda se zaradi moči izoliranih besed, ki delujejo kot znaki, še lažje ujame v to past.

Naj ob koncu znova poudarim: Audre Lorde, Adrienne Rich in Monique Wittig niso pomembne le za lezbična, feministična obrobja, temveč so bistvenega pomena za razumevanje, kaj sploh je inovacija v pesniškem jeziku ali jeziku nasploh. Franco Berardi Bifo dodaja ščepec današnje stvarnosti, ki je, kot ugotavljamo tudi zaradi del navedenih umetnic, stara stvarnost. Vsi skupaj pa nas opozarjajo, kje, ob najboljši avtorski volji, kot slepi psi ponavljamo stare zgodbe, oziroma, berardijevsko rečeno, kje ponavljamo označevano verigo, ki utrjuje stare konvencije pomenov in torej stare fašizme. Kot bi rekla Audre Lorde: »Gospodarjeva orodja ne bodo nikdar zrušila gospodarjeve hiše.«

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Nataša Velikonja
O avtorju
(fotografija Nada Zgank) Nataša Velikonja (Nova Gorica, 1967) je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Objavila je šest knjig poezije; njen prvenec Abonma iz leta 1994 velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Objavila je tudi štiri knjige esejev in znanstvenih razprav. Deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado.